Imam jih skoraj 60. 40 let sem v zakonu. Najin odnos postaja vse bolj nemogoč. Menim, da ima moj mož MOM.
Imava tri hčere. Ko so bili otroci majhni, nisem zaznala kaj posebnega. Bila sem zelo zaposlena z družino, gospodinjstvom, službo, vrtom. Delo sva imela zelo razdeljeno na žensko in moško. V delu z otroci in gospodinjstvu nikoli nisem bila deležna njegove pomoči. Vedno je bil zelo zaposlen z moškimi deli: služba, fuš, pa hobij v njegovi mizarski delavnici.
Vse bolj pogosto se je začelo dogajati, da mi je govoril, kako sem nesposobna, za nobeno rabo, kako nič ne znam in seveda imam tudi preslabo plačano službo. Večina pogovorov se je začela vrteti okrog ljudi, ki niso bili po njegovi meri, ki niso ustrezali njegovi superiornosti.
Vse bolj pogosto sem imela migrene, ki so postale kronične. Vendar, vedno je bil moj trud usmerjen v družino, v gospodinjstvo. Vedno sem se trudila, da smo imeli doma kuhano hrano in da je bilo kolikor toliko pospravljeno. A za mojega natančnega moža nikdar dovolj.
Dekleta so odrasla in se osamosvojila. Najino življenje, je postalo razbremenjeno in bi se lahko posvečala drug drugemu in uživala življenje. Vendar živeti je treba znati.
On je tudi na dopustu garal. Po parceli je izkopaval korenine posekanih dreves. Jaz sem imela migreno in sem poležavala. To je bilo zanj nesprejemljivo. In nisem mu uspela niti pravočasno pogreti golaža. To je vendar delo žene, zato tega ni mogel narediti sam. To, da imam zdravstvene težave, pa itak ni bilo pomembno, ker jih imam itak od skoz in to je tako, kot da jih ni. Kako naj pa tudi on ve, da sem bolna. Ker sem bila tako lena in neuporabna se je odločil, da me da na vlak in pošlje domov. Ker sva bivala v leseni kočici sredi neobljudenega kraja, sem rada odšla, ker sem se počutila ogroženo.
To je bilo pred kakimi petnajstimi leti. Takrat bi morala oditi iz njegovega življenja. Dekleta so odrasla in bi to že in še lahko storila. A vedo sem imela upanje, da se bova kaj pomenila, da se bo uredilo, da moram biti bolj delovna, da se mu moram bolj posvečati. Pozabila sem na svoje potrebe, na to kaj si jaz želim. Če sem si nekaj želela in sem mu to povedala, potem se to nikoli ni uresničilo.
Z leti je postajalo vse hujše. Vedno nek brez vezen razlog, nato pa meseci molka, izogibanja , skrivanja, zapuščanja. Vsakič sem bila šokirana, ker nisem mogla doumeti, kaj je spet narobe. Hotela sem se pogovoriti, a vsakič je to preraslo v njegova obtoževanja. Vedno je navlekel kup stvari iz preteklosti, ponarejal preteklost, da mi je dokazoval, kako sem ničvredna, nesposobna. Ugotovil je kje so moji žulji. Spravljal se je na moje starše in seveda sem jaz vedno stopila v bran.
Prvih pet mesecev letos, se mi je zdelo, da so najini odnosi še kar v redu. Živel je v jezi na svojega brata in njegovo ženo. Brat ne ve, kaj je pravzaprav razlog, da se ne moreta pogovarjati. Za bratovo 70.letnico se je toliko skoliral, da je šel na praznovanje. A se je zgolj delal, da je vse v redu, da so ga sorodniki videli prisotnega, a z bratom in njegovo ženo ni nič komuniciral. Navzven je kazal neko razpoloženje, za katerega pa vem , da ni pristno.
Ne vem, morda je rabil novega krivca za svoje ne počutje. Po delovnem dopustu na morju, kjer sem mu pomagala sestaviti omaro, je imel potrebo, da me na poti domov začne nadirati, obtoževati vse počez, blatiti moje starše. Naslednji dan mi je doma povedal, da ga naj ne vabim na hrano, ker kuhati itak ne znam, čeprav drugače mislim. Že nekaj let hodi na malice v gostilno, popoldan pa sem jaz vedno skuhala še kosilo. Očitno za njega nič dobrega, sploh pa nikoli nisem vedela, kdaj lahko pripravim kosilo, kdaj bo lačen. Povedal mi je tudi, da naj kar grem. Odgovorila sem mu, da jaz ne bom šla, da pa lahko gre on. Od tistega dne me je psihiral s svojim skrivanjem. Nikoli nisem vedela ali je doma ali ne. Od doma je odhajal, tako da ga nisem opazila. V hišo se je vračal šele ko sem ugasnila loči in odšla v svojo spalnico.
To je bilo konec maja. Zdaj smo konec julija. Sam je odšel na skupaj planiran dopust. Prejšnji dan mi je rekel jutri ali pojutrišnjem grem na morje. Ko sem prišla iz službe, ga ni bilo več.
Tako sem ostala doma, brez dopusta. Pravzaprav ga ne pogrešam. Skrbi me, kaj bo ko pride. Kako bova živela tako eden mimo drugega. Želim si svoj mir.
Če zapustim dom, grem v čisto revščino, če bi morala plačevati stanarino za neko stanovanje. Moji dohodki so skromni in bodo še bolj, ko bom šla drugo leto v pokoj. Poleg tega bi bila iztrgana iz svojega okolja, brez mlade družine, ki živi v zgornjem stanovanju naše hiše, brez hčere, brez vnukov, brez vrta… In nisem več mlada in nisem najbolj zdrava.
Nimam pa več upanja, da bo z njim kdaj kaj bolje. Verjetno se bo s starostjo samo še stopnjevalo. Vendar vedno sem mu bila pripravljena stopiti na proti in mu olajšati nekakšno spravo. Do te je prišlo čez kreganje po dolgem mučenju izogibanja in ne komuniciranja. Seveda je iz krega vedno moral izstopiti kot zmagovalec. Nikoli se ni za nič opravičil, le čemu, če pa sem jaz tista, ki sem kriva za njegovo bedo. Nisem mu več pripravljena stopati naproti.
Menim, da bi tudi on rabil pomoč strokovnjaka, a si ne prizna, da bi bilo z njim kar koli narobe. Kaj bo prineslo staranje?
Stanovanje v hiši, katere lastnik sem tudi jaz, se ne da razdelit tako, da se ne bi srečavala. Kako sobivati z nekom, ki me nima rad in naredi vse za to, da se bo čim slabše počutila?
Kako naprej? Kaj mi je storiti?

če imate vikend na morju (sestavljanje omare), potem se preseli tja.
Če pa je edino kar imata hiša, ki sta je pol odstopila eni hčeri, potem pa res ne vem, kaj lahko narediš. Ena varianta je, da te hči izplača in si z denarjem kupiš eno garsonjero, da boš imela svoj mir.
Druga, da živiš čim bolj zase, hodiš po svoje, nehaš že s to presneto kuho.
Upam, da ti bodo napisali kaj pametnega, ker priznam, da je mene predvsem potrlo, ko sem brala to žalostno življenjsko zgodbo.

ni enostavno, vendar kot prvo morate vedeti, da je tukaj vse odvisno od vas. To pomeni, da noben “kako lahko to dela in kaj naj mu se rečem…” način ne bo nič spremenil.

Torej, ne bodite žrtev, poglejte realno na situacijo. Odnosa ni, ali ga mogoče tudi nikoli ni bilo. Ok.
To da ste vlagali v druzino in otroke, ok, je v redu, ob tem ste pozabili na sebe in svoje potrebe. Ok. Ali lahko še sebe začutite, kaj si zelite, česa ne dovolite, pred vami je še cca 20-30 let zivljenja, splača se potruditi, da jih prezivite kot je vam prav.
Kaj lahko naredite? Konec koncev ste najpomembnejsi vi, vase zdravje, vase pocutje. Ali lahko bivate v takem okolju, si postavite meje in ste vsaj priblizno ok, spite jeste, normalno jeste, se druzite s prijatelji…ste torej na nekem skupnem plusu?
Ali vas cela situacija tako izcrpava, da ste v minusu – v tem primeru bo verjetno bolje ziveti v mali garsonjeri, in biti ok, kot pa v zalti kletki. Ne vem, ali si lahko to privoscite.

najboljse, da se malo odmaknete, poslustae samo sebe, pregledate opcije, potem pa zacnete delovati v smeri, ki si jo izberete.
srečno

