Sin se ne sprosti v družbi očeta, kot bi bil zanj tujec
Pozdravljeni, rada bi opisala situacijo, oziroma (ne)odnos, ki je nastal v nasi druzini. Z mozem imava dva sina, otroka imasta 4 leta razlike. Ko sem rodila prvega sina, sem bila do njega zelo zascitniska. Seveda v prepricanju, da delam dobro za sina, sem ga nezavedno oddaljila od očeta. Živimo skupaj v lastni hisi, oba imava sluzbo, sva nealkoholika, in se med sabo precej dobro razumeva. Problem je, da starejsi sin nima vezi, odnosa, z očetom, saj sem od zacetka zelela samo jaz skrbeti za njega, bala sem se da moz ne bo z njim znal ravnati kot dojenckom in kasneje malckom. Zdaj ko je sin v letih proti najstnistvu, se vedno bolj opaza ogromen prepad med njima. Opazam da je sin tudi distanciran do njega, ne sprosti se v njegovi druzbi, po domace, ima skoraj prevec spoštovanja do oceta, kot bi bil zanj tujec. Ko je prisel v naso druzino se mlajsi sin, se je moje zascitnistvo do starejsega se povecalo, bala sem se da se bo zaradi bratca pocutil zapostavljenjega, in dajala sem mu se vec pozornosti. Od dalec se opazi da je mlajsi sin “atijov”, torej ocetov, ogromno casa je z njim, tudi po opravilih ipd.
Sicer me vsa nastala situacija ne bi niti zmotila, a opazam pri mlajsem sinu, ki je mnogo vec casa z ocetom, popolnoma drugacen karakter, precej bolj samostojen, samozavesten in iznajdljiv v vsakdanu je kot starejsi sin. Seveda je prepozno da mi je žal, saj se vidi, da je starejsi sin “mamina maza”, zanimajo ga stvari povezane z gospodinstvom, kuhinjo, ipd, kar niti ni slabo, a je motoricno precej neroden, manjka mu samozavesti.
Moz se je navadil na to, da se lahko “zanese” na mlajsega sina, nad nerodnostjo starejsega je “dvignil roke”, tudi ce ga prosim, naj gresta žogo brcat, naj gresta na tekmo, moz ne pokaze interesa. Veckrat tudi kritizira obnasanje starejsega sina, v smislu da je neroden, da slabo komunicira ipd.
Jaz sem prepričana da bi se marsikaj pri sinu spremenilo, če bi imel vec ocetove pozornosti in potrditve, da stvari prav pocne, zdaj pa ob vsakem sinovem gibu samo cakam novo negativno kritiko z mozeve strani.
Upam in si zelim, da se ni prepozno, gledam pozitivno naprej, zelim da v teh letih osnovne sole sin pridobi samozavest in da se zblizata z ocetom, saj se opazi, da mu manjka moski vzor, na katerega bi bil navezan, in zelo hitro se naveze na druge moske, bodisi trenerja, strica, ipd.
Zelo se trudim, da smo veliko casa skupaj, kot druzina, da pocnemo stvari skupaj doma in v prostem casu, izlet, sprehod, morje. A vedno in zmeraj ne morem in nimam energije biti mediatorka med sinom in mozem, in kadar me ni zraven je med njima tisina ali pa kreganje.
Hvala vam za vsak nasvet ali komentar.
Lp
Spoštovana Barbka1234,
opisali ste situacijo oz. (ne)odnos, ki je nastal v vaši družini. Kot skrbna mama ste začeli opažati, da med starejšim sinom in očetom oz. še bolje rečeno med očetom in starejšim sinom ni pravega odnosa, Zakaj sem obrnila vrstni red? Z namenom, da še posebej poudarim, da je za odnos z otrokom odgovoren starš (v tem primeru izključno oče sam) in ne otrok, ki si ne more pomagati, če oče ne bo naredil pomembnih korakov do njega in mu pomagal iz ujetosti in izgubljenosti. Pravilno ugotavljate, da sina to zelo globoko zaznamuje, prizadene, rani in boli, zelo močno pa vpliva na njegovo samopodobo in samozavest. Čuti odtujenost, hlad in tišino ali pa očitke, jezo in kritike nanj, kar je do otroka čista krivica, saj vse to govori o očetovem doživljanju in njegovih čustvih, s katerimi bi bilo dobro, da bi se soočil mož oz. oče in začel spreminjati odnos do prvega sina, ki ga zagotovo zelo pogreša in si močno želi prav očetove prijaznosti, potrditve, sprejetosti, časa namenjenega samo zanj (njune skupne aktivnosti, igre, šport, delo, pogovore…). Vse je na očetu oz. vašem možu, kaj je on pripravljen (ali pa ne) narediti na sebi in za odnose z otroki.
