Kako so milenijci postali generacija izgorelih
Res je tako, poleg vsega so pa še označeni kot leni in razvajeni.
Mlade, rojene od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja, pesti »paraliza opravkov«, Anne Helen Petersen opozarja v svojem eseju How Millennials Became The Burnout Generation (Kako so milenijci postali generacija izgorelih). »Paraliza opravkov« pomeni, da na seznam dodaja vedno nove vsakdanje opravke, ki jih prelaga iz tedna v teden. Nobeden ni težak: nabrusiti je treba nože, odnesti čevlje k čevljarju, podaljšati registracijo za psa, nekomu poslati podpisan izvod knjige, se dogovoriti za termin pri dermatologu, …
To ne pomeni, da je lena, saj objavlja zgodbe, napisala je dve knjigi, kuha, potovala je po državi, načrtuje potovanja, odplačuje posojilo za študij, redno telovadi. Prelaga vsakdanje opravke, ki ji ne bi olajšali dela, koristili v službi.
Ker se jim izogiba, jo je vsak dan bolj sram. Dopoveduje si, da je njena mama tako rekoč vsak dan opravljala vsakdanja dela. Ni jih marala, jih je pa naredila. Zakaj jih sama ne naredi, čeprav so na prvi pogled enostavna? Skupno jim je, da bi ji vsa koristila, ne bi pa si s tem, da bi jih opravila, izboljšala življenja. Videti so kot dela, ki zahtevajo veliko napora za malo koristi, zato jo paralizirajo. To se ne dogaja le njej, ampak številnim njenim prijateljem milenijcem, piše Anne Helen Petersen.
Zadnji dve leti je preslišala opozorila urednikov, prijateljev, družinskih članov, da bo izgorela. Bila je prepričana, da se to lahko zgodi le zdravstvenemu osebju, zelo zaposlenim odvetnikom in preiskovalnim novinarjem. Prepričana je tudi bila, da se je izgorelosti mogoče izogniti s tednom počitnic na morju.
Toda bolj kot se je trudila iskati razloge za svojo »paralizo opravkov«, več znakov izgorelosti je odkrila. Tako je prišla do odgovorov, da opravke prelaga, ker je izgorela. Izgorela je zato, ker je se je prepričala, da mora ves čas delati. Da mora ves čas delati, ker vsi, odkar pomni, to podpirajo in spodbujajo. »Življenje je bilo vedno težko, toda številni milenijci se niso sposobni spoprijeti s tistim, zaradi česar je zanje postalo težko,« piše Anne Helen Petersen.
Kaj naj naredi, da bo stvari s seznama opravila in teoretično pozdravila svojo izgorelost? To je vprašanje, ki si ga milenijci, ki so zakorakali v 30 leta svojega življenja, ves čas postavljajo in nanj nimajo ustreznega odgovora. Morda zato, ker je napačno? Milenijci niso več najstniki, najmlajši so letos stari 22, najstarejši, med katerimi je Anne Helen Petersen, 38 let.
Medtem ko je za njihove starše veljalo, da bo naslednji generaciji bolje, za milenijce, ki so rojeni med letoma 1981 in 1996, to ne velja. Finančno so veliko na slabšem, kot so bili njihovi starši v njihovih letih. Ker je za podjetja postal glavni cilj dobiček, ne morejo pričakovati, da jih takoj, ko dobijo v roke diplomo, čaka zaposlitev do upokojitve pri 55 letih starosti. Prisiljeni so ves čas tekmovati, da bi lahko bili najboljši.
To se je začelo že zelo zgodaj, so generacija, ki ji starši niso dovolili biti brezskrbni otroci, katerih glavna naloga je igra. Vse njihove dejavnosti so bile organizirane in nadzorovane, njihovi starši so svoje neuresničene želje prenašali nanje kot na svoje otroke (če njim ni uspelo, da bi diplomirali, mora njihov otrok biti prvi v družini, ki mu bo to uspelo). Kot profesorica je Anne Helen Petersen ugotovila, kako zelo različni so današnji študenti od nje in njenih sošolcev. Veliko več študirajo, izpustijo veliko manj predavanj, grebejo se za ocene, profesorjem ob vsakem času pošiljajo elektronsko pošto z vprašanji, delajo vse, da bi bili kreativni. Ker so vse življenje vodeni, tudi od profesorjev pričakujejo, da jih bodo vodili. So prestrašeni.
Njihovo celo življenje je dejansko trženje sebe. Ni pomembno le, kaj delajo v službi, ampak tudi, kaj objavljajo na socialnih omrežjih. Fotografije o sebi, ki jih objavljajo, morajo biti privlačne, a hkrati na njih ne smejo biti videti taki, da bi povzročale zgražanje. Pregledovanje elektronske pošte ni omejeno na službo, dosegljivi morajo biti 24 ur 365 dni v letu. Malcolm Harris, avtor knjige Kids These Days, piše, da je učinkovitost glavni cilj milenijcev, so generacija »fino obrušenih orodij, ki so vse od spočetja izdelana tako, da bi bila nepotratni, odlični stroji za proizvodnjo«.
Po besedah sociologa Arneja L. Kalleberg je mišljeno, da naj bi jim učinkovitost dala več varnosti na delovnem mestu, večjo plačo, morda več prostega časa. Skratka boljše službe. Dejansko pa, bolj kot so učinkoviti, slabše je: imajo nižje plače, manj ugodnosti, manj varna delovna mesta. Podjetja jih slabo obravnavajo, ker ne vidijo druge možnosti. »Ne damo odpovedi. Prepričujemo se, da se ne trudimo dovolj. In dobimo novo priložnost,« piše Anne Helen Petersen. Vse to vodi do izgorelosti.
To izgorelost je mogoče pravilno opisati le ob hkratnem priznanju raznolikosti (milenijci niso samo diplomanti, starši, delavci, ampak vse) in statusa quo. So do vratu zadolženi, opravljajo več služb za nizko plačo, te službe niso varne, prizadevajo si, da bi imeli enak življenjski standard, kot ga imajo njihovi starši, v razmerah psihološke in fizične prekarnosti, ob tem pa ves čas poslušajo, da morajo samo bolj garati, pa bo zmagala meritokracija, ki jim bo omogočila razcvet.
Tega članka ne bodo komentirali, ker so tukaj večinoma starejši in itak zase mislijo, da so najbolj delavni, pametni in uspešni. Res pa, da je to realnost, sama padem v to generacijo in se s tem popolnoma strinjam. Do službe priti polom, kje je šele pogodba za nedoločen čas. Nekakšne sanje, ki se mi izmikajo… Delo na večih koncih, za katerega se trudiš, da ga ne izgubiš. Imeti znanje na več področjih, ni dovolj, da obvladaš samo svoj poklic. Nakup hiše? Misija nemogoče, če ni staršev, ki bi ti lahko pomagali. Socialne varnosti ni. Vedno občutek, da nisi dovolj dober, sposoben, čeprav imaš v službi vedno več zadolžitev. Ni pa seveda vse slabo, sama pogrešam predvsem socialno varnost in neko stalnost.
Tudi jaz sem iz te generacije in sem se našla v članku do neke mere. Čisto z vsem se ne poistovetim, z izgorelostjo in pomanjkanjem socialne varnosti pa vsekakor, pa skoraj vsi moji kolegi bi se strinjali s tem. S tem, da to ne velja samo za milenijce, ampak tudi za kasnejše generacije, rojene v devetdestih. Med njimi je nekaj posameznikov, ki jim očitno tak tempo ustreza in so izpostavljeni kot ultra uspešni, vsi ostali pa iščejo možnosti in drobtinice za preživetje. Če k temu dodaš še to, da bomo imeli kmalu ostarele starše, za katere bo treba skrbeti, ker je mest v domovih enostavno premalo, nega na domu pa v SLoveniji kot sistem ne deluje (razen če si zelo bogat), potem bo te izgorelosti še več in več.
Ah, seveda ne samo milenijci. Samo, če pogledam generacijo naših staršev je bila situacija že takrat zaradi služb in stanovanj veliko drugačna. Moji stara mama recimo ne razumekako nimam prihranjeno za nakup parcele in gradnjo hiše, pa sem jima izračunala, da bi za takšen podvig morala kar nekaj desetletij celotno plačo dajati na stran. Pa mi ne verjame 🙂
Rojena sem leta 84. Mene so vzgajali tako, da je potrebno stisnit zobe in požret vso sranje, ki ti ga servirajo starši učitelji župnik trgovka zdravnik šef itd itn. Stisni zobe, naredi tistih 20 neplačanih nadur, še tretjo smeno, še četrti vikend in tretjo nedeljo, kaj minimalca bi radi – pa vi veste kakšno uslugo vam dela šef, da ste lahko 12 ur na dan na toplem pa da zastojn fitnisirate pa da se zastojn socializirate.
Mojega otroka učim, da se naj zanese u se i u svoje kljuse, da naj razmišlja s svojo glavo in naj ne požira vsega dreka, samo zato, ker prihaja od samooklicanih “avtoritet”.
Meni se zdi, da bi znal biti problem tudi v permisivni vzgoji, Nekoč se nekako ni pričakovalo, da v življenju ne bo težav, smo se jih že kot otroci morali navaditi premagovati. Kasneje pa služba, socialna varnost, res nam je bilo dobro…
Danes in še nekaj desetletij nazaj pa se na marsikaterega otroka skrbi enostavno preveč, nikoli se ne spotakne, vse najmanjše težavice mu starši in stari starši odstranijo iz njegove poti. Od življenja pričakuje samo najlepše. Potem pa kruta realnost kapitalizma. Službe zahtevajo vedno več, internet in socialna omrežja so pravi pobiralci časa in zelo težko je uspeti vse in določiti prioritete.
Da, težko jim je. Zavijamo jih v vato, potem pa v tem krutem sistemu udarijo z glavo ob betonska tla, nepripravljeni in neeusposobljeni na premagovanje težav. Pa še naša pametovanja, kaj smo. V drugačnih časih, ne pod temi pogoji.
pri nas je situacija drugačna kot v zda, od koder je tale članek, pa vseeno … mislim, da so milenijci res na najslabšem glede vsega … so nekje obviseli. sem mnenja, da so nekaj krivi tudi sami, saj so, vsaj pri nas, precej neaktivni na področjih, kjer bi lahko kaj spremenili…
je pa tako da stare generacije vedno kritizirajo mlade … temu ne uide prav nobena … ni rešitev v obujanju spominov na stare čase, ki v resnici niso bili prav nič idilični ..
generacije za milenijci pa so precej bolj samozavestne, manj materialno usmerjene in večina njih ve kaj želi … morda bodo pa oni spremenili svet 🙂 če si bodo seveda izborili ta privilegij ..
Moja punca je iz te generacije in ona je že bila hospitilizirana, ker je povsem izgorela. Samo na žalost noben psihiater ne more nič drugega kot to, da jo filajo s nekimi tabletki, ki jo zavirajo. Se pravi včasih dopoldan sploh pa popoldan se že uleže in malo podrema.
Njen največji problem je, da ne zna prestavljat iz prestave v prestavo in če ni v leru je 5 prestavi. Ne zna dat v drugo prestavo in bolj na izi delat en dan. Misli, da more bit popolna in vse naredit samo za sebe ne zna nič naredit. Vse bi naredila za druge.
Ah, seveda ne samo milenijci. Samo, če pogledam generacijo naših staršev je bila situacija že takrat zaradi služb in stanovanj veliko drugačna. Moji stara mama recimo ne razumekako nimam prihranjeno za nakup parcele in gradnjo hiše, pa sem jima izračunala, da bi za takšen podvig morala kar nekaj desetletij celotno plačo dajati na stran. Pa mi ne verjame 🙂
[/quote]
https://www.nepremicnine.net/oglasi-prodaja/kapca-ob-glavni-cesti-hisa_6202555/
17 jurjev, hiša, ob cesti, dvorišče, garaža, …
Kaj bi lepšega?
Aja ne.. ti ne bi kot včasih, ko so zidali kjer se je dalo, ampak bi znotraj ringa obvoznice, ane? Jah.. to je pa drugo