SVO

Hvala za odgovora.
Sem le lastnica četrtine stanovanja v družinski hiši. Vikend na morju je mož kupil s svojo dediščino. Pomembno mi je, da ostanem ob mladi družini in da imam vrt. Odhod v neko malo garsonjero, bi mi vse to vzel.
Rada bi vedela ali je sploh možno sobivanje s tako osebo, da ostaneš pri zdravi pameti in da kolikor toliko normalno živiš. Rada bi nasvet strokovnjaka, ki bi mi povedal, kako naj se odzivam, kako naj postavim meje, kaj mi je narediti v kritični situaciji. Moža ne sovražim, ker sem prepričana, da ima težave, ki jih ne zna in ne more drugače reševati, kot da najde krivca zanje. Žal vidi tega krivca v meni. Še vedno sem mu pripravljena pomagati, a rabila bi sama strokovno pomoč, da bi mu lahko pomagala. Ali je to povsem nemogoče?
S kakšnimi problemi se bom morala spopadati, ko pride mož s tritedenskega dopusta na morju ne vem in to me skrbi. Trenutno mi je doma lepo, skrbim zgolj zase, poklepetam s hčerko, pocrkljam vnuke. S prijateljico se dogovarjam za dopust v septembru. A kaj mi bo prinesel avgust?
Skrbi me, če bom dovolj močna, da bom prenesla psihiranje, kritične poglede. Bom znala primerno odgovarjati, čeprav me bo šikaniral. Skrbi me, da ne bo postal uničevalen. Že zdaj imam poškodovan radiator in vrata v moji sobici. Se bom znala, se bom lahko umaknila?

Enostavnega odgovora tu ni,
postavljanje meja in skrb zase pa je proces, ki se ne zgodi v parih dneh.

Zelo dobro je, če se lahko umaknete, umirite, kriticno gledate na situacijo in se odzivate nanjo, ne pa da reagirate.

nenehen strah kaj bo, kako bo, kaj naj recem, kako naj recem, za vas sigurno ni dober.
verjamem, da je mozen nek povrsinski odnos s tako osebo, vendar moras biti stalno v pozoru in dom ni to, kar bi bil – varno pribezalisce. Torej je tu vasa ocena, kaj vam tu prinasa pluse, kaksni so minusi in ali jih lahko zdrzite.

Ponavadi je napad z druge strani se mocnejsi, ko opazi, da se je nekaj spremenilo in si zelijo vzpostaviti prvotno stanje. TO je proces, potrebujete podporo dobrega prijatelja/ce za pogovor ali celo terapevta, ki bo z vami redno preverjal, kaj se dogaja in kako reagirate in kje se še ujamete v zanke…
proces…

lp SVO

Tudi jaz želim ostati optimist. Če se le da kaj narediti za skupno sobivanje, ki bo kolikor toliko normalno bom zelo vesela. Ne gojim sovraštva do moža. Seveda pa vse bolj ugotavljam, da se moram postaviti na lastne noge, živeti svoje življenje, upoštevati svoje potrebe. V kolikor bo mož sposoben, da vzpostaviva kolikor toliko normalen odnos, kar mi pomeni, da me ne bo non stop žalil in obsojal, sem pripravljena z njim sobivati. Nimam nekih hudih pričakovanj in potreb. Želim si le mirno preživeti preostanek življenja.
Pomoč se poiskala v društvu za nenasilno komuniciranje, kamor hodim na pogovore. Prebrala sem knjigo Ne stopajte več po prstih in dobila povezave na te strani. Želim dobiti čim več informacij, podpore tudi s strani ljudi, ki imajo podobne izkušnje. Rada bi tudi pomoč strokovnjaka, zdravnika, ki se ukvarja s tem področjem. Naročila sem se na psihiatriji, pa ne vem, če je to ravno prava pot. Izkušnja ob naročanju ni bila najboljša. Upam, da me bodo vsaj usmerili, ko pridem v avgustu na obravnavo.

a nimaš treh hčera? Zakaj točno moraš na eni viseti v neposredni bližini in v vsakodnevnem kontaktu? Kako tole tvoje bojevanje z možem vpliva na mlado družino?
Imam občutek, da sta osnovni par v tej hiši ti in hči?

