Lep pozdrav. Že 7 mesecev delava na temu,da bi zanosila,pa nikakor ne uspe.Vem da vsi govorijo da čimmanj o temu razmišljaš prej bo ratalo ampak ko je želja zelo močna ne gre da ne razmišljaš o temu,zakaj nama ne uspe,kaj delava narobe?
Torej stara sem 31,partner je star 35.imam dokaj redne menstruacije,cikel traja ponavadi od 28-35 dni. Partner ima samo eno modo,saj se mu kot otroku eno modo ni spustilo.njegov oče ima isti problem vendar ima tri otroke,torej to naj ne bi bil problem.
Spolne odnose imava že par mesecev vsak drugi dan,da slučajno kakšen dan ne zamudiva saj nikoli ne veva točno kdaj imam ovulacijo.probala sva že vse možno,od ovulacijskih testov,do spolnih odnosov vsak drug dan,nič nama ne uspe.zelja po otroku je velika,zanima me kaj lahko še poskusiva.ta mesec imava v planu se malo šparat in se orientirat po ovulacijskih testih.mogoce bo ratalo če pred ovulacijo nekaj casa nimava spolnih odnosov,med ovulacijo pa probava čimveč seksat.ne vem,počasi nama zmanjkuje idej,vsak mesec ko pride menstruacija sva žalostna ker ni uspelo spet,počasi zgubljava upanje.rabiva pomoč,kaj naj se poskusiva?

Pozdravljena!

Ko sem prebirala tvojo zgodbo, sem v njej videla tudi svojo. Moja zgodba gre takole: nekje v aprilu 2017 sva se odločila, da bova začela delati na naraščaju. Pa je minilo nekaj neuspešnih mesecev in vsi so govorili, da preveč razmišljam o tem in naj odmislim vse. Pa se je obrnilo leto, ko sem bila že kar močno v skrbeh. zato sem se odločila za pregled pri ginekologinji, ker sem jo ravno menjala je to trajalo malo dlje. Na pregledu me je naročila na laparoskopsko operacijo (pregled prehodnosti jajcevodov). Poseg sem dočakala v novembru 2018 in kot strela z jasnega me je udarila diagnoza neprehodni jajcevodi. Dobila sem napotnico za IVF, izbrala sva Ljubljano, ker nama je najbližje. Trenutno sem opravila prvi pregled in neke krvne preiskave, čakam pa še na ultrazvok. Ko dobim izvide se bomo naprej pogovarjali kdaj v postopek.

Toplo ti priporočam, da obiščeš svojo ginekologinjo. verjetno tudi spermiogram za partnerja ne bi bil odveč. Možno sicer, da le potrebujeta malo več časa, a ne bi škodoval kakšen pregled. Ker se te stvari tako zavlečejo.
Močno upam, da čimprej zagledata plusek po naravni poti.

Srečno!

Midva sva se trudila precej dalj časa, preden sva se končno odločila za pregled v Lj. Dolgo sva čakala, ker je moj partner veliko časa poslovno na poti in sva se bolj slabo ‘trudila’, ter imela tako vsakič izgovor, da ni ratalo. Ko sva šla končno na pregled, so mi ugotovili miom, kasneje polip, obakrat operacija, nato oploditev kljub novemu polipu in ..uspelo je. Trajalo pa je vse to 3 leta, zato ti priporočam za čimprejšnji obisk specialista. Po starosti enega leta otroka se lahko še enkrat odločiš za nov postopek in midva sva se in takoj je uspelo. Tako sva starša dveh prečudovitih otrok in če se ne bi lotila tega, ne bi nikoli bila..
Pri prvem postopku sem bila totalno razočarana nad Lj, saj sem se počutila kot številka, po skoraj dveh letih pa čista sprememba.. Tega ne morem opisati z besedami, lahko samo rečem, da sem bila presenečena, kako strokovni so ti zdravniki, tudi nekatere sestre.. Je pa ena svetla točka sestra, ki sprejema in pri kateri na koncu tudi prejmeš terapijo, ki je bila res čudovita, ob kateri sem se upala celo zjokati, a ne vem njenega imena. Vse, ki boste hodile v Lj, boste vedele katera je. Res čudovita, hvala, takih ljudi se manjka v zdravstvu!
Ti postopki so preizkus za psiho človeka. Vsak se podere, ko ne uspe, vsak išče delček upanja.. Preden sva se lotila teh postopkov, sploh nisva bila sigurna, da si otroka sploh želiva. Ko so mi govorili, kaj mi morajo operirati, sem celo pot do doma jokala, da tega sploh ne rabim, da niti ne vem, če je to vredno.. In ko se začnejo postopki, si začneš želeti, da bo uspelo, ker se vse samo še o temu govori, zato dela.. In psihično je to zelo naporno. A je vredno. Danes se vsega tega spominjam kot eno pozitivno izkušnjo. Zato, da ne dolgovezim..čimprej po strokovno mnenje! Če imata kakšne prepreke, vama morda lahko pomagajo, če pa bodo ugotovili, da je vse v redu, bosta vsaj brez pomislekov.. Srečno!

Če se trudiš zanositi, je dobro vedeti, kdaj imaš ovulacijo. 🙂 Drugače se mi zdi, da ni še panike, je le vsak par drugačen in tudi ne si je delat po nepotrebnem, ker stres ne bo nič dobrega naredil za vajino plodnost… Razmislita o kakšnem pregledu, da izvesta pri čem sta, svetovala pa bi tudi uporabo kakšnega dopolnila za povečanje plodnosti, morda je rešitev že to – jaz sem ravno v tej fazi, mi je zdravnica svetovala naj najprej pričneva oba z dopolnili. Drugače pa možgane na off in uživajta, no pressure, to je prvi korak. 🙂