Zadnje čase sem na različnih koncih od različnih ljudi slišala: če ženska želi moškega, ga že najde. Verjetno velja tudi obratno za moške.

Ni mi čisto jasno, kaj je mišljeno pod tem. Namreč poznam veliko žensk, ki so samske in si želijo moškega, pa ga ne najdejo. Ali je kaj globljega tukaj zadaj?
Ali je možno, da si ga razumsko sicer želiš, ampak oddajaš neko vibracijo, energijo, da si ne želiš, ali pa si blokiran, zaprt, se bojiš?

Točno to je ponavadi največja ovira.

Pozdravljeni.

Drži kar pišete. Toda hudič je v podrobnostih, kot pravijo. Poleg strahu so pogosto prisotna tudi nerealna pričakovanja tako na strani moških, kot žensk. Pričakovanja nas umikajo v razum, tehtanje in kontrolo, odnosi pa se zgodijo, ko se prepustimo in zaupamo.

Menim, da so odnosi zaradi različnih vplivov (predvsem različnih oblik medijske pojavnosti in ideoloških gibanj) postali kompleksnejši, kot so v resnici. Dodaten razlog gre iskati tudi v izpostavljenosti ljudi različnim kontaminiranim vplivom okolja, hrane in vode. Znanstveno dokazan je vpliv hormonske kontracepcije za izbor partnerjev, dokazan je negativni vpliv hormonskih motilcev (v hrani, zraku, vodi) na višino testosterona. Enako velja tudi za prehrano, ki temelji predvsem na enostavnih ogljikovih hidratih …

Rekel bi, da vse to ustvarja umetelni kaos tako v okolju, kot tudi v naši psihi. Zdrav življenjski slog, dovolj gibanja, spanja, meditacije, sonca, pristnega izražanja in prepuščanja ustvari veliko razliko ne samo v osebnem počutju, ampak tudi v odnosih.

Vse dobro.

Izrek sicer drži, vendar ne tako, kot bi si človek mislil. Za eno noč ženska TAKOJ najde moškega.
Tudi pred stoletjem, ko je bila zakonska zveza bolj ekonomsko partnerstvo, se je hitro našlo.

Pozablja se, da se je šele sedaj, v našem času (sicer proces teče že skoraj dve stoletij od obdobja romantike) postavlja za partnerstvo praktično nedosegljive zahteve “duš dvojčic”, kjer pa morata oba biti še seksualna virtuoza in neposredno odgovorna za tako čustveno kot seksualno življenje drug drugega.

Iz druge teme – Zakaj me moti pornografija , kjer sem odgovarjal na drugače postavljeno vprašanje, a ima enak odgovor: “Zakon je bil do nedavnega ekonomska zveza.. z leti pa dodajamo vedno bolj razširjen nabor pojmov in stvari (beri: nemogoče).. tako sta Masters in Johnsonova, v Human sexual Inadequacy, leta 1970 (torej v obdobju seksualne revolucije Hipijev) prva oblikovala neizprosno stališče, da ima vsaka poročena oseba neugasljivo pravico uživati v dobrem seksu z zakoncem od oltarja do groba.. in se sistematično lotila odkrivanju in zagotavljanju protisredstev za vse morebitne ovire, s katerimi bi se lahko srečal par pri prizadevanjih v tej neskončni dirki izpolnjujočega seksa: vaginizem, orgazemska disfunkcija, dyspareunia, nesposobnost ejakulacije in učinke staranja.

Veliko enih (vedno novih in novih) zahtev.. ni čudno, da ljudje potem pobegnejo.. ali pa so v depresiji in goltajo “zdravila”. Zahteva po absolutnosti popolnosti “duš dvojčic” je nemogoča”

Ampak tisti, ki ostajajo samski niso osamljeni v tem. Kot lepo piše tudi Renata Salecl v knjigi IZBIRA: o t.i. Loto mentaliteti* ljudi, kjer sicer so z nekom v “partnerski zvezi”, a hkrati pričakujejo, da bodo ža za naslednjim vogalom spoznali boljšega in pač presedlali s sedanjega t.i. “Right-for-right-now”.
Konzumerizem torej. Prepleten s Steinbeckovo ugotovitvijo zakaj se socializem nikoli ni povzpel v ZDA, t.i. Izvirnik Loto mentalitete*, ki se je iz finančnega smisla hitro prenesla na osebnostnega in čustvenega, ljubezenskega :
[img]http://img.picturequotes.com/2/36/35447/socialism-never-took-root-in-america-because-the-poor-see-themselves-not-as-an-exploited-quote-1.jpg[/img]

Vendar, roko na srce.. tudi v času, ko ni bilo toliko raznolikih zahtev, so se našli ljudje, ki “niso našli”. Teh je še vedno dovolj.
Ne gre za to, da bi ne našli.. gre za to, da se temu hudo izogibajo. Ljudje nekaj govorijo, počno nekaj čisto drugega. Druge zavračajo zaradi malenkosti (predolg sredinec na nogi).. dejansko pa to počno, da obvarujejo sebe, ker se podzavestno dajejo v nič in ne verjamejo, da si karkoli zaslužijo.. ali pa se zaradi toksičnega ali celo nasilnega odnosa v primarni družini – odnosa matere in očeta, bojijo vzpostavljati kakršnekoli partnerstva.

Neizbira je varovalna izbira.

Paradoks, kot vedno, pa je, da si najboljšega partnerja lahko najdemo šele, ko smo resnično zadovoljni z življenjem s samim seboj (to sicer vsi govorijo, dejansko pa seveda ne drži.. je le prazna fraza).

Tako je naša izbira bolj pogojena z našimi strahovi, bojaznimi, kot seveda primanjkljaji..