Iskreno prijateljstvo
Pozdrav!
Mene pa zanima, če je danes sploh še mogoče spoznati osebo, ki so ji veliko pomembnejše duhovne vrednote oz. duhovna rast kot pa materialno izobilje in vsebinsko osiromašeni pogovori. Saj vem, mi imamo tudi ego, osebnost (to pač nismo resnični mi ampak le naša vloga v materialnem svetu), se pač velikokrat pogovarjamo na bolj površinski ravni ampak sama mislim, da za pravo prijateljstvo to ni dovolj. Obstaja toliko socialnih omrežij ampak zdi se mi, da je eno bolj osiromašeno od drugega. Virtualno prijateljstvo mi ne pomeni nič, če obstaja samo kot številka, če v njem ni vsebine, ni ničesar.
Sama sem poročena in ne iščem avantur, ne iščem resne zveze ampak le prijateljstvo, kar pa vidim, je po spletu nemogoče najti, posebno osebo, ki so ji mar duhovne vrednote, globoki, vsebinsko bogati pogovori in ZAUPANJE brez namigovanja na spolnost in podobno. Sama sem želela po forumih spoznati kakšno žensko s podobnimi interesi ampak kadarkoli se mi je katera javila, je želela od mene intimne igrice. Ker se mož ne zanima za duhovno tematiko in mistiko, za poglobljena vprašanja, pa morda tudi kakšne teme o knjigah in podobno, sem na tem področju precej osamljena, pravzaprav sem v krogu ljudi, ki me obkrožajo vedno bolj osamljena pri 56. letih. Najin sin se je odselil na Češko in ga pogrešam, ker je zelo razgledana oseba in duhovno bogat. Ampak Ljubezen je Ljubezen in on jo je našel v Čehinji in iz srca jima privoščim vso srečo. Po drugi strani pa sem osamljena, osamljena v svojih interesih, ki jih nimam s kom deliti. Imam sicer malo prijateljic ampak morda je le ena taka, ki bi ji lahko rekla prijateljica, pa še ta ima bolj različne interese od mene. Nekatere so v FB (facebooku) našle več kot da bi se spomnile na staro prijateljico. Saj sem se trudila ampak ne zdi se mi smiselno, da sem vedno samo jaz klicala njih prva, one pa mene ne in tako sem s tem prenehala, samo tu in tam se še slišimo, vidim pa jih, da vsak dan visijo na FB. Tudi jaz sem na FB ampak zdi se mi vedno bolj zlagan in dosti ljudi z njim zaslepljenih. Jaz pa še vedno prisegam na pristno, živo prijateljstvo. Imela sem eno tako prijateljico, s katero sva bili izredno duhovno povezani, obiskovali sva se in se klicali, pa je usoda posegla vmes, hudo je zbolela in lani oktobra umrla, stara komaj 57 let. Močno jo pogrešam. Pogrešam tudi to, ker nimam nikogar, ki bi šel z menoj na kakšne duhovne koncerte,delavnice ali kaj podobnega, vedno grem tja sama in ponavadi tja pridejo kakšni pari, ki ne potrebujejo dodatne družbe ali pa že kolegice skupaj, ki so same sebi dovolj, tu in tam pa tudi sami, ki pa jim je dovolj, da so sami in nimajo želje po spoznavanju. Vsekakor bi raje spoznala prijateljico kot prijatelja, ker moški in ženska, če ni tukaj z obeh strani čiste želje po iskrenem prijateljstvu in ničesar drugega, se stvar lahko zakomplicira. Sama imam tudi nekaj strahov in zdravstvenih težav in pričakujem, da se prijateljstvo podpira v dobrem in slabem in pozitivno vpliva na počutje. Če se kdo vidi v podobnem razmišljanju kot je moje, mi lahko piše na: [email protected]
Vse dobro vsem, Mateja
Samo še nekaj bi dodala. Glede na to, da želim biti iskrena, vem, da nisem omenila še ene pomembne prijateljice v mojem življenju, ki pa se zaradi spleta okoliščin, pa tudi zaradi oddaljenosti (ona je iz Hrvaške) vidiva redko, če se, enkrat na leto. Je pa sicer res dobra duša ampak s hčerko s posebnimi potrebami, tako, da se s temi problemi bori dan na dan. Zdelo bi se mi enostavno z moje strani površno, da nje ne bi omenila, saj se me z maili tako spomni samo ona.
