Pozdravljeni,

mene pa zanima, ali je kdo tukaj s svojim MOM/NOM bil na partnerski psihoterapiji, ki se je sfižila ali vam je celo škodovala.

Moja izkušnja s terapevtko je, da jo je moj ex čisto obrnil. Za najine težave je krivila “probleme v najini komunikaciji” ter “da se ne slišiva.”

Povsem pa je spregledala, da se ex ne drži dogovorov, niti tistih, ki jih je sam predlagal na psihoterapiji, na moje očitke, da se ne drži dogovorov pa se je odzivala z opravičili, da na dogovore pozablja, jih ne razume, ali pa ne veljajo več. To da dogovore krši na način, da sploh ne pove, da ne misli resno, ko ga je sklenil in ga je kršil preprosto tako, da ne naredi, jaz pa sem se zanašala na to, da bo dogovor spoštoval. Predstavljajte si, da ste dogovorjeni, da gre po otroka v vrtec. On pa ob 16:55 pove, da ne bo šel. (Vi se pa znajte in naredite kar veste in znate)

Njegovo iracionalno huronsko tuljenje name je pripisovala, temu, da “pač razburjeno reagira.”

Sploh je spregledala dejstvo, da je bilo poleg službe, skoraj celotno gospodinjstvo in otroci skoraj v celoti na mojih plečih, in da sem bila že do konca skurjena.

Psihoterapija je temeljila na banaliziranju in relativiziranju njegovega početja in pa razlage, da ne vidim, da tudi jaz s svojim vedenjem prispevam k situaciji doma (you need two to tango).

Plafon mi je odneslo, ko smo bili spet na tem, da se ne drži dogovora, ker otroka ni pravočasno pripeljal zjutraj v šolo in je grdo zamudil. Pa je bil spet odgovor, da bi mu morala natančno pojasniti, da mora biti otrok ob 8 uri zjutraj v šoli in je otrok zamudil, ne zato, ker je neodgovoren, ker jaz z ex komuniciram nenatančno. Šlo pa je za 4. šolca, ki se mu je pouk zmeraj začel ob 8 uri, zamujanje s prihodom v šolo, kadar je bil zadolžen zanj, pa je bilo s strani ex pravilo in prepir okrog tega ni bil nov.

Ker pa če je moja dolžnost odraslemu moškemu katerega otrok že 4 leta hodi v isto šolo z isto uro začetka pouka, vsako jutro vedno znova razložiti, da mora biti otrok
a) točen
b) do 8:00 ure v razredu

si s tako psihoterapijo …. skratka, po nekem ključu sem jaz postala faktor težav v očeh psihoterapevtke

Skratka, zanimajo me vaše konkretne izkušnje s psihoterapijami, ki so se izkazale za zgrešene, in kako stre to ugotovili, kaj je po vašem bilo narobe …

Očitno te psihoterapevtka pripravlja na to , da pomagaš enemu trotlu odrasti , ti tu nisi pomembna , on je sirota . Tako misli tvoja terapevtka , ki bo čim več dela z njim naložila tebi , ker se njej očitno ne da . Pa ne sekiraj se moja je umes na uri celo zadremala tako da sem vljudno počakala , da se je trznila nazaj v realen svet . Ja tudi take imamo , žal .

Treba je vedeti, da so tudi terapevti samo ljudje, tako kot zdravnik, krojač in serviser pralnega stroja.

Je fajn imeti takega, ki ni kot zgoraj opisani, da mu lahko zaupas, ampak moja izkusnja je, da nikoli ne smem v polnosti vse prepustiti njemu, saj je le človek, jaz pa sem odgovoren za svoje odločitve in dejanja.

Tako da vedno z zdravo mero skepse in še preveriti, kaj ti terapevt pove…

In zamenjati, itak, če eden od para ga tako obrača, da se vedno pogovarja samo o prvem in njegovih problemih, ki v bistvu to niso sploh.

lp SVO

Družinska oz skupna terapija je v primeru, da je zgolj eden od njiju momster že v sami osnovi recept za katastrofo. To ne gre skupaj, ker gre za različne težave in različne pristope resevanj pri takšnem paru. Edina možnost, da gresta vsak k svojemu in šele potem, ko je res kakšen konkreten napredek gresta na terapijo skupaj, ob prisotnosti obeh terapevtov. Tako delajo v tujini.

Žal imamo pri nas še vedno takšen Texsas na področju psihoterapije, da lahko to izvaja skoraj vsak, ki plača pogosto precej slabo izobraževanje (z izjemami) in še bolj pogosto se za terapevta odločijo ljudje, ki bi jih sami najbolj potrebovali. Če pa gre za kaj bolj zapletenega, kot je borderline , jih je pa samo nekaj, ki res znajo s tem. Vsi ostali pa večinoma delajo še večjo škodo svojcem, kot je že. V stroki vsem, ki se ukvarjajo z momsterji priporočajo še supervizorja za samega terapevta, ker se zavedajo, kako odlični manipulatorji so lahko momsterji, toliko, da preverijo sami sebe. Podobno zgodbo, kot jo jo opisuješ, slišala že nekajkrat, skoraj dobesedno. Popolnoma nestrokovno, neprofesionalno in škodljivo za udeležence.

Čimprej zamenjat terapevta. Težava je le, da momsteri radi hodijo zgolj k takim, ki jih lahko zmanipulirajo in uporabijo za svoje (zelo močno) orožje. Ko se soočijo s kakšnim dobrim, kjer se začne res delati na sebi in se soočati sami s seboj, znajo kaj hitro odnesti pete. Zato vsaj ti vstrajaj pri kakšnem dobrem, saj te to lahko ojača, ti da razumevanje, kaj se dogaja ( tudi s teboj) in lažje najdeš zdrave in dobre strategije soočanja s situacijo.

SeVednoOptimist, za razliko od mehankarja, zdravnika, ploščičarja se posledice napačne psihoterapije pokažejo šele čez čas. Pri meni gre za za obdobje nekaj let.

Sama se sprašujem, če gledam vzorec napačnega delovanja psihoterapevtov in ne zgolj osamljeno enkratno slabo izkušnjo. Če analiziram svojo izkušnjo, je moje opažanje, da je psihoterapevtka na psihoterapiji reševala mojega revčkastega ex pred zoprno in zahtevno ženo. Skratka, da je psihoterapevtka vstopila v vlogo soodvisnega. To je tistega, ki skrbi, da vse ostane več ali manj enako in sodeluje pri prikrivanju, zameglevanju realnega stanja. Najina psihoterapevtka je delovala po načelih realitetne terapije in teorije izbire Glaserja. Več kot enkrat sva se zapletli v debato, da je Glaser zgolj zakomuflirana permisija, v knjigi Glaserja sem sama našla recimo primer, ki sem ga štela za čustveno izsiljevanje, nadalje pa sem ugotovila, da nikoli ni bilo dosledno jasno, kdaj velja načelo “postaviti mejo” in kdaj načelo “pustiti moraš, da oseba izbira”. Sploh ko je šlo za hudo deviantno obnašanje otrok iz prejšnjega zakona ex. (Njegova ex je bila druga nora perla)

Nadalje, načeloma velja, da mora psihoterapija in svetovanje potekati v okviru veljavnih prisilnih predpisov, kamor pa ne sodi le kazenska zakonodaja, ampak tudi davčna, socialna, delovnopravna in družinska … Meni se je recimo zgodilo, da sem bila deležna očitkov, da se vtikam v odnos med ex in njegovimi starši, ko sem se uprla, da bi ex podpisal neko izjavo, da se v celoti odpoveduje dedovanju. Njegova starša, pa sta tako broke, da je bilo že v naprej jasno, da bo nekoč treba doplačevat domsko oskrbo vsaj za enega od njiju, v cenzus pa se upošteva tudi premoženje in dohodki partnerjev in odpoved dedovanju nima nobenega vpliva na dolžnost doplačevanja doma, vnaprejšnja odpoved dedovanju samo onemogoči, da si potem iz dediščine povrneš stroške doplačevanja. Da ne rečem tudi, da so bili sorojenci ex v še večjem finančnem podnu kot starši in po cenzusu ne bi bila dolžna nič doplačevati. Skratka, finančno breme bi se zgrnilo na naš družinski proračun, brez možnosti kasnejše kompenzacije iz dediščine, če bi ex podpisal tisto izjavo. Skratka, da se v zadevi nisme nič “vtikala” v tuje odnose ampak branila skupen družinski proračun. (Podobnih izkušenj je bilo še nekaj.)

Sem tudi mnenja, da se podoben vzorec napačne psihoterapije ponavlja (iz istega razloga) in bi bilo smiselno, kar se mene tiče (in mene tole zdaj neizmerno žuli), da ozavestimo, kaj in zakaj je šlo narobe. Za marsikoga pa bi bile na enem mestu zbrane izkušnje napačnih/škodljivih terapij tudi vodilo k hitrejšemu prepoznavanju škodljivih psihoterapevtov, ki niso kos sprimeru. Meni odziv na mojo dilemo v stilu … v slovenskem Texasu je veliko šarlatanov, deluje preveč površinski in povsem neuporaben …

Mene zanima, zakaj je precej pogost pojav pri psihoterapevtih, da obravnavajo normalnega partnerja, kot problematičnega in odgovornega za težave … občutek imam, da utegne biti težava ne samo v pomanjkanju znanja, ampak tudi v sami psihoterapevtski paradigmi po kateri poteka psihoterapija.

hja,

dober terapevt želi rešiti zadevo, naredi valove, in nekaj sprmeniti, oz to pusti, da klient sam ugotovi, samo prava vprasanja mu postavi.

Slab zeli ohraniti stanje, cimmanj premikati, se cimmanj zapletati…in po moznosti to vleci dolgo, da bo denarni priliv…slabo…

kdor je bolj v stiku sam s seboj, zna bolj izraziti kaj cuti, kaj ga moti, strasi, kaj ga prizadene – to je super hrana za terapevta, saj se sedaj lahko vsi skupaj pogovarjamo o osebi “A”, ki ima tezave, in dajmo zdaj raziskovati, zakaj jo zmoti, če partner krici nad njo…hm..ali ima kdaj od prej tako izkusnjo :-)))

no, na to foro se ne grem vec, ker sem jo ze enkrat imel, pač, nehas, zamenjas terapevta, gres solo terapijo…. na koncu pa zamenjas partnerja…. 🙂

Te razumem, da vidis, da bo napaden vas skupni proracun, ce se partner ne bi znal obrniti, skoda, da tega ne zna videti in slisati…

ne vem, kaj naj ti rečem…

lp SVO

Dvojna zanka, stanje, kar se tiče psihoterapije je tako kaotično, da bolj konkretnih odgovorov ni moč dati. Nimamo zakonodaje, ki bi to področje urejala, da bi bile stvari jasne in v primeru kršitev tudi sankcionirane. V glavnem zato, ker se tako koljejo med seboj, kdo bo glavni, bolj pomemben in kdo bo imel končno besedo, da se že leta ne premakne.

Do takrat ni jasnih pravil, vse, kar ti ostane je, da imaš srečo in končno najdeš pravega. Ena najboljših pri nas je nekoč rekla, da če se po nekaj mesecih terapije nič ne spremeni v konkretnem življenju, potem je ali psihoterapevt zanič oziroma ni pravi zate, ali pa se v resnici nevželiš spremeniti.

Pomembno pri izbiri terapevta je tudi dober občutek, zaupanje in pa, da izvaja tisto smer psihoterapije, ki odgovarja tebi in tvojim težavam.

Po mojih izkušnjah je točno tako. Mislim, da v knjigi Character Disturbance George Simon ugotavlja točno to. Paradigma je dolgo bila, da “so vsi ljudje dobri, če pa niso, se jim je moralo kaj hudega zgoditi” (nevrotični tip). In mnoge veje psiholoških strok, ki so delovale s to podmeno, so se trudile ali se še trudijo z empatijo priti do dna temu, kar se je domnevno slabega zgodilo, nuditi oporo v smislu razumevanja itd. Simon s tem prelomi in pravi, da ni nujno tako, da so vsi ljudje dobri. Nekateri so tudi psihopati in podobno in so k temu nagnjeni že od zelo zgodaj. Pri tej podmeni pristop ne temelji na empatiji vrste “krivice so se vam zgodile in upravičeno ste jezni/žalostni itd” – ker se takemu človeku ni zgodila nobena posebna krivica, ampak jih v prvi vrsti sam povzroča. Taka terapija se osredotoča na meje, odgovornost ipd. Če se pristopa pomešata, se pravi, če se prvi uporabi pri drugem tipu človeka, je vse skupaj katastrofa. Morda ima kdo drugačne izkušnje, moje so take.

Glede tega, da se v glavnem govori o teksasu na splošo, nič pa konkretno, je pa verjetno razlog v občutljivosti tematike, morda tudi v spolzkem terenu subjektivnih izkušenj. Mom in drugi podobni manipulanti so povsod, tudi med terapevti. Na tem terenu je lahko polno subjektivnih resnic, ki lahko ali držijo tudi na splošno ali pa zaradi zrcaljenj oziroma projekcije hitro pride do njihovega izkrivljanja (če nekdo kritizira nekega terapevta, je to morda izkušnja tudi mnogih drugih in je kritika torej morda upravičena, a je ne more nihče potrditi, ker se recimo ti klienti ne srečujejo med seboj. Lahko pa nekdo kritizira terapevta zaradi lastne projekcije in nepripralvjenosti narediti kaj s samim seboj, terapevt je pa za mnoge sicer čisto ok. Lahko pa je tak terapevt za mnoge ok tudi zato, ker pač niso prišli k njemu zaradi Mom težav, ampak npr. bolj v smislu partnerske terapije, kjer pa je ta terapevt morda čisto ok.

Pogosta možnost, se mi zdi, je tudi, da terapevti večinoma pač sledijo prvi navedeni paradigmi in mislijo, da tako pač mora biti (škode, ki jo pri tem delajo, pa niso sposobni videti, ker jim ta paradigma to onemogoča – lahko edino okrivijo, tako kot v tvojem primeru, “napačno” osebo. Potem to zmešajo še s klasično “2 to tango” in naenkrat je tisti, ki je v resnici odgovorna oseba in v zvezo ali odnos vlaga veliko (preveč), označen za nekoga, ki naj bi dajal premalo (ko je drugi neodgovoren, prvi kasira še nekaj v smislu,” ampak vi morate razumeti, da …” – čeprav že itak razume vse in še več. Izrek “2 to tango” skratka ponavadi pri takih terapevtih velja samo v eno smer in ne v tisto, v katero bi moral biti usmerjen). Itd.
V glavnem, težje in bolj sporno bi bilo navajati “slabše” (ker to je verjetno tudi relativno), bolj konstruktivno verjetno je navajati, s kom so izkušnje dobre. Vsaj jaz to tako razumem, morda kdo drug lahko kako drugače osvetli zadevo.

Caracter Disturbance je odlična knjiga in zagotovo ena od tistih, ki opravi s paradigmo, da vsak, ki počne grde stvari, to počne zgolj zato, ker se mu je moralo nekaj “hudega” zgoditi. To preprosto ni res. Pa tudi tiste, ki so se spremenili zato, ker se jim je zares nekaj hudega zgodilo, to ne odvezuje odgovornosti za dejanja, če sedaj oni nekomu drugemu povrzoočajo škodo.

Za tiste, ki znate angleško, je o tem veliko napisanega in na http://www.bookdepository.com lahko vse te knjige najdete zelo poceni ( 15-20 eu) in še brez poštnine.

Kar se pa Teksasa tiče – če ni postavljenih niti osnovnih pravil ( zakonodaje), potem se ne da na jasno in natančno o tem govoriti, ker lahko pravila in sodbe sedaj vsak postavlja po svoje. Sama poznam kar nekaj terapevtov, ki bi jim že zdavnaj morali vzeti licenco ( če bi obstajala ) ker pa ni pravil, ni niti ukrepov, če ta pravila kršiš. Če se ne morejo zmeniti med seboj, bi lahkodo sedaj vsaj prekopirali kakšno zakonodajo iz tistih držav, kjer imajo to urejeno, ampak egoti tega ne dopustijo.

Kako naj sedaj javno rečem, da je nek terapevt tako zanič, da bi moral nehati delati, če tega ne morem legalno dokazati? Ali pa da v resnici sploh ne bi smel delati, ker nima dovolj izkušenj ali prave izobrazbe, če to ni dorečeno? Ostane torej zgolj samopromocija terapevtov, rekla-kazala in ustna priporočila ter kup ljudi, ki bi potrebovali pomoč, ob tem ko se zgubljajo v tem divje zaraščenem polju svega in svašta, kar se pri nas kliče psihoterapevt.

res super tole, res je, ni nujno da se je nekomu nekaj zgodilo hudega da je zdaj tak, oz da se mu mora okolica podrejati.

Sam ne verjamem vec, da je v vsakem nekaj dobrega, bolj zdaj izhajam, da mi mora prej nekdo dokazati, da je dober, potem ga vzamem kot takega.
In v bistvu me ne zanima, zakaj in kako je na drugi strani nekdo, jaz pac neke stvari dovolim, neke pa ne…in potem je stvar precej lazja.

drugo je pa to, ce se nekdo zaveda svojih minusov, dela na tem, prevzema odgovornost…to je drugo..a ne sme biti zavito v vzvode FOGa…

spet super debate
lp SVO

https://www.recoveryplusjournal.com/wp-content/uploads/2017/11/RecoveryPlus-Nov-2017-Manipulators-empathic-people.pdf

“One of the most life-empowering principles in
my book In Sheep’s Clothing is that when people
replace a key legacy of traditional psychology –
that everyone is almost always struggling with
fears or insecurities – with a mindset that life
is far more about people who manoeuvre and
angle for things they want, and when they realise
that there’s a class of people who will advance
their own agendas with almost complete
disregard for the needs of others, then they can
avoid being taken advantage of in the future. “

“Mental-health professionals and lay persons alike
often fail to recognise aggressive agendas and
actions of others for what they really are. We
strive to understand them as opposed to taking
care of ourselves. Therapists whose training or
experience overly indoctrinated them in the
theory of neurosis can thus ‘frame’ situations
incorrectly. “

Malo sem pobrskala, da preverim, in našla zgornji link. Zato dodajam še popravek: ta prelom je v In Sheep’s Clothing, ne v Character Disturbance. Ampak obe je vsekakor vredno prebrati.

Dobrih terapevtov je pri nas malo. Prvič zato, ker nismo navajeni razmišljati s svojo glavo ( mali narod, strah biti zavrnjen, neradi izstopamo, tak celoten sistem )..Drugič, ker zaostajamo za ostalimi in čakamo, da nam dajo zeleno luč, kdaj jim lahko sledimo kljub raznim znanstvenim konferencam. Predlagam, če vsaj kolikor toliko znate angleško, da se prijavite tujim terapevtom ali si sami najdete odgovore. Je pa resnično težko s takšnimi neodgovornimi partnerji, sploh pri nujni vzgoji otrok in vse kar spada zraven.

Če se ne da rešiti po eni plati, vedno obstajajo tudi druge rešitve. Da pa so nam na voljo pa rabimo tudi pravi čas za to.

Srečno!

Pozdravljeni. K tej zanimivi in koristni temi se najprej pridružujem s povzetkom iz knjige “Osebnost med zdravjem in boleznijo” (Emil Benedik, 2011; 2014 – druga, dopolnjena izdaja), našega strokovnjaka, ki ga zelo cenim in nam ponuja psihološko razumevanje, ocenjevanje in zdravljenje motenj osebnosti.
V angleškem jeziku poznamo tri izraze za bolezen, ki jasno izražajo, da bolezen ni samo medicinski fenomen, ki opisuje neko telesno okvaro oz. motnjo (desease), ampak prinaša tudi določene socialne posledice, spremembo družbene vloge, ki jo ima oboleli kot je npr. odsotnost z dela (sickness), predvsem pa je tudi subjektivni fenomen, specifično doživljanje bolnega človeka (illness). Razumevanje in zdravljenje bolezni zato ni mogoče brez upoštevanja, ne samo bioloških-patoloških procesov, ampak tudi njenih socialnih in psiholoških razsežnosti.
Kakšen pomen pripisujemo simptomom in boleznim je sicer res v veliki meri odvisno od same kulture, v kateri živimo – v našem primeru pa seveda na polju psihoterapije ustrezni osebnostni in strokovni usposobljenosti psihoterapevtov.
Živimo namreč v postmoderni, narcisistični družbi , ki (za razliko od pretekle patriarhalne družbe) med drugim prinaša izgubo zaupanja v prej vodilne institucije, vrednote in avtoritete. Za posameznika to pomeni povečano negotovost, oteženo iskanje svoje identitete in zadovoljevanje svojih potreb. Živimo v družbi tveganja , ko je življenje nevarno za zdravje – skoraj vsak vidik našega življenja ima kakšen element tveganja za zdravje. Sodobni človek je okupiran s svojim zdravjem, ki je, ob zatonu nekoč vodilnih vrednot kot so bile država, vladar, cerkev, družina, postalo najvišja vrednota. V zadnjih desetletjih se je zgodil preobrat v zasebnost, samega sebe in varnost. Ikone modernega človeka so postale varnost, telo in zdravje. Prosti čas je postal čas za ukvarjanje s svojim zdravjem in svojim telesom. Sodobna klima je postala terapevtska, ni več religiozna . Medicina ima velik vpliv v javnem življenju: postavlja pravila, predpisuje zdravila, omogoča in obvladuje dostop do zdravstvenih storitev, promovira zdravo življenje. Medicinske razlage dominirajo na področju “tabujskih” tem kot je npr. zloraba otrok. V sodobni družbi čaščenja zdravja in telesa sta postala mladost in lepota glavni normi in vsakršen odklon od tega se obravnava kot patologija. V “mladostniški” kulturi odraslih je staranje postalo nekakšna bolezen in deviacija od normalnosti, zato ga je potrebno čim bolj odložiti ali prikriti. Zdravje je postalo moralna kategorija, sami smo postali odgovorni za zdravje. Zdravo telo je postalo znak osebnega dosežka, bolezen pa znak odpovedi in slabosti. V sodobni zahodni kulturi pojem idealnega telesa povezuje med seboj zdravje, lepoto, mladost in normalnost. Pri tem je poudarek na zunanjih, materialnih, somatskih merilih in normalnosti, ki je statistični pojem in označuje le, kar je večinsko oz. povprečno. To pa ni nujno povezano z zdravjem, čeprav je zdravje včasih res definirano s tem, da določeno funkcijo ali organizem privedemo do norme, od katere se je oddaljila. Vendar normalno še ne pomeni zdravo, kakor tudi nenormalno še ni opredeljeno kot psihiatrična motnja, ki je potrebna zdravljenja.
Potrebno je upoštevati psihološke in socialne dejavnike, ki igrajo pomembno vlogo pri nastajanju bolezni, zdravljenju in preventivi. Tudi definicija zdravja, ki je implicitno zajeta v tem konceptu “zdravje je odsotnost bolezni”, je prazna definicija. Mogoče bi zdravje bolje opredelili z normativnostjo. Biti zdrav ne pomeni samo biti normalen v določeni situaciji, ampak tudi biti normativen ob spremembah. Človek je bolan, ko lahko dopusti samo eno normo , ko je “patološko” prilagojen samo na eno stanje in se ni sposoben prilagoditi, ko nastopijo spremembe. Zato ni slučajno, da ena izmed smeri v psihologiji definira zdravje kot sposobnost notranje in zunanje prilagoditve. Pri tem ni pomembno le to, da živimo in se prilagajamo v skladu z našim (socialnim) okoljem in zahtevami, ki jih prinaša, ampak tudi v skladu s samim seboj, s svojimi temeljnimi potrebami in željami.
Človeški organizem je biopsihosocialni sistem. Od strukture in značilnosti osebnosti, njegovih prilagoditvenih funkcij je odvisno, ali se bo na psihične in socialne obremenitve odzval na zdrav ali bolezenski način. Osebnost je na ta način enaka imunskemu sistemu. Psihopatologija je rezultat odnosa med organizmom (osebnostjo) in okoljem. Z vidika osebnosti kot celostnega in relativno trajnega sistema vseh psiholoških značilnosti posameznika, ki je v nenehni interakciji z okoljem in sama s seboj, so tudi »psihiatrične« motnje njen izraz. Vsak psihopatološki fenomen se bolj ali manj odraža v osebnosti, ne glede na to ali je ta njena posledica, vzrok ali zgolj sočasni pojav.
Psihoterapija je področje, ki se uporablja in vpliva na ranljive/bolne/prestrašene ljudi, zaradi česar bi morali biti standardi postavljani za ohranjanje statusa psihoterapevta zelo visoki in strogi in bi od psihoterapevtov morali zahtevati posedovanje najaktualnejšega znanja iz področja, ki ga kot psihoterapevti pokrivajo. Izobraževanja in usposabljanja s področja osebnostnih motenj, ki imajo v svetu vsebinsko veljavo, po svoji naravi niso le nekajdnevna predavanja ex cathedra, temveč dalj časa trajajoče usposabljanje pod nadzorom izkušenega mentorja s področja osebnostnih motenj, izobraževanja v blokih potekajo skozi celotno leto (evropsko primerljive države). Prav tako v tujini preverjajo osebnostno strukturo oziroma primernost/ustreznost kandidatov za opravljanje zahtevnih strokovnih del, ki se tičejo otrok in določajo o njihovi usodi (posebni pogoji dela, poleg formalnih). Ustrezne osebnostne kvalitete (katerih v RS nihče ne preverja) so nujne tudi na področju celotnega sodnega aparata, saj ustrezno strokovno usposobljeni strokovnjaki vemo, da brez poznavanje sebe (delo na sebi, osebna izkušnja), kvalitetno strokovno delo ni možno.
V stroki prav tako obstaja več možnih pristopov k diagnostiki osebnostnih motenj, ki imajo vsa svoja teoretična izhodišča. Tako je psihiatrija v diagnostičnem smislu pretežno simptomatsko usmerjena, psihoterapevtske stroke pa idiografsko na motnje v osebnostni strukturi.
Na strokovnih seminarjih v tujini so predstavljene novosti v teorijah o osebnostnih motnjah, načinih prepoznavanja in obravnavanja, v katerih velikokrat sodelujejo psihiatri, socialni delavci, psihoterapevti, policisti, sodniki in drugi. V RS poznamo Vprašalnik za motnje osebnosti (VMO, Benedik, 2004), ki je bil sestavljen na podlagi kriterijev za motnje osebnosti iz DSM-IV (American Psychiatric Association, 1994), Beckove teorije bazičnih zmotnih prepričanj (Beck in Freeman, 1990) in psihoanalitičnih teorij temeljnih osebnostnih struktur. Veljavnost so preverili z osebnostnim vprašalnikom PDQ-4 (Personality Diagnostic Questionnaire; Hyler, 1994). Benedik (2010) poudarja pomen ocenjevanja osebnosti v klinični psihologiji, glavne teoretske in metodološke usmeritve v ocenjevanju osebnosti, kakor tudi potrebe po integraciji le-teh. Ocenjevanje osebnosti v klinični psihologiji ne predstavlja metode, ampak metodološki okvir, s katerim uresničujemo kliničnopsihološko dejavnost. Ta se nanaša predvsem na razumevanje in zdravljenje različnih psihičnih oziroma duševnih motenj. Klinično psihološko ocenjevanje osebnosti se po eni strani opira na psihološke koncepte osebnosti in statistično metodologijo, pa drugi strani pa na klinična s področja klinične psihologije, psihiatrije in sorodnih medicinskih ved. Teoretske in metodološke usmeritve za ocenjevanje osebnosti so tako zelo heterogene, saj ocenjevalci izhajajo iz različnih filozofskih tradicij in pri ocenjevanju uporabljajo različne koncepte in merske pristope. Kliničnopsihološko ocenjevanje osebnosti še ni doseglo splošno sprejete ocenjevalne paradigme!
Torej podobno kot ugotavljate za različne psihoterapevtske paradigme (razumevanje osebnostnih motenj) to velja tudi za ključne odločevalce v sodnih postopkih, kjer se odloča o dodelitvi otrok in stikih z obema roditeljema (tožilci, odvetniki, sodniki, sodni izvedenci – klinični psihologi in psihiatri), ki v slovenskem prostoru o obravnavani problematiki niso zadostno educirani, če sploh. Še več; glede na njihova ravnanja, obnašanje, izbruhe in neustrezne komentarje (kričanje, žaljenje, nesramnosti tekom zaslišanj), je moč soditi, da je med vsemi navedenimi visok odstotek osebnostno motenih ljudi. Glede na prevalenco motenj je to povsem logično, kajti ni poklica, ni kolektiva, ni branže, ki med svojimi ne bi imela 5 – 20% osebnostno motenih ljudi. Tako seveda tudi med psihoterapevti.
Ocenjevanje osebnosti je zahteven postopek, ki je bolj kot standardnemu laboratorijskemu preverjanju, podoben načrtovanju in izvajanju raziskave. Za razliko od medicinskih diagnostičnih metod, s katerimi potrjujemo somatski status, je namen psihološkega ocenjevanja opisovanje, pojasnjevanje in razumevanje psihološkega organizma osebe. Kljub razvoju psihodiagnostičnih instrumentov je ocenjevanje osebnosti še vedno zelo odvisno od ocenjevalca samega. Zaradi majhnega slovenskega prostora, kjer se pravzaprav vsi poznajo med sabo, je javno spregovoriti o neustreznem kolegu (pitje, spanje med terapijo, žaljenje, spolno nadlegovanje…..izpovedbe klientov) znanstvena fantastika.
Klinični psiholog, vse nadaljnje seveda velja tudi za psihoterapevte, ki ocenjuje osebnost oziroma njene lastnosti in motnje, mora zato poleg poznavanja psiholoških teorij (najnovejših!) statistične metodologije in psihopatologije imeti tudi sposobnost integracije, sinteze in dedukcije različnih podatkov, ki so relevantni za psihološko oceno. Ne gre samo za sposobnost logičnega zaključevanja, ampak tudi za zmožnost empatije, občutek za psihodinamiko, proces in t.i. psihologiko. Tudi psihodiagnostik mora torej imeti nekaj psihoterapevtskega znanja in veščin, da bo lahko in znal povezati različne informacije, jih razumel v okviru doživljanja posameznika in njegovega vedenja v konkretnih okoliščinah. Psihoterapevt pa sploh.
Za konec naj navedem, da se je v ocenjevanju uspešnosti različnih psihoterapevtskih modalitet (saj poznate večni boj med njimi, katera modaliteta je boljša, imenitnejša, učinkovitejša, določene modalitete zviška gledajo na druge ipd., o njihovi uspešnosti pa nimamo relevantnih študij, evidence based raziskav, evalvirajo zgolj sami sebe med seboj), izkazalo da sami psihoterapevtski metodi pripisujejo zgolj 15% učinkovitosti. (Implication of outcome research, Lambert 1992, Bastine 2012)

Najpomembnejši, če ne ključen element uspešnega psihoterapevtskega procesa, pripisujejo predvsem osebnosti terapevta, ki je s svojo pristno radovednostjo, optimizmom, skladnostjo, empatijo, toplino…zmožen vzpostaviti/ustvariti ustrezen terapevtski odnos. Odveč je reči, da bo ustrezno osebnostno opremljen in strokovno usposobljen terapevt (tudi izhajajoč iz osebne izkušnje, poznavanja osebnostnih motenj tudi izven zgolj študijskega procesa) motnje pravočasno prepoznal – umestno pa je vprašanje, koliko psihoterapevtov bi bilo pri nas ustrezno ocenjenih glede na visoke tako osebnostne kot strokovne standarde, kot tudi naši učitelji, če bi se nas presejalo skozi zahtevno Finsko sito? Najbolj konkreten nasvet za vse nerazumljene, neslišane na terapiji – takoj zamenjajte terapevta. Lepo vas pozdravljam, Leonida

Uau,

vprašaj in dobil boš odgovor…

Hvala vsem

MOM in NOM je očitno res veliko ljudi in jaz ponavadi na take naletim. Jaz bi sama potrebovala psihoterapevta, pa ne vem h komu it od ene situacije. Preko svoje prijateljice sem nekoga spoznala in od moje zadnje veze je bilo kar dolgo, pa nisem se še naučila iz prve prepoznavat tipičnih MOM oseb in sem privolila v vezo s tem moškim, katerega sestra je bila psihoterapevtka. Zaradi ene izrecene besede, ki ni bila mišljena kot žalitev in sem se opravičila, sem doživela dobesedno šok in spravljanje name več kot 1 mesec, dejansko se on še vedno ne pogovarja z menoj, na srečo ga ni več blizu in ga ne pogrešam, njegova,sestra, psihoanalitik, je pa rekla da z menoj ni čist vse OK. Na podlagi enega stavka in ker sem mu rekla, da me veza z njim pravzaprav ne zanima. Takih zavrnitev sem pol še nekaj naredila (preden si z nekom sploh več kot prijatelj, še to nisi, če se ne poznaš, dejansko se ne zapletaš, nimaš s človekom nič). Od nekoga sem dobila dolg sms, z nekaj stavki v katerih sem vsaj 2x pra.. in ku…, zdaj pa od neke odrasle osebe ponovno to dobivam. Zdaj poskušam ugotovit in dobit odgovor na vprašanje, zakaj sploh naletim na take? Od takrat naprej se izogibam vsem poznanstvom, ignoriram dobesedno vse, moj tip moškega dejansko skor ne obstaja, so tako in tako redki.

bila pri dveh psihologinjah. V obeh primerih moram reči, da sta obe takoj ugotovili za kaj se gre. V prvem primeru sem bila še sama tako zaslepljena, da sem hotela ne glede na vse še vedno furat neko “podobo srečnega življenja” in terapevtka mi ni hotela na silo odpirat oči, je pač pristopila k najini igri, da se mogoče pa le kaj izboljša. Odnos je se je poslabševal, ker je on vse nasvete jemal kot napotek, kaj vse bi samo jaz morala spremeniti v smislu, da bi bilo njemu kot večnemu otroku udobno. In me nadziral kot policaj in si zapisoval napake.
V drugem primeru pa mi je bilo že jasno za kaj se gre in tipično jo je bivši pobrisal iz terapije po prvem srečanju (z izgovorom, da nima časa).
Na CSD pa se je odvijala ena druga zgodba. Dodelili so naju k boljšim strokovnjakom s celo steno diplom iz se ne spomnim kakšne terapije. Mislim tudi, da jim je bilo sicer kar jasno, za kaj se gre, vendar so se držali ali morali držati uradnih smernic tipa – vsak mora malo popustiti, mama a priori otroka preveč čustveno navezuje nase, on je ubogi prikrajšani oče, ki se trudi, pa mogoče ne zna čisto dobro, vse dela v dobri veri koristiti otroku. In so do neznosnosti izvajali pritisk name v smislu, kaj bi še lahko poskusila, pa morda iz pet potegnila ne vem kaj, da se bo njemu zjasnilo, na koncu je bil že otrok problematičen, pa morda tudi vreme in položaj lune ter planetov.
Ko sem bila res že čisto na koncu s svojo glavo, sem se odločila in jim jasno povedala, kje vidim problem in ga natančno opisala, jim razložila, da sem naredila vse kar je v moji moči in da bo od tega trenutka dalje skrbela samo in izključno za zaščito otroka. Če oni menijo, da sem taka strašna mama, pa naj speljejo postopek in ga dajo v rejo. Hkrati pa pričakujem, če oni menijo, da lahko jaz dosežem drugačno vedenje bivšega, da bodo to storili oni sami kot izkušeni in izučeni strokovnjaki za te zadeve. No takrat pa so skrušeno na skrivaj priznali, da se zavedajo, da tega ne zmorejo. Začuda pa je potem lahko na sodišče romalo obširno poročilo z njihovo jasno opredelitvijo. Kakor da so čakali, da se bodo lahko oprli na moj hrbet.

Na dolgi rok je moj rezultat tak,
čimveč se mora vsak sam izobraziti,
ljudem v terapijah in CSDjih sicer dati moznost,
ampak ne polagati prevelikih upov.

na žalost ponavadi samo mirijo zadeve in obremenijo tistega,
ki nekaj se zmore premakniti, akoravno to pomeni, da je to tisti,
ki ravno se komaj diha, tako da na dolgi rok je to samo slabo.

Prepoznati kje je meja, kje narediti in prekiniti, tudi ko bo nek psiholog govoril,
da pa je “problem v komunikaciji” 🙂

Kar se pa tiče otrok, je spet ista pesem, samo da se gre po mirni poti,
četudi je ta mirna pot slaba za otroka.

tako da zdrava pamet in razum…

lp SVO

Volčja češnja, to je delovalo tudi pri meni , ko me je “ugleden” psihiater pred leti prepričeval, da so osebnostne motnje izmišljija, kar nekaj in tudi če so, nimajo ljudi in znanja, da bi se z njimi ukvarjali. Poskšal me je prepričati, da sem slaba hčerka, ker ne popuščam norim, sebičnim in bolnim zahtevam moje matere, zgolj zato, da bi “bil mir”, da bi jo malo pomirila. Kot bi za alkoholika svetoval, da se mu da deci vina, da se pomiri.

Takrat sem že res veliko vedela o osebnostnih motnjah in sem napisala pismo njemu ( v vednost predstojniku), kjer sem ponovila vse, kar mi je rekel in napisala, da pričakujem od enega najbolj plačanih psihiatrov, da sledi vsaj osnove v stroki in da ne bom sodelovala v tako nestrokovnem pristopu obravnave pacienta in da naj odgovornost za posledice, kar se tiče matere nosi kar sam.

Čez nekaj mesecev me je ves nesrečen klical, če mu lahko pomagam, pri moji materi ( potem ko je nekaj običajnih medenih mesecev, ko je ljudi ovila okoli prsta minilo) in potem se je sploh lahko začelo vse skupaj odvijati v smer, da je sedaj za mater urejeno in je kolikor toliko ok.

Strokovne službe se v zapletenih primerih pogosto skrivajo za “smernicami” ali pa se poskušajo s floskulami čimhitreje znebiti paciengta in sorodnike, zares zagnani so zgolj pri tem, da slučajno ne bi bili kakorkoli za karkoli odgovorni. Ko vidijo, da gre zares, oziroma, da lahko odgovornost za morebitno sranje pade na njihova ramena se začnejo bolj resno ukvrjat s takšnim primerom.

Psihologi/psihiatri/psihoterapevti, ki se dejansko nočejo spoprijeti s problemom, so žal (tudi) zaželeni. Najbolj pri ljudeh, ki želijo ohranjati svoje iluzije o srečnem in nebolečem koncu in čarobni palčki.
Takšne terapevte prepoznamo po floskulah – imej se rad; za vsakim dežjem posije sonček; pustimo se presenetiti, morda pa ne bo tako hudo; razmišljajte pozitivno; vsak človek ima kdaj slab dan; bodite strpni; bodite malo bolj fleksibilni; optimistično zrite v prihodnost,….
Ne morem verjeti, a žal je večina ljudi, ki išče pomoč, nad takšnimi terapevti očarana.
Ti ljudje (niti terapevti) niti slučajno nočejo videti srž problema in reševati. Dovolj je, da se zasanjajo in si lepijo obliže na rane.
Ko takšnemu terapevtu poveš, da želiš konkreten odgovor in načrt, boš naletel na sladkoben nasmešek; če pa boš vztrajal pa na prikrito sovražen nastop.
Žal radi rečemo, da resnica boli. Jaz pa mislim, da bolijo iluzije. Ko se zbudimo iz iluzij, takrat boli, ker smo jih izgubili. Resnica je bila tu že od prej.

Klinični psiholog Bernstein v svoji knjigi Čustveni vampirji ( o raznih osebnostnih motnjah) posebej poudarja, kakšno škodo je naredila psihologija “pozitivnega mišljenja in afirmacij” in da je to tudi že znanstveno dokazano.

Če si pozitivno naravnan v življenju ti bo zagotovo dobro prišlo, vendar ( zgolj) pozitivne afirmacije in (zgolj ) pozitivno razmišjanje je recept za katastrofo. To je tako, kot če bi imel rano na nogi in bi jo odpravljal s pozitivnim razmišljanjem oziroma bi si vsak dan ponavaljal, moja noga je zdrava in delal z njo, kot da je res zdrava. Če je pri fizičnem jasno, da je treba najprej dojeti, da obstaja rana in jo očistiti in pozdraviti ( tudi če boli) in šele nato pozitvno razmišljati, da boš čimprej zdrav, ne vem, zakaj se zatakne pri psihi.

Če si depresiven, imaš kup težav, ki bi jih moral sam pri sebi razrešit, potem pozitivne afirmacije vodijo zgolj v to, da morda res začasno odložiš težave , potem pa padeš še v večjo depresijo, ker se v bistvu stvari ne spremenijo in se tudi ne morejo, če se jih trudiš tako zelo spregledati in si dopovedovati, da jih sploh nimaš. Veliko ljudi potem zapade še v večjo depresijo ( samo jaz sem tako butast, da ne uspe) ali pa se jim težave še povečajo, ker jih ne rešujejo.

Pregovor, da ne moreš narediti omlete, če ne razbiješ jajc, je tudi tukaj priročen. Če imaš težave, potem se zakoplji vanje in išči rešitev in če si boš ob tem ponavljal, res imam precejšnje težave, vendar bom zmogel, ker se bom trudil na vso moč…itd bo to super. Če si boš pa nemsto tega ponavaljal “nimam težav, vse je super…” pa boš padel še goljblje v luknjo.