Bi bila zelo hvaležna vašega mnenja , zato se vam že v naprej zahvaljujem .
Odkar pomnem imam prisotno nekakšno tremo ta trema se je dogajala že v otroštvu pri vstopu v šolo .
Pogosto sem imela občutek nekega notranjega sramu recimo če sem kje jedla z neznanci ali z sorodniki , ki sem jih redko videla . Sram me je bilo na primer pred njimi prijeti za žlico in začeti jesti , ker sem imela občutek , da vsi strmijo vame , in če sem potrebovala recimo k jedi tudi malo soli ali sladkorja me je bilo obupno sram stegniti se po njega . Drugi tega seveda niso opazili , da bijem takšno bitko s seboj tisti trenutek . Uglavnem bi lahko rekla , da nisem bila sproščena . Strah in neugodje pred javnimi nastopi v šoli ali kje drugje , uglavnem sem se počutila zelo nelagadno , če so se vse oči uprle vame pred šolsko tablo naprimer ….
Tudi sedaj ko sem že odrasla in imam družino se centru pozornosti najraje izognem in ne vidim rada da me kdo kaj sprašuje in je pozornost usmerjena vama .
Zase sklepam , da se v družbi pomembnih, bogatih ali drugače mislečih ljudi sploh ne bi znašla in da v tako družbo ne spadam .
V določenih primerih sploh ne vem kaj naj nazaj odgovorim .
Zanima me ali je moja težava socialna anksioznost ki je nastala že v otroštvu in kako naj se tega znebim ?

Pozdravljeni,

socialna anksioznost je kdaj povezana z nizkim samospoštovanjem. Samospoštovanje je prepoznavanje naše vrednosti in oblikovano splošno mnenje, ki ga imamo o sebi in o svojih lastnostih. Zaskrbljenost, da bi drugi lahko opazili moje pomanjkljivosti oz. da bi opazili, da je z menoj nekaj narobe (ne spadam sem, čuden/na sem…), je lahko vidna kot socialna anksioznost.
[list][/list]Nekaj vprašanj za vas: ali lahko naštejete vsaj 10 svojih pozitivnih lastnosti? Ali so te pozitivne lastnosti vezane na to, kar znate narediti (npr. dobro organiziram delo) ali je kakšna lastnost vezana tudi na osebo (npr. sem sposobna)? Kako se počutite, ko vas nekdo pohvali? Ali sprejmete pohvale, ali je vaš običajen odgovor, da zamahnete z roko in rečete kaj v stilu: “Ah, saj to ni nič takega…”?
[list][/list]Če vam je težko odgovoriti na prvo vprašanje in težko sprejemate pohvale, bi bilo poleg socialne anksioznosti morda smiselno nasloviti tudi samospoštovanje in glede obojega se da kaj narediti v procesu psihoterapije. V terapiji se ne bi usmerila na to, česa bi se bilo treba znebiti, temveč na to, kaj bi lahko pridobili: česa bi bilo v vašem življenju več, če vas ne bi bilo sram/ne bi bili tesnobni? Kaj zamujate zaradi tega? Kaj vam je pomembno v življenju? Ali ste (ob podpori terapevta, bližnjih) pripravljeni tvegati in poskusiti kaj novega, kaj vam pomembnega, kar bi bilo za vas dobro na dolgi rok? Poleg grajenja pozitivne samopodobe je v terapiji cilj, da kljub tesnobi počnete stvari, ki so vam pomembne in ki si jih želite. Ideja je torej da s časom živite bolj polno in z vašimi vrednotami skladno življenje.
[list][/list]Terapija neprijetna čustva ne izbriše (ker to ni možno), temveč je proces, v katerem se jih naučite lažje sprejemati in njim navkljub početi stvari, ki si jih želite početi. Z novimi izkušnjami se običajno tesnoba zmanjša, nikoli pa popolnoma ne izgine. Vsi smo občasno tesnobni in nas zaskrbi, kakšen vtis smo pustili na kom – in to je popolnoma normalno.

Pogumno naprej,