Pozdravljeni!

Sin mi je danes omenil, da ima težave in sodeč po opisu ima simptome depersonalizacije in derealizacije. Pravi, da občutke opaža zadnji dve leti, vendar jih je nekako obvladoval, če se je s čim zamotil. So pa bili vedno močnejši. Zdaj pa pravi, da je zadnja dva tedna skoraj stalno tako in si ne zna več pomagati. Pravi, da ga ta občutek ne spusti.

Sin bo letos star 18 let. Sicer nima nobenih težav, zelo je uspešen, tako v šoli, sam tudi veliko dela preko študentskega servisa, tudi tam je zelo uspešen. Nekaj vzgojnih težav smo imeli v osnovni šoli. Vendar smo nekako speljali. Po moji oceni se je težavno obdobje zaključilo ravno pred dvemi leti…

Kako mu lahko pomagamo? Najlepša hvala za odgovor!

Pozdravljeni,

dobro bi bilo, če bi lahko bolj podrobno opisal te simptome in tudi kdaj se izboljšajo ali poslabšajo. Nedvomno je priporočljivo, da temu dogajanju posvetite več pozornosti. Tudi s psihoterapevtsko ali psihiatrično pomočjo (odvisno od intenzitete in simptomov).

Z lepimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Pozdravljeni!

Sin pravi, da se mu simptomi največkrat pojavijo, ko “ima prazno glavo”, ko na nič ne misli, lahko pa tudi, če je zelo utrujen ali zaspan. Pravi, da je občutek, kot da se gleda od zunaj. Zelo težko opiše, ampak dejansko pravi, kot da je opazovalec samega sebe.
Običajno mu je pomagalo, če se je s čim zamotil, v zadnjem času pa pravi, da ta občutek vedno težje prekini.
Ne vem, na koga bi se bilo najbolj smiselno najprej obrniti. Razmišljala sem, da bi najprej poskusili s terapijo nevrolingvističnega programiranja. Ne vem, kolikor sem uspela najti napisanega o tem, gre za dokaj nejasno in neraziskano težavo. Kaj bi vi predlagali?

Hvala za odgovor in pomoč!

Pozdravljeni,

menim, da bi bil prvi korak obisk pri osebnem zdravniku, da izključi morebitne telesne vzroke za njegovo počutje. V primeru, da gre za psihični vzrok (in ker nimam dovolj informacij) naj osebni zdravnik presodi ali je potreben psihološki ali psihiatrični pregled. V primeru, da ne bo potreben ali pa, da pregled ne bo pokazal kakšnih posebnostih, pa priporočam psihoterapijo (in ne nevrolingvistično programiranje), kjer bo lahko govoril več o sebi in svojem doživljanju. Lahko, da gre za kakšne neizražene, lahko tudi neozaveščene stiske.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Imam vprašanje za psihiatra!20 let se borim z derealizacijo in depersonalizacijo!Jemala sem razne antipsihotike in antidepresive, nič ni pomagalo!Občutek oddaljenosti, odtujenosti, meglenosti, lebdenju in nerealnosti!Najhujši je Občutek nerealnosti!Vsega se zavedam, samo simptomi so vztrajni in nadležni!Kakšo zdravilo bi pomagalo pomiriti te simptome!Obstajajo pomirjojoći antidepresive?Če ja,kateri?Samo ne smejo vsebovati encima CYP2D6, ker jemljem hormonske tablete proti raku dojke!Pred dvema letoma sem bila 2x operirana za rakom dojke!Psihično se dobro počutim!Tudi na psihoterapije sem hodila,kar tudi ni pomagalo!Prosila bi vas za obrazložitev in ćimprejšnji možen odgovor!Najlepša hvala in lep pozdrav Tjaša

Pozdravljeni,

če potrebujete odgovor psihiatra boste morali pisati na drug forum. V primeru, da imate kakšno vprašanje zame pa vam z veseljem odgovorim.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Pozdravljeni. Že kar nekaj časa imam težave z občutkom odtujenosti,ne vem kako naj ta občutek opišem, odsotna ampak vseeno prisotna.sedaj jemljem Alvento 4 teden,psihologinja pravi da je to od stresa,psihiater pa mi je rekel da je to posledica korone.ta občutek je zelo neprijeten in me ovira v vsakdanu. Sedaj me pa zanima kdaj zacne Alventa pozitivno učinkovati, kako naj “preženem ” ta občutek?dopoldne se počutim veliko slabše kot popoldne. Sem pa v sebi totalno prazna postala,brez čustev.ali mi bo Alventa pomagala na boljše?

Pozdravljeni,

občutek odtujenosti, ki ga opisujete, je lahko zelo težek. Kot da bi bili v življenju prisotni le napol, brez pravega stika s sabo in svetom okoli sebe. To pogosto prinese še dodaten strah, saj človek ne razume povsem, kaj se mu dogaja, in se boji, da bo tako ostalo.

Tablete, kot je Alventa, se včasih predpisujejo ob takih občutkih, a izkušnje kažejo, da ljudje z zdravili ne dobijo nujno olajšanja. Včasih se stanje celo poslabša ali pa nastopijo nezaželeni učinki. Zato zdravila ne morejo biti prava pot do spremembe, lahko pa nekoga začasno nekoliko ublažijo. To, kar opisujete – praznina, odsotnost, izguba čustev – je globlje vprašanje vaše notranjosti in zahteva prostor za raziskovanje.

Občutek praznine lahko razumemo kot način, kako se psiha brani pred preplavljajočimi čustvi. Namesto da bi jih doživeli, se umaknete vase, kot da bi nastala praznina. V psihoterapiji lahko ta občutek postane pomembno izhodišče: ne kot nekaj, kar morate pregnati, temveč kot nekaj, kar lahko počasi razumete, ko mu prisluhnete.

Razlika med jutrom in popoldnevom, ki jo opažate, lahko kaže, da je dopoldne napetost večja, ker telo in misli še niso našli ritma, medtem ko popoldne pride več sprostitve in občutek, da ste bolj v stiku.

Čeprav je želja pregnati te občutke razumljiva, pot do spremembe pogosto ni v tem, da jih odrinete, temveč da jih postopoma skušate prepoznati in razumeti. To je proces, ki zahteva potrpežljivost in varen prostor, kjer vas nekdo posluša in spremlja.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj