Imam dokaj velik problem
Imam fanta skupaj sva 7mesecou je prijazen, pozoren, iskren in zelo ustrezljiv ljubim ga iz vsega srca in ga ne mislim pustit saj se imava zelo rada in na dolgi rok si misliva ustvarit druzino. Zadnji mesec imava kar nekaj tezav skregava se vsak dan lahko tudi po veckrat se potem tudi pogovoriva in opraviciva ampak useeno je to velik pritisk. Vemdar kakor opazam je moj fant deloholik saj kadar je z mano vedno isce neko delo ne glede kako je utrujen ce mu pa kaj recem pa takoj rece da mu ne pustim delat da kako bo potem ko bova imela otroka pa svojo hiso itd. Ali se da mogoce to zeljo po delu vsaj malo omilit saj ce bo prisel nekoc otrok se bojim da bo videl samo delo z otrokom bom pa ostala sama. Kaj storiti? In se eno vprasanje zadnje case me gleda zelo grdo ni vec taksne kemije kot je bila na zacetku nevem vec kaj naj res se ljubiva samo imam obcutek da me on na trenutke ljubi manj kot jaz njega res nevem kaj naj pogovor pomaga samo za kratek cas kaj mu se naj recem ali naredim prosim za pomoc hvala ze v naprei

Lahko prosim kdo odgovori

Rabiš ogromno pozornosti, ki ti jo on ne daje, vsaj ne toliko kot si ti želiš, posledično tečnariš kar ga odbija zato beži v delo, kar zadevo še poslabšuje.

ni deloholik, kot ti misliš. Beži od tebe, to bo to.

Pozdravljeni.

Precej normalno je, da po začetni fazi popolno fizične in metafizične združitve ter sinhronizacije med partnerjema (zaljubljenosti), pride do faze, kjer se začneta partnerja nekoliko oddaljevati in začneta iskati svoj jaz znotraj partnerskega odnosa. To je faza, ki je usodna za veliko parov. Je pa faza precej nujna in tudi zdrava, saj sčasoma rezultira v zavestnih (in nezavednih) dogovorih, skupnih vrednotah, kompromisih … ki so potrebni, da lahko odnos dolgoročno deluje.

Zelo mogoče je, da je vaš partner res deloholik in možno je, da delo (podzavestno) izrablja kot obrambo pred intimnejšim stikom z vami. Oboje je problematično, ko govorimo o partnerskih odnosih in tudi na sploh. Toda verjetno ni naključje, da ste pritegnili točno takšnega partnerja.

Morda je naključje ali pa tudi ne … Tudi na vaš prispevek se ni nihče takoj odzval in že po 1 dnevu ste forumaše pozvali k sodelovanju. Nič narobe, toda morda to nekaj pove o tudi vas. Če imate podobno miselno oz. čustveno percepcijo tudi do partnerja, lahko z veliko verjetnostjo predvidimo, da bo vaš pritisk na njega vedno močnejši in njegov (podzavestni) obrambni odziv še izrazitejši. Seveda, na drugi strani pritiska ne bi bilo, če parter ne bi bil deloholik in bi več časa preživel z vami.

Opisani vzorec je zelo pogost v partnerskih odnosih in ne najbolj enostavno rešljiv. V ozadju je namreč veliko strahu in negotovosti na obeh straneh. Sem mnenja, da je naloga partnerja, da drugega opozori, kadar gre z nečim predaleč. Mora pa biti to narejeno maksimalno dobronamerno iz “prostora” ljubezni – kolikor je le mogoče. Toda istočasno mora obstajati zavedanje, da nimamo pravice partnerja dejansko spreminjati, lahko pa spreminjamo sebe. In ko spremenimo sebe, se spremeni tudi partnerska dinamika in odzivi partnerja.

Iz vsega napisanega logično sledi, da vi vidite partnerja iz svoje omejene perspektive in partner vidi vas iz svoje omejene perspektive. Nihče od vaju ne vidi absolutne resnice. Ta ideja bi morala vsakega narediti zelo ponižnega, ko ocenjuje in sodi drugo osebo, še posebej, če je to partner. Ne pomeni pa to, da moramo biti tiho, še posebej ne, če en partner ne vidi ničesar drugega kot svojo in edino svojo (omejeno) resnico.

Predlagam vama, da se pogovarjata in pogovarjata. Nobena tema, ki pomembno vpliva na partnersko dinamiko, ne bi smela biti tabu. Bolj kot bosta sposobna prisluhniti, bolj se bosta sprejemala, in bolj bosta skupaj rasla.

Vse dobro. Želim vam, da vama uspe.

Hvala vam

Beži od tebe, še dobro da v delo in ne v alkohol ali v seks z drugimi.