Prišla sem do točke, ko ne znam več naprej. Drugo leto bo 30 let kar sva poročena, od mojega 16 leta dalje. Živiva v tujini, kjer so se otroci tudi osamosvojili in sva ostala sama. V meni se je pojavil občutek praznine in nisem znala živeti brez obveznosti, dela, skrbi. On je živel naprej, hobiji, služba, nobenih finančnih problemov. Po treh letih sem se postavila na noge, uživam v hobiju ki mi omogoča preživetje, ampak nimam življenja izven tega. Kljub ljudem okoli sebe sem osamljena. Najine poti grejo v svoje smeri, ni skupnih počitnic, ni small talk-a pri kosilu, v bistvu jeva vsak po svoje, odvisno od dela in časa. Spalnice ločene, ker imava drugačno dinamiko spanja in nisva moteča en za drugega. Sama pa sem v stiski in nobenega za potožit, ker imava na zunaj idealno življenje, na vznoter pa sem mrtva. Za mene je to samo še životarjenje in čakanje na to koga prej pobere , da bo lahko drugi živel naprej.
Od začetka sva se skušala pogovarjati, vendar se je vsak pogovor sprevrgel v obtoževanje in kreg, in nato v dneve tišine. Zdaj pa kakor da sva obupala, je samo še tišina.
Srce čuti, da moram oditi, vendar nimam ne s čim ne kam. V Sloveniji nimam drugega kot mamo, po letih odsotnosti ni več prijateljev. Opcija živeti z mamo odpade, ker s tem nisem rešila nič.
Ne vem kaj storiti, ostati v zvezi in skušati živeti po svoje in najti svoj jaz nazaj, ker to kar sem sedaj, nisem senca sebe včasih. Nisem stara, ampak se počutim kot da imam 100 let.
Ali oditi in izgubiti še te ljudi okoli sebe kar jih imam? Dejstvo je, da moram oditi jaz in pustiti vse za seboj, ker njemu odgovarja stanje tako kot je.
Ali to pomeni da sem dvignila roke od razmerja ker nimam več energije vlagati vanj, ali to pomeni da si želim živeti sama ker nikoli v življenju v bistvu nisem?
Vsa leta sem verjela, da se bova postarala skupaj, potovala in skrbela eden za drugega na stara leta… Zdaj pa ko sva dejansko sama in dokaj mlada, ne živiva več …. Kako veš da si dosegel dno??

Spoštovani,
polno vprašanj in dvomov je vaše pismo. Za vprašanji se skriva jeza, tudi eno veliko razočaranje, pogrešanje…
Kaj je ta praznina, o kateri govorite? Kako pogosto se je oglašala v vas že prej, pa ste jo preglasili z delom, z obveznostmi, pomočjo odraščajočim otrokom?

V pismu ste opisovali bolj vaš odnos z možem, ki ga doživljate kot odtujenega. Manj pa ste govorili o sebi. Kaj ste včasih bili, da ste se počutili živo? Pravite, da niste senca tega, kar ste bili včasih. Ali ste se o tem imeli čas spraševati, ker ste imeli dovolj drugih skrbi, obveznosti?

Praznina v odnosu lahko nastane iz različnih razlogov. Lahko se zaradi razočaranj in bolečine odločimo, da vanj ne bomo vlagali truda in ga ne bomo ohranjali vitalnega. Tako se odnos ohladi. Lahko izgubimo stik s seboj, pa tega ne čutimo, nehote pa pričakujemo, da nas bodo zunanje stvari, odnosi, služba, otroci, … napolnjevali. Tega okoliščine zunaj nas ne zmorejo, pa lahko zaznavamo praznino. V sebi in v vsem okrog nas, tudi v odnosu. Lahko se trudimo in veliko časa in energije vlagamo v stvari, ki nam jih nehote sugerirajo drugi. Ko tega več ne želimo početi vidimo, da v bistvu ne vemo, v kaj nam je vredno vlagati sebe, svoj čas, denar, svoje življenje. Spet lahko zaznamo praznino… Občutki praznine lahko govorijo tudi o našem duševnem zdravju. Zatiram jezo in nemoč v sebi, kot posledico tega občutim le še praznino. V sebi in okrog sebe… Da skrajšam – kaj lahko rečete o svoji praznini v odnosu? Kje ste vi v odnosu z možem?

Predlagam, da se najprej posvetite sebi. Svojemu doživljanju, svojim potrebam, svojim vrednotam. Pustite zaenkrat pričakovanja, ki ste jih imeli od partnerstva takrat, ko ste se poročili. Imate hobi, od katerega živite, s tem ste zadovoljni. Imate družbo v kateri se dobro počutite? Kaj boste naredili, da jo dobite, če je nimate? Koliko posvečate posluha zdravemu načinu življenja, z dovolj gibanja, spanja, zdravo prehrano in stiku s telesom? Ko poskrbite za vse vaše potrebe, ko se boste dobro počutili v svoji koži (to lahko pomeni tudi odločitev za pogovor s terapevtom), boste vedeli kaj želite možu sporočiti. Zmogli boste govoriti o sebi in se ne boste zgolj zapletali v obtožbe in kritiko. Takrat boste lahko na mizo razgrnili vaša pričakovanja od odnosa, vaša doživljanja v zakonu, vašo vizijo za prihodnost. Takrat se bo razkadil dvom o tem, ali lahko v zakonu dobite to, po čemer hrepenite. Dokler pa boste v sebi čutili dvom, strah in negotovost, ter istočasno vseeno pričakovali, da bo mož naredil korak v smer, ki bi bila dobra za vas (to lahko pomeni tudi odločitev, ali ste skupaj z možem že dosegli dno vašega zakona), toliko časa se boste težko odločili, ali boste odšli iz zakona ali ne.
Pravilna je tista odločitev, ki s seboj prinaša mir in zaupanje, ne pa dvoma in negotovosti.

Srečno!