Sami ste že prepoznali in si priznali, da ste bili do sina zelo zaščitniški in na nek način čustveno posesivni, česar doslej verjetno še niste vedeli in ste sicer vse to delali z najboljšimi nameni in iz svoje stiske. Dobro in pomembno je, da ste se začeli tega zavedati in da vam ni vseeno kako se počuti prvi sin. Posledice tega so, res pa ni še vse izgubljeno. Dobro bi bilo raziskati ozadje vaših strahov in drugih čustev ter nezavedni prenos vzorcev odnosov, ki so vladali v vaši (in moževi) izvorni družini, da boste tudi vi zmogli v resnici spreminjati svoj odnos do sina, kajti tudi za vas to ne bo enostavna naloga. Delati pa bi bilo potrebno tudi na vajinem zakonskem odnosu, kajti ta bi se, brez takšne dinamike, kot jo opisujete, verjetno spremenil.
Ugotavljate, da ne morete biti mediatorka in posrednica v odnosu oče- sin in na njun odnos v resnici tudi ne morete vplivati, ker je že po definiciji samo njun, pri čemer sem že omenjala, da ima odrasli veliko večjo moč, odgovornost in vpliv kot otrok, ki je v povsem odvisnem položaju. Kar vi lahko storite je, da se pogovarjate z možem in mu predstavljate svoja opažanja in zaskrbljenost ter ga spodbujate in usmerjate v njegovo odgovornost za očetovski odnos do prvega sina, ki je brez očetove čustvene in fizične prisotnosti do njega izgubljen in zmeden, saj kot mladostnik vedno bolj potrebuje pristen stik z očetom za oblikovanje svoje moške identitete. Vi se lahko začnete s sinom tudi pogovarjati o njegovih čustvih in doživljanjih, ki sem mu prebujajo v vaši družini ob vsakem od vas, pa tudi širše, v šoli, ob učiteljih, vrstnikih itd. (npr. bolečina, prikrajšanost, žalost, jeza, ljubosumje, občutek nemoči, krivde, sram, strah…) in kaj bi potreboval, da bi mu bilo lažje. Zelo dobro ste zaznali in začutili sinovo doživljanje (da ob vsakem gibu prestrašeno čaka negativno kritiko s strani očeta, kar je za samozavest pogubno!), čeprav ste vi opisovali svoja doživljanja in možev odnos do sina (moževo razdraženost jezo, prezir npr. nad sinovo motorično nespretnostjo, pri čemer pa sin doživlja sram, strah, žalost, občutek krivde, razočaranje, jezo, nemoč, občutek nesposobnosti…) . Dobro bi bilo s strokovno pomočjo delati na razmejevanju, prepoznavanju in pogovarjanju o prepričanjih, doživljanjih in čustvih vsakega od vas…
Priporočam vama partnersko psihoterapijo, kajti sama bosta težko prepoznavala s čim in na kakšne načine lahko vsak s svoje strani (in skupaj) pomagata sinu, da odraste v odgovornega in zadovoljnega moškega, od vaju pa je odvisno kako bosta vzela to situacijo – kot odvečno in nepotrebno »kompliciranje« (saj smo v redu) ali kot priložnost za rast, nova spoznanja in zadovoljnejše odnose, predvsem pa kot naložba vase, v zakonski odnos in predvsem v dobro svojih otrok.
Vse dobro vam želim.
no terapevtka ti je že vse lepo in nežno napisala, upam, da si razumela. Glavni problem je slab odnos vaju z možem, ki sta ga reševala z iskanjem partnerskega odnosa v odnosu z otrokoma.
Torej vidva z možem morata nujno na terapijo, da končno odrasteta in si v glavi uredita kaj je prav in kaj narobe.
Pozdravljena, sem 22-letnik, ki je odrastel v zelo podobni situaciji kot v kateri se trenutno nahaja vaš starejši sin. Med mojim odraščanjem (4-15 let) je moj oče ogromno delal. Podobno kot pri vas je moj oče večino njegove pozornosti namenjal 5 let mlajši sestri. Primarno moško figuro mi je predstavljal dedek (verjetno si je vaš sin prav tako izbral nekoga za primarno moško figuro).
Kar se tiče tega, da ga oče kritizira je bilo pri meni isto. Nikoli nobene pohvale kljub uspehom v osnovni šoli (vpis v zlato knjigo, zlati bralec). To, da me ni nikoli pohvalil me je motilo do nekje 12 leta potem sem se enostavno sprijaznil. Čustveno na očeta nisem navezan niti pol toliko kolikor sem navezan na mamo ali na dedka. Stvari so se izboljšale, ko sem postal starejši saj imava sedaj z očetom skupne interese npr. smučanje, potapljanje in zanimajo naju iste teme tako, da se imava o čem pogovarjati. Razlike v karakterju, ki jih opisujete nisem prepričan, da so posledica odsotnosti očeta, verjetno je to imelo vpliv ampak nisem prepričan, da do takšne mere. Pri meni in sestri sta bila karakterja podna kot pri vašem mlajšem in starejšem sinu pa tega nebi pripisal odnosu do očeta. Napisali ste, da gre starejši sin proti najstniškim letom in kot sem omenil zgoraj sem jaz odnos z očetom šele začel graditi v najstnijških letih, tako da dajte času čas.
Če je vse skupaj napisano rahlo zmedeno in težko za branje se opravičujem.
