Pozdravljeni..
Imam otroka, starega 11 let, s partnerjem, katerega sem resnično ljubila.. Zanj bi dala vse… On je bil do mene zelo ponižujoč, za nič nisem bila dovolj dobra, vse sem delala narobe, on je pa po njegovo oh in sploh brez konkurence… Tako dolgo me je psihično uničeval, da je ubil vso ljubezen v meni.. Končno sem ga zapustila..

Čez čas sem spoznala mlajšega moškega, v katerega sem se noro zaljubila, saj je bil kar se čustev tiče popolno nasprotje bivšemu… Verjetno bi si takega moškega vsaka želela.. Pa vendar je mene ta zaljubljenost po 3 mesecih minila o ljubezni pa ne duha ne sluha… in pričel mi je iti na živce.. Pogrešala sem samostojnost, odločnost, zrelost in občutek varnosti, kar so bile drugače dobre strani bivšega.. Želela sem ga zapustiti, ker pač to ni to, vendar me je s solzami in prepričevanjem, da bom ga s trudom vzljubila, zmeraj privezal nazaj.. Leto dni sem bila praktično na silo v razmerju, brez ljubezni iz moje strani.. Bolj se je trudil, bolj me je odrival.. Odnose sva imela le še 1x na mesec in zgodilo se je, da sem zanosila… Takrat se je pričela moja največja borba s sabo.. Kaj bo zdaj? Sem obsojena na življenje brez ljubezni? Naj povem, da partnerja nisem objela ali poljubila vsaj že 3 mesece.. Ker ne zmorem.. Spravila sem ga tako daleč, da je postal ves živčen, razumljivo, in prepiri so postali stalnica.. Moje počutje pa iz dneva v dan slabše.. Strah me je tudi, kako vse to vpliva na otročka.. Splav ni opcija!
Partnerja sem zdaj zapustila.. Odleglo mi je.. Pa vendar me je strah.. Kako bom zmogla sama, kako bodo ljudje gledali name…
Prosim za kako izkušnjo, nasvet.. Obsojanj v bistvu ne rabim, ker jih bo menda še dovolj..
Hvala vsem…

Pozdravljeni,

kar mi najbolj odmeva od vašega sporočila sta dve stvari. Eno je to, da vas je zdaj strah kako boste zmogli sami in kako bodo gledali na vas in drugo, kako ste hrepeneli po partnerju, ki je bil ponižujoč in vas psihično uničeval, hitro pa ste se ohladili za moškega, ki bi si ga, “vsaka želela”. Kako si to razlagate?

Česa vas je zdaj strah in kako si predstavljate, da bodo ljudje gledali na vas? Po čem sklepate, da vas bo kdo obsojal? Kakšen nasvet bi dali sebi?

Morda bo kdo od bralk ali bralcev napisal svojo izkušnjo.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Hvala za odgovor…ljudje me bodo obsojali, dva otroka, z dvema partnerjema.. Če bi prebrali komentarje, ki so mi jih namenili na forumu starševski čvek, bi razumeli… Od tega naj se vržem pod vlak, naj dam otroka v posvojitev, naj splavim, ker nisem sposobna vzgajati otrok itd.. Boli me, čeprav me ne poznajo, ne poznajo moje zgodbe, navsezadnje ne vejo da bi za otroke dala življenje… Takoj..

Očitno mora biti težava v meni, pa vendar nevem kako se je lotiti, kje pričeti..

Ni me toliko strah kako bom zmogla, sem finančno stabilna, imam podporo družine, najbolj me je strah samote in tega, da očitno ne bom znala nikoli živeti iskrenega ljubečega partnerskega življenja..

Kaj bi svetovala sebi? Nevem..

Veste, tako kot povsod, še posebej pa na anonimnih forumih, se najdejo zlobni jeziki, ki z veliko jezo udrihajo po drugih, ne zavedajo pa se, da s tem povedo več o sebi kot o tistih, ki jih komentirajo ne da bi poznali človeka in celotne zgodbe.

Ne obupajte prehitro, začetek sprememb je ravno v tem, da se zavedamo sebe in svojih dejanj in vi ste na tej poti. Trenutno ste v težki situaciji in normalno je, da vam je težko in se sprašujete o sebi in svoji poti. Raziskovanje sebe, vključno razuma in podzavesti je način kako lahko sebi najbolje pomagamo in ravno v težkih trenutkih smo za to najbolj odprti. To je tudi priložnost. Če imate možnost vam svetujem psihoterapijo, kjer verjamem, da boste naredili korake k svojem boljšem počutju.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj