Pozdravljeni!

V zadnjem času veliko prebiram o MOM, ker imam snaho s to motnjo. Stara je 30 let, za sabo ima težko otroštvo in veliko zdravljenja pri psihoterapevtih. Žal je pred štirimi leti naletela na mojega sina, sedaj imata 3 otroke in ves ta čas moj sin “hodi po prstih” in z njim tudi vsi mi, ki smo mu blizu. Težko opišem vse, kar se je dogajalo v teh letih, tudi nisem tako spretna pri pisanju, da bi lahko pravilno popisala mnoge doživete situacije. Pa vendar, naj povem, da je vse skupaj eskaliralo pred dvema mesecema, ko je zaradi banalnega vzroka (večja otroka nista hotela zaspati pri popoldanskem počitku pri nas) norela po naši hiši in ker nismo pomagali isto sekundo, ko je to zahtevala, dati večja otroka v avto in ju pripeti, da grejo počivat domov, nas je v strašni ihti skorajda povozila z avtom. No, takrat pa je tudi nama z možem prekipelo in sva ji povedala marsikaj, kar bi ji morala že zdavnaj. Odnosi so sedaj na minimumu. Stikov z vnuki nama ne preprečuje, jih je pa omejila na 4 ure tedensko in samo na večja dva otroka.

Z možem obožujeva svoje vnuke in hudo nama je, ko vidiva, kaj se dogaja v njihovi družini. Sin prenaša vse to in pravi, da bo šel, ko bojo otroci večji. Ne uvidi, da je to za otroke mnogo slabše. Pravi, da se boji, da jih bo ubila ali poškodovala. Hiša, v kateri živijo, je na papirju moja in sinova, avtomobila, s katerim se vozijo, sta moja in moževa. Finančno zelo veliko pomagava. Službe nima, v štirih letih, kar jo poznam, je zamenjala dve in v vsaki delala cca 1 mesec, ostalo je bila na bolniški ali porodniški. Zadnja porodniška se počasi izteka, ne vem, kako bo potem.

Bojim se za vnuke in sina, rešitve ne vidim. Kaj lahko sama storim, da jim pomagam? Prav veliko verjetno ne, dokler se sin ne odloči in stori kakšen korak v pravo smer.

Hvala za vsa mnenja in pomoč.

Pa kakšnega sina to imate, da je v 4 letih s tako žensko dobil 3 otroke?
Edino kar lahko naredite je, da se tudi sami takoj vključite v eno dobro psihoterapijo, da se boste naučili kvalitetno živeti kljub snahi. Tam boste tudi dobili uvid, do katere mere je smiselno pomagati, kdaj pa je pomoč prej škodljiva kot koristna.
Pa tudi vaš sin nujno potrebuje psihoterapevtsko pomoč. Očitno je nekaj močno zafurano in brez trdega dela se ne bo popravilo.

Pozdravljena Snaha z MOM!

Si predstavljam, kako težko mora biti gledati sina in vnuke, kadar je takšna situacija. Težko je, ker kaj dosti ne morete storiti. Sama bi prebrala vse, kar je možnega na to temo, tukaj na forumu se je v teh letih nabralo že veliko zgodb, nasvetov in rešitev, tudi katere knjige so dobre na to temo.

Obstaja kar nekaj načinov, ki omogočajo kolikor toliko normalno komunikacijo in odnos z osebami z MOM, vendar traja kar nekaj časa in učenja, da se jih naučiš. Pa tudi tono potrpežljivosti.

Super je, da stojite sinu ob strani, vendar dokler sam ne bo pripraljen, da se sooči s situacijo mu ne morete prav dosti pomagati. Je pa dobro, da ve, da ste tam in da mu boste nudili pomoč, ko jo bo potreboval.

Babice in dedki ste lahko zelo pomemben dejavnik v svetu vnukov in zato bi vam svetovala, da se usmerite predvsem v to vlogo-torej da ste topli, potrpežljivi, ljubeči in stabilni kot oseba in s tem tudi opora. Kaj se dogaja med snaho in vašim sinom je njuna odgovornost, vaš sin bo moral očitno še veliko narediti na sebi, vendar to je njegova naloga, ne vaša.
Vem kaj pomeni imeti opravka s tako osebo-imam tako mamo, vendar sem prišla do zaključka, da ne moremo biti odgovorni za odločitve in dejanja drugih ljudi, pa čeprav je zelo težko gledati. Tudi mi hodimo svojo pot pa se odločamo, včasih če bi vprašali koga zunanjega tudi nespametno, pa nam ni všeč da se kdo vpleta v naše odločitve, tako je prav da vi spoštujete odločitve drugih, vi ste imeli svojo priloznost biti mati že imela, zdaj ste babica.