Kdo sploh sem?
Pozdravljeni.
Imam ogromno vprasanj taksnih in drugacnih. Sploh nevem kako bi zacela.. Ampak nekako moram.
Sem zenska, se ne 30 stara, z dvema otrokoma ter partnerjem, ki me psihicno izcrpava ze nekaj let. Imava zanimivo zgodbo za sabo, nekaj vzponov ter veeeliko padcev. Nezvezstoba iz ene in druge strani, psihicno maltretiranje, posledicno trpijo tudi otroci, ker obcasno mu je cisto vseeno kdo je zraven, on se bo drl name. Itak mi to ne odgovarja,v tistem bi ga najraje pospravila nekam.
Kakorkoli ze, ta problem resujem in zbiram pogum, da ga nazenem iz hise. Pa pustimo zdaj zaenkrat to.
Najina spolnost. Heheh joj polom, polom. Najprej sem imela problem jaz. Velik problem, ki se imenuje vaginizem. (ceprav se vedno mislim, da je za tem nekaj drugega.. Vec o tem malo nizje). Torej nisva morala seksati priblizno 5 mesecev na zacetku zveze. Dobro sva prakticirala tudi kaj drugega ampak do odnosa ni prislo, najpomembnejse pa je, da se je ves ta cas trudil, da nama bi uspelo. In potem enkrat je celo ratalo. Sicer z neznosnimi bolecinami ampak jaz sem mislila da je to vse ok(se zmeraj, po 2 porodih me spolni odnos boli) , ker se doma nikoli nismo pogovarjali o spolnosti. Nikoli se nisem mogla sprostit pri seksu kot bi se mogla, da bi uzivala. Vedno me nekaj moti. Predvsem in vedno bolj me moti da je moski.
Ce se vrnemo v zgodovino nazaj, sem se vedno zaljubljala v punce. Take lepe so 😉 ampak ker sem se prevec obremenjevala kaj bodo drugi rekli (ohjoooj) sem se podala v zvezo s sedanjim partnerjem.. Da sem vsaj v vidiku spolne usmerjenisti bila “normalna” , ker sem vedno izstopala iz mnozice.
Torej z tem partnerjem, ki imava katastrofalno razmerje sva skupaj 10 let, imava 2 otroka, zvezo sva zacela, ko sem bila stara 17let.
Ali je mozno, da sem zaradi pritiska mnozice v najstniskih letih sama sebe prepricala, da sem straight zato, ker je to tako prav in tako more biti?
Ali je mozno ziveti 10+let v lazi, ki te pocasi ubija (ja prijatelji pravijo, da zgledam izzeta. Jaz pa nisem prepricana ali zaradi partnerjevega odnosa do mene ali zaradi spolne usmerjenosti, ki mi je iz dneva v dan bolj jasna)
Ali je mozno, da sem imela tako imenovani “vaginizem” ali nisem zmogla seksat, ker sem nekje globoko v podzavesti vedela, da sem pac lezbijka?
Vedno sem se prepricevala da sem bisex samo da bi se bolje pocutla, zadnje case pa opazam da nima smisla. Moski mi pac niso nekaj zanimivi. Ok saj najdes kaksnega lusnega ampak definitivno najdes lusno punco 😉
Zaradi neznosnega pritiska okolice ter predvsem družine, je dokaj pogosto, da se ljudje zatajijo v svoji usmerjetnosti, da bi navzven igrali sprejemljivo normativo heteroseksualne monogamne skupnosti.
Včasih traja po 10, 20 let, da ljudem potegne, da se pretvarjajo:
https://www.nytimes.com/2019/06/30/books/review/william-dameron-the-lie.html?
So tudi primeri, ko ljudje desetletja vstrajajo v napačnih telesih (kot onih, ki si jih prehitro zamenjajo). Caitlyn Jenner (športnik, vse-ameriški junak, ki se je prelevil v žensko), dvojčici Wachowski (rojena kot dvojčka, ki sta posnela Matrico) je le nekaj bolj znanih.
“VAGINIZEM” – ni povezan s spolno usmerjenostjo ali dojemanja spola. Ima lahko veliko različnih fizičnih vzrokov.. ali psihičnega. Oboje ozdravljivo.
Gledano psihično, je zgolj oblika strahu, torej fobije penetracije. Malce zaradi besede same – “prodirati” in podobnih (da ne napišemo sedaj slovar pornografije), bolj pa zaradi židovsko-krščansko-muslimanske naveze seksa kot grešnega in posledično “bolečega” in se ga sme izvajati zgolj za zanositev (kar to dejansko moškemu omogoči nadzor nad ženskimi rodili – ve, da je otrok njegov).
Podsaharska ljudstva gredo celo tako daleč, da ženskam odstranijo klitoris (ni več užitka za njih).
Vaša situacije je sicer veliko bolj severno od Sahare, čustveno in izkustveno sta pa bolj ali manj točno tam. Religija, družba, partner zna povzročiti enak “kastracijski učinek” brez fizičnega vmešavanja v telo. So tudi ženske, ki čisto kastrirajo svojega partnerja, da le ta zboli na vseh nemogočih področjih – poglejte zapis o tem zdravnika imunologa Dr. Alojz Ihana v Hvalnica rešnjemu telesu). S
Podobno je tudi FRIGIDNOST lahko psihoško pogojena (ne pa vedno).
Zato se pač poišče ustreznega ginekologa, psihiatra (ta sicer je zdravnik, a ni ginekolog) ter najde ustrezne rešitve.
Ampak to je zgolj lažjij del vašega problema. “Vlakec smrti” ki se ga gresta s partnerjem, igra moči – kdo bo prevladal.
Tudi to je rešljivo, vendar bi se OBA morala v tem strinjati in biti pripravljena na tem AKTIVNO delati nekaj let pri terapevtu (zaradi neurejenosti tega področja, si ta naziv zaslužijo zgolj psihiatri in klinični psihologi).
Do takrat bosta pa z veseljem uničevala drug drugega v lastnem plesu smrti (kvazi partnerstvu). In posledice bodo. Fizične in psihološke.
Največje pa za otroka, ki to še kako čutita in zaznavata. Celo življenje bosta zaznamovana s to travmo in jo preko vedenjskih vzorcev celo prenašala naprej v svoja partnerstva.
Če so vam otroci kakorkoli pomembni, boste takoj nekaj ukrenili!
Ampak to so zgolj besede, ljudje ponavadi imajo polna usta o otrocih, za njih ne naredijo nič.. postanejo zgolj talci v medsebojni vojni zakoncev.. ali ločencev (ker kdo pa pravi, da se mora “zabava” vlakcov smrti končati zgolj zaradi nekakšne “ločitve”?!?)
Zaradi neznosnega pritiska okolice ter predvsem družine, je dokaj pogosto, da se ljudje zatajijo v svoji usmerjetnosti, da bi navzven igrali sprejemljivo normativo heteroseksualne monogamne skupnosti.
Včasih traja po 10, 20 let, da ljudem potegne, da se pretvarjajo:
https://www.nytimes.com/2019/06/30/books/review/william-dameron-the-lie.html?
So tudi primeri, ko ljudje desetletja vstrajajo v napačnih telesih (kot onih, ki si jih prehitro zamenjajo). Caitlyn Jenner (športnik, vse-ameriški junak, ki se je prelevil v žensko), dvojčici Wachowski (rojena kot dvojčka, ki sta posnela Matrico) je le nekaj bolj znanih.
“VAGINIZEM” – ni povezan s spolno usmerjenostjo ali dojemanja spola. Ima lahko veliko različnih fizičnih vzrokov.. ali psihičnega. Oboje ozdravljivo.
Gledano psihično, je zgolj oblika strahu, torej fobije penetracije. Malce zaradi besede same – “prodirati” in podobnih (da ne napišemo sedaj slovar pornografije), bolj pa zaradi židovsko-krščansko-muslimanske naveze seksa kot grešnega in posledično “bolečega” in se ga sme izvajati zgolj za zanositev (kar to dejansko moškemu omogoči nadzor nad ženskimi rodili – ve, da je otrok njegov).
Podsaharska ljudstva gredo celo tako daleč, da ženskam odstranijo klitoris (ni več užitka za njih).
Vaša situacije je sicer veliko bolj severno od Sahare, čustveno in izkustveno sta pa bolj ali manj točno tam. Religija, družba, partner zna povzročiti enak “kastracijski učinek” brez fizičnega vmešavanja v telo. So tudi ženske, ki čisto kastrirajo svojega partnerja, da le ta zboli na vseh nemogočih področjih – poglejte zapis o tem zdravnika imunologa Dr. Alojz Ihana v Hvalnica rešnjemu telesu). S
Podobno je tudi FRIGIDNOST lahko psihoško pogojena (ne pa vedno).
Zato se pač poišče ustreznega ginekologa, psihiatra (ta sicer je zdravnik, a ni ginekolog) ter najde ustrezne rešitve.
Ampak to je zgolj lažjij del vašega problema. “Vlakec smrti” ki se ga gresta s partnerjem, igra moči – kdo bo prevladal.
Tudi to je rešljivo, vendar bi se OBA morala v tem strinjati in biti pripravljena na tem AKTIVNO delati nekaj let pri terapevtu (zaradi neurejenosti tega področja, si ta naziv zaslužijo zgolj psihiatri in klinični psihologi).
Do takrat bosta pa z veseljem uničevala drug drugega v lastnem plesu smrti (kvazi partnerstvu). In posledice bodo. Fizične in psihološke.
Največje pa za otroka, ki to še kako čutita in zaznavata. Celo življenje bosta zaznamovana s to travmo in jo preko vedenjskih vzorcev celo prenašala naprej v svoja partnerstva.
Če so vam otroci kakorkoli pomembni, boste takoj nekaj ukrenili!
Ampak to so zgolj besede, ljudje ponavadi imajo polna usta o otrocih, za njih ne naredijo nič.. postanejo zgolj talci v medsebojni vojni zakoncev.. ali ločencev (ker kdo pa pravi, da se mora “zabava” vlakcov smrti končati zgolj zaradi nekakšne “ločitve”?!?)
[/quote]
Vam pa Stepni volk, sicer pišete zelo strokovne spise, ampak ne psihiater, ne psiholog nista usposobljena za delo z duševnimi ali osevnostnimi težavami. Spisek psihoterapevtov z evropsko diplomo iz psihoterapije je objavljen na strani krovne zveze za psihoterapijo. Med njimi pa so tudi zdravniki in psihologi.
Vam pa Stepni volk, sicer pišete zelo strokovne spise, ampak ne psihiater, ne psiholog nista usposobljena za delo z duševnimi ali osevnostnimi težavami. Spisek psihoterapevtov z evropsko diplomo iz psihoterapije je objavljen na strani krovne zveze za psihoterapijo. Med njimi pa so tudi zdravniki in psihologi.
[/quote]
Niste prebrali dovolj pozorno: psihoterapevtov je veliko različnih (z različnimi predznanji, izobrazbo).. terapevtov in samooklicanih terapevtov še več (recimo oni bivši učitelj telovadbe, ki v prostem času poleg psihoterapije, še nastopa v lastni komediji o garanju med terapevtom in gospodinjo).
Za kvalitetnega psihoterapevta se po izobrazbi lahko (zaradi neurejenosti področja) štejejo le ljudje z naslednjo izobrazbo:
PSIHIATRI (to je tako zdravnik, kot psiholog),
KLINIČNI PSIHOLOG (s poudarkom na KLINIČNI).
Pozdravljeni.
Hvala za vaš prispevek.
Otroci, mladostniki in tudi odrasli so pripravljeni zaradi tega, da pripadajo, narediti marsikaj, tudi zanikati svojo biseksualno ali homoseksualno naravo (ali heteroseksualno naravo). Razkorak med notranjim seksualnim hrepenenjem in realnostjo je v teh primerih ogromen. Tega ni mogoče “preživeti” brez duševnih in včasih tudi fizičnih posledic.
Po mojem mnenju seksualnosti v relaciji do spolne usmeritve prepisujemo prevelik pomen. Namreč našo lastno seksualno energijo “premakne” energija nasprotnega pola, če se tako izrazim. “Lastnik” te energije pa je v splošnem lahko kdorkoli. Ljudje smo različni.
Razlogi za vaginizem so predvsem psihološki. Vzroki so podzavestni, vezani na pretekle izkušnje (npr. že to, da se o seksualnosti doma niste pogovarjali, spolne zlorabe, lahko tudi strah pred nosečnostjo, strah pred penetriranjem – penisa, prstov, ginekoloških inštrumentov … ). Pogosto se ti vzorci epigenetsko prenašajo iz generacije v generacijo. Možno torej je, da se vam ni zgodilo nič travmatičnega, se je pa to zgodilo nekomu v vaši rodbini.
Ste v izredno težkem položaju. Vaš partner vas seksualno ne privlači, zato ste vedno, kadar ste pristali na spolni odnos, sebi prizadejali dodatno bolečino. Situacija je težka tudi za vašega partnerja, saj on direktno verjetno ni odgovoren za nastanek vaginizma pri vas. Tudi on vztraja v odnosu zaradi svojih razlogov, čeprav verjetno na nek način oba delita podobne občutke. Ne predstavljam si, kako bi lahko vajin odnos trajal še nadaljnjih 10 let s podobno dinamiko. Menim, da se bo v tem primeru podzavestna jeza, ki jo oba čutita do drugega, še večala in to lahko pripelje do katastrofe.
Vaginizem vas v relaciji do moških paralizira do te mere, da se z njimi ne morete sprostiti. Zanima me, če zakrčenost nožničnih mišic doživite tudi ob samozadovoljevanju s prsti ali dildom? Naj se sliši še tako bizarno, ampak sam svojim klientkam ob podobnih simptomih svetujem ravno spoznavanje svojega telesa preko samozadovoljevanja. V kombinaciji s psihoterapevtskimi tehnikami to vedno pomaga. In ko se ženska med penetracijo sprosti (praviloma je to takrat, ko sprejme sebe takšno ko je), se ji ponavadi odpre čisto nov svet.
Zelo je pomembno, da odkrijete kdo ste v resnici in kaj želite. Naučite se poslušati svoje telo. V telesu se skrivajo odgovori na vsa vaša vprašanja. Predlagam vam, da si poiščete ustrezno psihoterapevtsko podporo. Menim, da potrebujete nekaj seksualnih izkušenj z ženskami. Menim tudi, da morate s partnerjem vzpostaviti iskren dialog, brez maske. Kaj menite, bi bilo to mogoče, npr. ob podpori psihoterapevt(a)-ke?
Vem za nekaj primerov, ko so ženske zapustile partnerje zaradi druge ženske (in primere ko je moški zapustil partnerko zaradi drugega moškega). Situacija je težka, saj pride takrat do spoznanja, da je bila preteklost v veliki meri zlagana. Vsekakor pa je veliko bolje s iskrenostjo začeti prej kot kasneje.
Vse dobro.
Niste prebrali dovolj pozorno: psihoterapevtov je veliko različnih (z različnimi predznanji, izobrazbo).. terapevtov in samooklicanih terapevtov še več (recimo oni bivši učitelj telovadbe, ki v prostem času poleg psihoterapije, še nastopa v lastni komediji o garanju med terapevtom in gospodinjo).
Za kvalitetnega psihoterapevta se po izobrazbi lahko (zaradi neurejenosti področja) štejejo le ljudje z naslednjo izobrazbo:
PSIHIATRI (to je tako zdravnik, kot psiholog),
KLINIČNI PSIHOLOG (s poudarkom na KLINIČNI).
[/quote]
Po vsem trudu in denarju, ki sem ga sam vložil v študij telesne psihoterapije v tujini, osebno terapijo v tujini in supervizijo v tujini (in ga še vlagam), me takšne posplošitve s strani anonimnih uporabnikov razjezijo.
Strinjam se, da je psihoterapevtsko področje neurejeno. Dogaja se npr. to, da države po svetu ali različne zbornice preferirajo samo določene psihoterapevtske modalnosti – drugim pa zaradi nemogoče birokracije (in lobijev) onemogočajo pridobitev statusa, ki bi uporabnikom omogočal psihoterapevtske storitve na napotnice .
Idealno je, da če je psihoterapevt tudi klinični psiholog (ali psihiater). Toda vsak resen študij psihoterapije v tujini traja 4-5 let, praviloma je potrebnih 100 ur lastnih terapij s izkušenim terapevtom, in malo manj ur skupinskih in individualnih supervizij (torej delo s klientom pod nadzorom). Zahteva se tudi udeležba na nekaterih delavnicah. Potrebno je napisati ogromno poročil in na različne načine dokazati kompetentnost (snemanje, delo pred komisijo …). Če so klinični psihologi v prvem letniku v prednosti, bodo v 4 letniku imeli enake izzive kot vsi drugi. V mojem razredu so bili 4 klinični psihologi, v določenih segmentih so zagotovo bili v prednosti, ampak pri delu s klienti, smo se vsi srečevali s podobnimi izzivi.
Na koncu je najbolj pomembno, kakšen je terapevt kot človek.
Po vsem trudu in denarju, ki sem ga sam vložil v študij telesne psihoterapije v tujini, osebno terapijo v tujini in supervizijo v tujini (in ga še vlagam), me takšne posplošitve s strani anonimnih uporabnikov razjezijo.
Strinjam se, da je psihoterapevtsko področje neurejeno. Dogaja se npr. to, da države po svetu ali različne zbornice preferirajo samo določene psihoterapevtske modalnosti – drugim pa zaradi nemogoče birokracije (in lobijev) onemogočajo pridobitev statusa, ki bi uporabnikom omogočal psihoterapevtske storitve na napotnice .
Idealno je, da če je psihoterapevt tudi klinični psiholog (ali psihiater). Toda vsak resen študij psihoterapije v tujini traja 4-5 let, praviloma je potrebnih 100 ur lastnih terapij s izkušenim terapevtom, in malo manj ur skupinskih in individualnih supervizij (torej delo s klientom pod nadzorom). Zahteva se tudi udeležba na nekaterih delavnicah. Potrebno je napisati ogromno poročil in na različne načine dokazati kompetentnost (snemanje, delo pred komisijo …). Če so klinični psihologi v prvem letniku v prednosti, bodo v 4 letniku imeli enake izzive kot vsi drugi. V mojem razredu so bili 4 klinični psihologi, v določenih segmentih so zagotovo bili v prednosti, ampak pri delu s klienti, smo se vsi srečevali s podobnimi izzivi.
Na koncu je najbolj pomembno, kakšen je terapevt kot človek.
[/quote]
Jezi vas mnenje?
Se pravi nihče ne sme izraziti nobenega mnenja? Smo v diktaturi vašega mnenja?
Trditev je iz intervjuja v Sobotnem Delu s strani slovenskega psihiatra.. moram pregledati doma, če imam še kje v kakšnem kotu. Trditev je smiselna, glede na to, da si celo razni bivši učitelji telovadbe (difovec Roman Vodeb, če vam ni potegnilo) samo-okličejo za “terapevta”, “psihoanalitika”.. To, je pač problem.
In točno ta problem (ne točno izpostavljene osebe, čeprav se da prebrati med-vrsticami) zelo različni psihiatri (kot klinični psihologi) izpostavljajo vedno znova: “Da je naziv terapevt, psiho-terapevt neurejeno področje.”
In prav zaradi te neurejenosti (Slovenija ni edina), je torej posegati po profilu ljudi, za katere lahko garantiraš kvaliteten rezultat, torej: psihiater ali klinični psiholog.
Zato bom to vedno tudi zapisal.
O “anonimnosti” smo že. Ponavljam: s povprečnim znanjem računalništva, lahko takoj ugotovite mojo identiteto (kvalitetnim moderatorejm sem jo pa že razkril preko ZS).
In nenazadnje: Jezi vas mnenje?
Ste prepričani, da ste res delovali na sebi, kot zahteva terapija?
Jezi vas mnenje?
Se pravi nihče ne sme izraziti nobenega mnenja? Smo v diktaturi vašega mnenja?
Trditev je iz intervjuja v Sobotnem Delu s strani slovenskega psihiatra.. moram pregledati doma, če imam še kje v kakšnem kotu. Trditev je smiselna, glede na to, da si celo razni bivši učitelji telovadbe (difovec Roman Vodeb, če vam ni potegnilo) samo-okličejo za “terapevta”, “psihoanalitika”.. To, je pač problem.
In točno ta problem (ne točno izpostavljene osebe, čeprav se da prebrati med-vrsticami) zelo različni psihiatri (kot klinični psihologi) izpostavljajo vedno znova: “Da je naziv terapevt, psiho-terapevt neurejeno področje.”
In prav zaradi te neurejenosti (Slovenija ni edina), je torej posegati po profilu ljudi, za katere lahko garantiraš kvaliteten rezultat, torej: psihiater ali klinični psiholog.
Zato bom to vedno tudi zapisal.
O “anonimnosti” smo že. Ponavljam: s povprečnim znanjem računalništva, lahko takoj ugotovite mojo identiteto (kvalitetnim moderatorejm sem jo pa že razkril preko ZS).
In nenazadnje: Jezi vas mnenje?
Ste prepričani, da ste res delovali na sebi, kot zahteva terapija?
[/quote]
Očitno smete, kajne?! Ne spomnim se, da bi kdaj brisal kakšen vaš prispevek.
Toda, če izrazite mnenje, ki na nek način (posredno) degradira moj trud, smem izraziti kar čutim. Mislim, da nisem naredil nobene posebne drame okrog tega.
Ideja popolnih terapevtov, v katerih se nič ne premakne ni realna, niti nihče takšen ne obstaja. Jaz dajem v to kar delam celega sebe. Svoj um, telo, strast in srce.
Neurejenosti področja se zavedam, vendar ne mečite vsega v isti bazen. Zelo malo strokovnjakov v Sloveniji je, ki bi se smeli postaviti na strokovno pozicijo sodbe. Vedno pa bodo obstajali dobri in slabi strokovnjaki, na čisto vseh področjih.
Očitno smete, kajne?! Ne spomnim se, da bi kdaj brisal kakšen vaš prispevek.
Toda, če izrazite mnenje, ki na nek način (posredno) degradira moj trud, smem izraziti kar čutim. Mislim, da nisem naredil nobene posebne drame okrog tega.
Ideja popolnih terapevtov, v katerih se nič ne premakne ni realna, niti nihče takšen ne obstaja. Jaz dajem v to kar delam celega sebe. Svoj um, telo, strast in srce.
Neurejenosti področja se zavedam, vendar ne mečite vsega v isti bazen. Zelo malo strokovnjakov v Sloveniji je, ki bi se smeli postaviti na strokovno pozicijo sodbe. Vedno pa bodo obstajali dobri in slabi strokovnjaki, na čisto vseh področjih.
[/quote]
Vedno imate na voljo s kvaliteto lastnih prispevkov pokazati in dokazati tisto, kar želite.
Recimo pojasnite tri različne poti do poklica terapevta.
Ker je področje neurejeno, bodo najboljši terapevti iz prvih dveh smeri: psihater in klinični psiholog. Tretja smer sicer lahko proizvede podobeno kvalitetnega terapevta (ne pa ekvivalentno).. in tisto, kar je pri vsem skupaj NEVARNO je, da prav iz te tretje možne poti prihaja največ samooklicanih šarlatanov (Vodeb in podobni).
Če bi bilo področje urejeno, potem tega problema ne bi bilo in bi terapevti vsaj na ravni Izidorja Gašperlina, Dr. Veronike Podgoršek, Jana Lavtižar, Melita Kuhar.. ter bi posledično naziv terapevt, psihoterapevt idp. nekaj pomenil. Zastavljal naziv kot garant (kar pa trenutno ni možno).
Imamo pa tri združenja:
SKZP – Slovensko krovno zvezo za psihoterapijo,
ZPS – Združenju psihoterapevtov Slovenije,
SZPS – Slovensko združenje za psihoterapijo in svetovanje…
ki se med seboj ne morejo čisto zedinti, kaj je potrebno osvojiti, koliko star mora človek biti, da je lahko terapevt. Vsak s svojim članstvom in interesom v ozadju.
Asist. mag. Miran Možina, dr. med., spec. psihiater; morda to lepo pojasni, ko razlaga koliko LET je potrebno, da psihiater lahko postane terapevt. To je izredno dolgotrajen proces (zdravnik, psiholog in še terapevt!) ter posledično drag. Zato predlaga “bližnjico”, da so lahko terapevti tudi ljudje iz tretje smeri (torej niso psihiatri ali klinični psihologi po izobrazbi), vendar pod nadzorom – supervizorstvom psihiatra ali kliničnega psihologa. Tako bi bilo moč zagotoviti dovolj usposobljenih ljudi, da bi se pokrilo trenutno luknjo (zaradi katere tudi vznikujejo samooklicani vrači – aka samooklicani psihoterapevti ipd.).
Ker pa je direktor Fakulteta za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani pa s tem trditvami žal ni najbolj kredibilen ker gre za KONFLIKT INTERESOV. Težko je oceniti ali mu gre dejansko za pomoč ljudem v stiski ali malce vpliva tudi to, da bo imel več slušateljev na Fakulteti?
Ampak, recimo da ima v dani sitauaciji, gledano praktično, prav. Če se učimo iz vojske, potem bi moral en psihater ali klinični psiholog imeti pod seboj 10 terapevtov (ki pa nimajo njihove ravni izobrazbe). Čim jih ima več, se izgubi povezava 1:10 se je organizacijsko najbolje obnesla, kar je dokazala najhitrejša izbričnica med evolucijskimi: vojna.
Potem bi vsi terapevti morali imeti navedeno kdo je njihov SUPERVIZOR.. ker to dodaja k njihovi kredibilnosti.
Pri terapevtu torej ne šteje pompozni naziv (američani so genialci za te stvari), temveč IZOBRAZBA, SUPERVIZOR.
Zato bom vedno raje svetoval obisk PSIHIATRA ali KLINIČNEGA PSIHOLOGA. Pa naj vam to vzbuja “duševne stiske” jeze ali ne.
Pasivna agresija je, da se v debati poudarja čustva enega (pomembnejšega?) posameznika. Štejejo argumenti in ne čustva ali avtoriteta oz argument iz pozicije moči (moderator, “terapevt”).
Sklicevanje na lastno avtoriteto ni argument!
Poglejte svoj “jezni” odgovor skupaj s svojim supervizorjem in vam bo morda jasno, kje ste kiksnili v poudarjanju samega sebe: Jaz, jaz, jaz..
Jaz jezen.. jaz to.. jaz sem delal še to.. jaz sem se žrtvoval.. jaz leta in leta.. jaz kot klinični psiholog.. jaz človek (Tarzan?.. jaz jezen?).
Že kot moderator ne moreš odgovarjati iz pozicije moči in celo zakleniti temo, ko ti zmanjka argumentov, ker ji očitno nisi dorasel oz. imaš lastne predsodke.. pa čeprav naj bi veljalo: v terapevtskem odnosu ni presojanja, vrednotenja in moraliziranja. Terapevtu ne sme biti tuje nič, kar je človeškega; klient lahko ubesedi, pove in izpove prav vse.
Kot terapev ne moreš profilirati ljudi, kot ste pravilno opozarjali Žarno v eni temi.. hkrati pa vam ni predstavljalo ovir, da ne bi to počeli v odnosu do mene (totalno neprofesionalno).
V temi https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=163&t=11167665&p=12942199&utm_source=forum&utm_campaign=title&utm_medium=search#p12942199 sem dejansko pomislil, da vam je končno uspelo ločiti med debato uporabnikov na forumu in svojimi “podrejenimi” pacienti.. vašim neenakim. A žal tu ugotavljam, da temu očitno ni tako.
Ja.. ni enostavno, ker imate tri hkratne vloge: moderatorja, terapevta in sogovornika. Kdo naj nastopi kdaj?
Kot terapevt gotovo v odnosu na osnovna vprašanja uporabnikov, ki jih pač morate jemati resno (mi, jih lahko jemljemo kot provokacijo in v tem smislu odgovarjamo – o tem smo že nekajkrat).
Kot moderator, ko nekdo smeti temo, trola.. ali se ne drži teme oz. odpira temo, ki že obstaja. Če se debata razvije v različne smeri pač forkaš v novo temo (če vam MON to omogoča oz. pocukaš za rokav Admina, da to naredi).
Kot sogovornik do vseh ostalih.
Simple. Brez “jeze”, užaljenosti in ogorčenosti ter predvsem “pissing contesta” s sogovornikom ali kliničnimi psihologi (s psihiatri itak ne, ker vsaj za osnovni domet se očitno zavedamo).
In predvsem predalčkanja sogovornika zgolj zato, ker vam sporoča nekaj, kar vam “ne paše”.
Škoda, ker vaši odgovori so povečini solidni (zmanjka vas na področju seksualnosti – vam je marsikaj človeškega žal “tuje”).. v primerjavi z nekaj moderatorjev na MONu, ki pa naravnost škodljivo odgovarjajo in naziv terapevt tudi konkretno blatijo.
avtorica, ti si po domače povedano lezbijka in čisto nič drugega. Poveži se s kakšnim društvom, ki pomaga lezbijkam v situacijah, saj najbrž ni lahko to spoznanje, ko si poročena in z dvema otrokoma. Pa nič se bat, ljudje so danes bolj odprti kot so bili včasih.
Za kakšnim simptomom pa sta obolela terapevt – moderator in dežurni filozof, da se v taki temi petelinita, pa res ne znam določit.