Moraš res zapustiti dom, ko se partnerju zazdi, da nisi več dober zanj. Te lahko kar nažene od doma in ti ostaneš brez vsega: brez stanovanja, brez vrta, brez mlade družine, brez vnukov. Dom je tudi kraj, kamor se vračata ostali dve hčeri, da se podružimo. Ko so hčere prisotne, se on dela, da je vse ok. Do njih je nadvse prijazen, le mene povsem ignorira.
Dom je v hiši, ki je umeščena v okolje prijaznih sosedov, sestre. Z zapustitvijo doma res veliko izgubim. Pa bi s tem moža res osrečila. Bi njegove težave kar izpuhtele, samo da se jaz odstranim. Jaz odidem in vse breme sobivanja prepustim mladi družini. Verjetno se bi kmalu morali odseliti še oni, kajti nihče ne ustreza merilom mojega moža.
Te opcije, da odide on, če me ne prenaša, pa ni! Izgnana sem lahko le jaz. Seveda to, da bi se skoliral tudi ni variante. Še vedno pa nekako upam, da morda s svojim ravnanjem, s komunikacijo, ki ni nasilna in tudi ne dopušča nasilja, da morda tako lahko dosežem, da bo sobivanje znosno. Nimam velikih pričakovanj, sploh pa ne zahtev. Sem prevelik optimist? Seveda se resnično bojim, kaj se bo iz tega izcimilo, saj ni vse odvisno samo od mene.

Ne vztrajaj,izoliraj se,ni te vreden na koncu boš še ti tista,ki boš zbolela.

Kako priti do strokovne pomoči zdravnika, ki se ukvarja z vedenjskimi motnjami kot je MOM?
Je bil kdo od vas svojcev ali MOM deležen take pomoči in kakšen je bil uspeh?

Pozdravljena. Res se moraš utrditi in se čustveno izolirati (ker se fizično ne moreš). Na različne načine – z branjem, psihoterapijo, sprehodi v naravi, druženjem s prijateljicami… Predlagam ti enega izmed načinov – poskusi, ker je res dobro: https://www.facebook.com/natasakogoj.si/posts/1315605298596061
Lep pozdrav, Bertolina

Pozdravljena.
Bistvo so vam napisali, predvsem SVO. Predlagam vam Dr. Leonido Zalokar. Kar se tiče odnosa z možem in spremembe pri njem – težka bo oziroma se sprijaznite, da se situacija ne bo izboljšala. Ni osnove, ni temeljev na njegovi strani, da bi se lahko. Verjetnost, da bi odšel sam k terapevtu je verjetno tudi zelo majhna..pa še to bi trajalo leta in leta.
Vi morate poskrbeti zase, za svoje zdravje, druge poti pravzaprav nimate.
Sam vas še kako dobro razumem. Šel sem skozi to, preživel in sem v sebi miren, srečen in predvsem živim BREZ STRAHU.
Želim vam vse dobro
Alek

Alek, hvala za spodbudne besede. Res je, živeti in poskrbeti moram zase in predvsem zase. Lahko kaj pomagam, a ne v svojo škodo. Delam na sebi. Ti odnosi se niso skrhali čez noč. Nekako sem se utrdila, seveda pa moram še delati na tem.
Nanj ne gledam več kot na moža, nimam več pričakovanj, ki bi mi jih kot zakonec izpolnjeval, ker tega enostavno ne more in ni sposoben. Žal, čeprav mi to ni lahko pri srcu, ga dojemam kot odraslega otroka s posebnimi potrebami. Otroka ne sovražiš, ne želiš mu slabo, ga pa imaš rad, mu skušaš biti v pomoč, a moraš zaustaviti agresijo, neprimerno obnašanje, žaljenje… Rešitev vidim v takojšni prekinitvi neprimerne komunikacije in v umiku.
Veliko berem in gledam poučne video vsebine (telesna vadba, zdrava prehrana, vrtnarjenje…). Jutra so moja. Pripravim si zajtrk, zaužijem vitamine in minerale, potelovadim. V razgibavanje namesto izštevanj vključujem afirmacije in molitvice (Frančišek Asiški, Louise L. Hay). Moja priljubljena afirmacija je: »Rojena sem za zdravje, za veselje, za ljubezen, za bogastvo. Tako je in tako bo!« Po masaži z lovorjevim oljem s soljo se stuširam in oblečem. Čutim, da sem močna in pripravljena na nov dan.
Bertolina, hvala tudi za tvoj nasvet. Žal pa ni vse prikazano, tako da ne vem, kateri način si imela v mislih. Če je še kaj, kar lahko uvedem v moje življenje, da bom lažje premagovala težave, bom to rada storila in bom hvaležna za vsak predlog.

Pozdravljena, prikaže se čez nekaj časa, nato odpri povezavo. Če pa kljub temu ne vidiš, si poglej vabilo Nataše Kogoj na njeni Facebook strani – ustanavlja se skupina za pomoč ženskam (s 1.8. je pričetek 30 dnevnega motivacijskega “treninga”).
lp Bertolina

Z veseljem podelim spodbudne besede in izkušnje. Ko sem se sam znašel v podobni situaciji z bivšo partnerko sem hvala Bogu našel tale forum. Najbolj sem si zapomnil besede: “Brcaj, brcaj, četudi se ti zdi da si na mestu, samo brcaj, slej ko prej ti bo uspelo.” In sem brcal..nisem vedel kdaj/kako/če bom splaval…a ko pogledam nazaj mi je uspelo. Vem, da grem s srcem in ljubeznijo naprej.

Z vsem kar ste napisali – že delati za sebe/na sebi in ste na pravi poti. Tudi vi ne veste še kdaj in kako boste zadihali s polnimi pljuči a BRCAJTE BRCAJTE 🙂

Vse dobro
Alek

Bertolina našla sem Natašo Kogoj na FB in v komentar zapisala ZA. Veselim se podpore skupine.
In Alek sporočam, da bom BRCALA.

To kar se dogaja s tem vašim “ljubim” možem je najverjetneje nezrela, nestrukturirana osebnost. In glede na vaša leta bi bil že skrajni čas, da začnete razmišljat predvsem o sebi in svoji varnosti. Kaj zaboga sedaj iščete strokovnjaka za osebnostne motnje, saj ga ne potrebujete vi. Spet bi nekoga reševali.

Moje mnenje ni strokovno je pa tako, da k psihoterapevtom se hodi, ko imaš duševno motnjo, depresijo, anksioznost ali pdb. Osebnostne motnje so le delček zdravljenj pri psihoterapevtih, pogosto neuspešen, ker gre v bistvu za nezrelo oz nestrukturirano osebnost. Tudi se govori, da terapevti težko prepoznajo te motnje oz. le nekateri v polnem smislu razumejo za kaj gre. Nezrelo osebnost se najbolj pozdravi tako, da se ji postavi jasne meje. K psihoterapevtom hodijo tudi ljudje z nezrelimi osebnostmi, ja, ampak pogosto zato, ker se jim drugi ljudje izogibajo in so posledično depresivni.

Vaš mož bi moral poskrbet za vas, ne da se vi bojite za svojo prihodnost. Razen, če se ne zaveda, da vas je strah. Vi potrebujete tudi finančnega svetovalca. In kako je lahko vikend njegov in hiša vaša samo delček. A ni v zakonu vse pol pol. Pridobite čimbolj kvalitetne in strokovne, pravne in finančne informacije kaj sploh je vaše in kaj lahko naredite. Če ima vaš mož probleme z osebnostjo (Nom, MOM) lahko pa samo sčasoma zbolite…resno. Poskrbeti morate za svojo starost, sedaj ni čas za ujčkanje otrok in kavice…

No, pa da ne “paničarim” preveč, če je kaka možnost, da je odnos med vama stvar nekega šuma v komunikaciji, bi pa tudi trud za reševanje moral biti pol-pol.

Pomoje je edini opravičljiv in hkrati začasen razlog, da je partner lahko rahlo nasilen, žaljiv itd v takih primerih npr, ko se razvija kak rak ala prostata, ko prihaja v telesu do nekih hormonskih sprememb, ali kak ptsd, ampak ne se sedaj zanašati na to, samo malo filozofiram… Sami ali s strokovnjakom sčasoma ocenite resnost situacije. Življenje z osebnstno problematično osebo pa odsvetujem in lahko gre še na slabše…

Oprosti, a se žal ne strinjam s teboj!
Kljub krizi po iskanju novega bivališča je to zanjo EDINA rešitev, ker se bo situacija samo še slabšala…
Knjiga Loti Palmer ” V opoju narcisa” ti predstavi realno sliko in verjemi mi, druge reštve kot takojšen beg iz odnosa NI!!!
So razni svetovalci in terapije, ki naj bi pomagali osebam z MOM in NOM (narcistična osebnostna motnja), vendar je to samo zapravljanje časa, ker se taka oseba potuhne, čez nekaj časa pa napade z vso silo in te dokončno uniči.

Točno to! Beži od njega, kar te nesejo noge. Z njimi se ne da ŽIVETI. Z njimi lahko le umiraš na obroke.
Ni druge rešitve. Opustošenje je tako hudo, da potrebuješ nekaj let, da se sestaviš skupaj.
Zelo realna ugotovitev je bila že neštetokrat napisana na tem forumu: Nihče ne pride iz takega odnosa povsem brez posledic.