Za marsikoga imajo čustva pomembno vlogo v življenju. Takoj na začetku poti [nam] je težko vedeti osebni smisel in vlogo v svetu in kaj (kako in zakaj) delati za dobro drugih. Seveda se strinjam, da je v znanju moč, ni pa dolgotrajne pozitivne moči z negativnim nabojem čustev.

Pišem namreč o lastih izkušnjah učnih ur inštrumenta. Ne da bi izpostavil zanimivost, ampak individualno udeleženega načina poučevanja. Učitelj inštrumenta si v splošnem gotovo prizadeva za odgovornost; da nauči (sebi v spoštovanje?) in ne le uči, zato, ker to “dela”. Sam sem izkusil način učenja v ne ravno dobrem smislu.
(Namen naj bi bil namreč vzljubitev izzivov-delanje iz srca in ne iz strahu pred neznanjem??) Pristop poučevanja je prav gotovo različen glede na populacijo(otrok/šolar, najstnik/dijak ali študent ali odrasel).
Poglejmo torej kakšen je pravi način..
Kakšen je to učitelj(-ica), ki zaradi neznanja razvrednjuje, t.j.spravlja v 0?
Kakšen je to učitelj, ki ne pozna različnega učinka pozitivnega in negativnega stresa?
Kakšen je to učitelj, ki pričakuje in zahteva nivo znanja z nasprotnim primerom sankcij? Kakšen učitelj je ta, ki mu je le mar dejansko stanje?
Kakšen je to učitelj, ki dobesedno osramoti pred ravnateljem?
Kakšen je to učitelj, ki izbija moralo… Dojemal sem očitno osebno – kdo od otrok(gotovo nisem bil edini) je vreden predvsem besa in razočaranj? Če je bilo tako slabo, zakaj ne povedati (neprijetne) resnice ENAKO tudi otrokovim staršem-in NE prilagojeno [‘staršem’]?!?
Kdo od učenih nato dela s strahom in težavo in le redko samozavestno, zaradi izzivov ki jih je zmožen sam rešiti?

Kako se torej DOLGOTRAJNO rešit posledic občutkov manjvrednosti, krivde in pokvarjenosti?
Kaj je zdaj učiteljski način, “avtoritetni” način reševanja teh težav?!?
Kako zopet videvati/izkušati bolj vredno od znotraj?

Resnica ni le določeno znanje. Kaj je bil njen resničen namen. “Naučiti?!?” Preverjati in dokazevati neznanje?

Pozdravljen Shady,

res je, rane iz otroštva so globoke in ostanejo, pogosto nas zaznamujejo za vse življenje. O tem lepo piše Alice Miller v knjigah Drama je biti otrok in Upor telesa. Priporočam v branje. Sicer pa menim, da je lahko prava pot psihoterapija kjer lahko predelate preteklost v varnem okolju. Žal je tako, da zna kakšen “učitelj” pošteno zagreniti življenje otrokom in ta zaznamovanost kdaj ostane predolgo. Celo povzroči, da zasovražimo stvari, ki bi jih sicer imeli radi. Žal mi je, ker imate takšno izkušnjo. Vsekakor naj vas to ne določa za naprej. Poiščite si pomoč za bolj svoboden korak v nov dan!
Vse dobro želim,
Bernarda