Spoštovani, iskreno Vas prosim za pomoc. Stara sem 19.  Imam najdaljse pocitnice in cez 1 mesec grem na faks. Mogla bi bit vesela,sproscena, brezskrbna. A zal je vse prej kot to. Ne morem vec. Sploh ne vem kje naj zacnem iskreno. Vse skupaj z takimi mislimi se je zacelo v vrtcu. Ko me je bilo strah da se bom zadusila med hranjenjem zato nisem nikol jedla nic razen pireja in juh. Potem sem sla v solo in me je bilo strah uciteljic. Cel tedn pred prvim razredom sem vsako noc jokala in mami me je mirila. Potem v 6. razredu sem prvic dozivela panicni napad. Groza. Imela sem obcutek zadusitve. Jokala sem in nikakor se nisem bila sposobna umiriti. To je bilo obdobje ko sem prvic zaradi tega izostala iz sole.  S starsi sem hodila na pogivore k psihoterapevtki a iskreno mi niso ravno pomagali. Vem da sem v tistem casu zacela vsako noc molit. In sem uteho nasla v molitvi. Vse je bilo vredu do 9. razredan in 1. Letnika ko sem imela strah da ne bom stopila na narkimansko iglo. To se je zgodilo sestrini sosolki in so jo z resilcem odpeljali k zdravnikum. Ko sem to izvedela me je bilo strah. SKOS sem gledala v tla, da ne bi na kaj stopila. Tako me je bilo strah sploh ko sem izvedela da se tako prenasa (z iglami) virus HIV. No ja te skrbi so pocasi izginile. Do 2. Lenika. Bil je nivember 1 teden po pocitnicah in po moji solski klopi je bila kri. Profesorica mi ni dovolila da grem na stranisce da obrisem kri in takrat je sosolka zaklica : ” Pazi, pazi da ne fases AIDS.”
In bum. V meni se je nekaj premaknilo. Od tistega dneva naprej vsak dan sem se tusirala takoj ko sem prisla domov. Stopnjevalo se je tudi do vec ur cez nekaj mesecev. Nisem nosila zvezkov v solo, le liste.  V strahu da se bom unazala. Ocene so popustile. Vec ur sem sedela doma v tusu in jokala in razmisljala ali sem ukuzena ali ne saj sem vsak dan vidla nekaj novegam oz nov madez zabkaterega sem predvidevala da ne kri. Vse to je trajalo do letos. Groza kako se je stopnjevalo raje ne bom govorila, ker mi ni prijetno. Npr Roke sem 2 leti imela popolnoma rdece. Dovesedno razjedene od vsega mila in razkuzila in vroce vode.  Sredi 3. Letnika sem se opogumila in odlsa k svetalni delavki v solo ki me je napotila do socialne pedagoginje,ta pa me je do psihiatrinje. Trenutno ze vec kot 1 leto jemljem Zoloft. Najprej sem imela 50g, potem 75g in nakoncu 100g. Zdaj ga imam 50g. . Ni me bilo vec strah biti sama doma., da me bo nekdo umazal oz okuzil z HIV. Lahko sem se ucila. In se skoncentrirala na solo.bilo je grozno. Pred tem  jd Veckrat bilo tako hudo da se nisem mogla usatvit in sem histericno jokala po 3h. Vcasih je mami rekla da bo poklicala resilca ce se ne umirim.  A sredi junija ob koncu mature se je zgodilo. Nove misli. Ko sem koncno mislila da bo vse uredu. Da se je vredilo. Da sem se “skulirala”.
Ampak sem se motila.
Na misel mi je prislo, da mi je v oko prisel odstranjevalec laka. Bilo me je strah da bom oslepela. Guglala sem da bo vse ok. Potem sem mislila da je vredu ko mi je cez 1 tedn ko je bilo koncno vse mature konec zazdelo da sm se z zobotrebcem istaknila oko.

Od takrta mi veckrat na dan pridejo take misli za katere zal ne vem ali so misli ali resnicnost.  Sploh grozni je ko sem v sluzbi, ko mi konstanto na misel pride, da sem si razmesarila oko ali kaj takega. Npr vceraj  (sploh se ne spomnem tocno kdaj ampak kar naenkrat) nekaj na foro da si naj koncno iztaknem oko oz si zapicim kuli notri in nevem. Sploh se ne spomnm vsega vem samo da mj je bilo tako grozno da sem delala in prisla sodelavka mimo in mi 4x rekla ce ne vse vredu pa da sem bleda kot stena. Js res ne vem kaj je to. Skos si potem slikam oci da vidim ce je vse BP.
In pol mi prou use tko aveste kr vidm kako si direkt v oko zapicim nekaj. Potem po takih mislih se navadno pomirim, ce si recem nek dolocen stavek. Npr okej ceprou u tem zivljenju oslepim pa v naslednjem ne bom. In pol razmisljam ja kaj ce pa v tem zivljenju oslepim in grejo potem te moje oci z mano. Ker sem prebralana clanek da oci potujejo z duso.
https://www.sensa.si/osebna-rast/dusa-prenasa-oci/

Okej, razumem, daJe to verjetno napisano v prenesenem pomenu a vseeno ne morem razmislajti o nicemer drugem kakor o tem, da ce izgubim oko v tem zivljenju da grejo oci z duso in jih potem ne bom imela se v naslednjih inkarnacijah.

Sploh ne vem zakaj se z vsem tem ukvarja. Grozno mi je. Prosim pomagajte mi.
Lep pozdrav
Nadja K

Pozdravljeni!

Opisujete anksiozne misli in obsesivno-kompulzivne misli. Gre za simptome, ki se pojavijo zaradi raznih življenjskih situacij, potlačenih spominov in čustev. Zdravilo kot je npr. Zoloft lahko pomagajo pri zmanjšanju simptomov, vendar ne morejo razrešiti vzrokov, ki povzročajo simptome. Ravno zato se pogosto zgodi, da se simptomatika umiri začasno ali pa se spremeni v druge simptome.

Zato vam priporočam, da si čimprej poiščete poglobljeno psihoterapevtsko obravnavo (npr. psihoanalitična psihoterapija), ki poteka vsaj 2x tedensko, kjer boste lahko govorili o vsem tem, kar vam muči in prihajali večji stik s seboj ter razreševali svoje notranje konflikte in življenjske dogodke. Tako boste zdravili korenine vaših težav in ne zgolj pometali po površju. Verjamem tudi, da se boste sčasoma počutili bolje.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj