kako lahko vem, ali ima nekdo, s katerim sem prijatelj ali v kakšnem drugem odnosu, mejno, narcistično ali kakšno drugo
Oh, to je pa zapleteno vprašanje, kjer je odvisno kakšno motnjo ima. Za začetek bi si bilo dobro prebrati Čustvene vampirje od Alberta Bernsteina.
https://www.zalozba-chiara.si/zalozba-chiara/9-custveni-vampirji
Ali pa Ne stopajte več po prstih za mejno osebnostno:
https://www.zalozba-chiara.si/zalozba-chiara/18-ne-stopajte-vec-po-prstih
Če začnem bolj znansvetno so osebnostne motnje dolgotrajni in trdovratni vzorci doživljanja in vedenja, ki se izrazito razlikujejo od pričakovanj okolja, v katerem posameznik živi na področjih:
– način doživljanja in razumevanja samega sebe in drugih ljudi in dogodkov
– razpon, intenzivnost, labilnost in primernost čutvenega odziva
– funkcioniranje v medsebojnih odnosih
– nadzarovanju impulzov
Ljudje z osebnostnimi motnja imajo ista čustva in probleme, kot običajni ljudje, vendar jih doživlajjo
– bolj intenzivno
– delujejo bolj ekstremno
– imajo težave z obvladovanjem svojih čustev in svojega vedenja
Načeloma pa ti morajo začeti goreti alarmi, če:
– nekdo ni nikoli nič kriv, vedno so krivi drugi
– nenadna ali precej nerazumna nihanja v razpoloženju
– zahteva po nenehni pozornosti ozrioma vse se mora vrteti okoli te osebe
– čustveni izbruhi ( jeze, žalosti..)
– neobčutljivost za drugega
– ponavaljanje vedno istih napak oziroma nezmožnost učenja, četudi so zaradi tega vedno iste velike težave
– čustvene in druge manipulacije
– občutek, da je ta oseba lahko izjemna in super ali pa res grozna
– grožnje s samomorom ali poškodovanjem, če se jim ne ugodi
– različno vedenje , kadar so z različnimi ljudmi ,oziroma težave z identiteto
– občutek upravičenosti
Tega se takole na hitro spomnim, morda bo kdo še kaj dodal. Če pa si boš prebrala nekaj zgodb na forumu, boš hitro tudi sama prišla do ugotovitev, saj so si pogosto skoraj identične, čeprav gre za čisto druge ljudi in situacije.
Gitaanna, ali navedeno pomeni, da naj mi sami diagnosticiramo druge ljudi in sebe? Kakor vem, je diagnosticiranje v domeni zdravnika (v navedenem primeru psihiatra) in ne laikov, ki se lahko tudi hitro zmotijo.
Čustvena nihanja npr., ki so navedena na vašem seznamu, so lahko tudi posledica bipolarne motnje ali pa kakšnega hudega stresa, ki ga je oseba nedavno doživela.
Prav tako lahko nekdo, ki vrta in vrta v osebo, povzroči, da se bo druga oseba hudo razjezila. Pri tem je vprašanje, kdo je tukaj nor- oseba, ki je vrtala v to drugo osebo in jo silila početi stvari, ki jih počne ona, opevala svoje življenje, ali oseba, ki ji je naposled prekipelo nad takšnim početjem in se je razjezila….
Skratka, pri samodiagnosticiranju lahko hitro naredimo napako,…
Pozdravljeni 008080, imate popolnoma prav, laično diagnosticiranje sebe ali drugih, ne samo da je sila neodgovorno, pogosto lahko povzroči veliko nepotrebnih težav, dvomov, strahov, preuranjenih zaključkov, obsodb… forum seveda ni namenjen diagnosticiranju, temveč prepoznavanju tipičnih simptomov osebnostnih motenj (NOM in MOM), opolnomočenju ljudi, ko ugotovijo v kakšnem odnosu živijo in njihove pravice do izbire (ostati, se s tem soočati, boriti se….ali oditi). Namen je predvsem v ozaveščanju ljudi, da so med nami v vedno večjem odstotku ljudje z različnimi osebnostnimi motnjami, narava nekaterih je lahko drugim izrazito škodljiva, nevarna, ogrožujoča (tako psihično kot fizično). Obstaja vrsto člankov, tako tujih kot naših, na omenjeno temo kot npr.tale:
https://thoughtcatalog.com/shahida-arabi/2016/06/20-diversion-tactics-highly-manipulative-narcissists-sociopaths-and-psychopaths-use-to-silence-you/ in prav je, da toksična ravnanja v odnosu ljudje pravočasno prepoznajo in se nanje ustrezno odzovejo.
In res je, da mejno osebnostno motnjo tudi strokovnjaki, ki so usposobljeni za diagnosticiranje (klinični psihologi, psihiatri) zamenjujejo za bipolarno motnjo (ki pa spada v sklop motenj razpoloženja.) Zelo dobro bipolarno motnjo opisuje dr. Andreja Pšeničny (Inštitut za razvoj človeških virov) – https://www.psihoterapija-ordinacija.si/dusevne-motnje/motnje-razpolozenja/bipolarna-motnja , kjer med drugim lahko preberete, da tudi
bipolarne motnje ni tako lahko prepoznati, zlasti če pacient poišče pomoč takrat, ko ni v izraziti manični fazi.
Celo strokovnjaki lahko bipolarno motnjo zamenjajo s kako podobno motnjo. Če pacient prvič poišče pomoč takrat, ko se v fazi manije ali depresije kažejo tudi psihotični simptomi, se utegne primeriti, da mu bodo postavili diagnozo shizofrenija ali shizoafektivna motnja. Neredko pride tudi do zamenjave z mejno (borderline) osebnostno motnjo – in nasprotno.
Bolnik z bipolarno motnjo se po pomoč praviloma zateče v obdobju depresije, ko je – v nasprotju z manično fazo – njegovo počutje zelo slabo. Ker se pacienti v manični fazi praviloma izogibajo obisku zdravnika, pogosto traja več let, preden ta postavi pravo diagnozo. Še težje je v primerih, ko so osnovni motnji pridružene druge, denimo zloraba ali odvisnost od alkohola in/ali prepovedanih drog. Razlikovanje depresije (unipolarna) od depresije v okviru bipolarne motnje pa je zelo pomembno, saj utegne zdravljenje z antidepresivi pri nekaterih pacientih z bipolarno motnjo stanje celo poslabšati.
Pri bipolarni motnji razpoloženja morajo biti poleg obdobij depresije precej izraziti najmanj trije od naslednjih simptomov manične faze (ali štirje, če je razpoloženje razdražljivo):
· precenjevanje svojih sposobnosti oziroma samopoveličevanje,
· zmanjšana potreba po spanju,
· velika, lahko celo neustavljiva zgovornost,
· begavost idej,
· odkrenljivost,
· povečana usmerjena dejavnost (delovna, šolska, družabna, spolna) ali psihomotorična agitacija,
· pretirano ukvarjanje s prijetnimi dejavnostmi, ki pa imajo neprijetne posledice (zapravljanje, igre na srečo, nerazumne naložbe, indiskretno spolno vedenje …).
Merila za hipomanično fazo:
· občasna daljša obdobja vzhičenega, ekspanzivnega ali razdražljivega razpoloženja, ki traja najmanj štiri dni in se razvidno razlikuje od običajnega slabega razpoloženja,
· v času spremenjenega razpoloženja so trajneje navzoči vsaj trije simptomi manije,
· nesporna sprememba delovanja,
· spremembe v razpoloženju in delovanju opaža tudi okolica,
· epizoda ni dovolj resna, da bi povzročila tolikšno poslabšanje socialnega življenja ali poklicnega delovanja, da bi bila potrebna hospitalizacija (ni psihotičnih prvin),
· simptomi niso posledica neposrednih fizioloških sprememb (težave s ščitnico …) ali zlorabe psihotropnih snovi (zdravila, droge, alkohol …) itd….
Za ljudi z MOM je prav tako znano, da imajo izrazite težave pri uravnavanju/obvladovanju svojih čustev. Da se njihov občutek glede samih sebe izjemno spreminja (izjemno šibka identiteta, če sploh) , v skladu z navedenim se zapletajo v zelo intenzivne in nestabilne odnose, vzorec se kronično ponavlja.
Psihiatrični priročnik DSM V, ki ga ameriški strokovnjaki za duševno zdravje uporabljajo za diagnosticiranje duševnih bolezni (Evropa pozna MKB 10- mednarodna klasifikacija bolezni), navaja, da mora imeti posameznik vsaj pet od 9 simptomov, da lahko postavijo diagnozo mejne osebnostne motnje, v Angliji pa le 4.
Globoko prizadevanje, da ne bi bili zapuščeni (dejansko ali namišljeno)
Nestalen in nestabilen odnos in pogled na osebo, ki se giblje med ljubeznijo (idealizacijo) do sovraštva ali jeze (devalvacije).
Slab ali nestabilen občutek do samega sebe.
Impulzivno in nevarno vedenje na vsaj dveh področjih, kot je zapravljanje visokih zneskov denarja ali nevarni spolni odnosi.
Samopoškodovanje ali samomorilno vedenje/grožnje
Ekstremne spremembe v razpoloženju, ki običajno trajajo nekaj ur.
Občutek praznine.
Nenadzorovana jeza.
Občutek, da je oseba odrezana od sebe ali resničnosti.
Ljudje z mejno osebnostno motnjo pa se ne soočajo oziroma ne doživljajo le sprememb v razpoloženju. Te spremembe razpoloženja so na vsakodnevni ravni lahko tako hude, da se bolniki čutijo premagane s strani množičnega vala čustev. Po mnenju inštituta za duševno zdravje, kot tudi izpovedi številnih ljudi z MOM, je sprožilni element za te skrajne čustvene reakcije lahko zelo, zelo majhen, kot je npr. ta, da njim pomembna oseba zamuja za 10 minut; da jih ne pokliče ob uri; da bo za nekaj dni službeno odsotna; da na praznovanju sedi poleg prikupne sosede/sorodnika ipd…..Njihovo doživljanje in pripisovanje pomena določenim dogodkom, situacijam je povsem črno belo; ko so overwelmed, niso dovzetni za konstruktivne, objektivne pogovore….
Mejna osebnostna motnja in bipolarna motnja si sicer delita nekaj pomembnih podobnosti, in sicer, da bipolarna motnja prav tako povzroča ekstremne spremembe v razpoloženju in vedenju.
Navadno se kaže v obliki izmenjevanja obdobij privzdignjenega, evforičnega razpoloženja (manična oziroma hipomanična epizoda) ter obdobij potrtosti in pomanjkanja energije (depresivna epizoda). Do tovrstnih menjav razpoloženja utegne priti samo nekajkrat na leto, pri čemer epizode trajajo po več tednov, lahko pa se epizode menjavajo celo večkrat na dan. V nekaterih primerih bipolarna motnja celo sočasno povzroča simptome depresije in manije (mešana epizoda). Tudi strah pred zapuščenostjo in nestabilni osebni odnosi, ki so tipični za mejno osebnostno motnjo, niso simptomi bipolarne motnje in niso navedeni v diagnostičnih merilih za bipolarno motnjo.
Ljudje z mejno osebnostno motnjo so zaradi mešanice intenzivnih čustev in impulzivnosti izpostavljeni povečanemu tveganju za samopoškodbeno vedenje in poskuse suicida kot tudi sam suicid (oziroma samomor).
Samopoškodovanje, samomorilska nagnjenja in tvegana vedenja so pogosta med osebami z mejno osebnostno motnjo. Splošno sprejeta številka, ki jo navaja psihiatrično združenje ocenjuje, da bo 8 do 10 odstotkov ljudi z MOM naredilo samomor. Ob tem pa je treba upoštevati, da je stopnja poskusov samomora izjemno visoka (nekateri viri kažejo, da je številka 60 do 70 odstotkov), število dokončanih samomorov pa je znatno nižje, kot bi lahko bilo. Ljudje z mejno osebnostno motnjo ob samopoškodovanju občutijo takojšnje olajšanje svojih negativnih čustev, pojasnjuje psihiatrična stroka kot tudi pacienti sami.
Na področju razumevanja/ozaveščanja in ravnanja z osebami z MOM imamo v slovenskem prostoru knjigo Ne stopajte več po prstih https://www.bukla.si/knjigarna/psihologija-in-psihiatrija/ne-stopajte-vec-po-prstih.html
Za razumevanje narave bipolarne motnje in eventualno pomoč vašemu partnerju/partnerki ki trpi za bipolarno motnjo, pa priporočam knjigo Ljubiti nekoga z bipolarno motnjo
https://www.bukla.si/knjigarna/psihologija-in-psihiatrija/ljubiti-nekoga-z-bipolarno-motnjo.html
Prijeten večer želim, Leonida