Pozdravljeni,

mene pa zanima, če imate izkušnje, kakšni so momovci do lastnih otrok.

Z bivšim partnerjem sva se razšla, zaradi njegovega varanja. Imel ni niti toliko vesti, da bi 14 letno vezo zaključil osebno, izvedela sem preko anonimnega sporočila. Namesto, da bi pokazal malo sočutja, je postal nesramen in nagajal, kjer je le lahko.

Zanimivo pa je, da ni imel nikakršnega sočutja do otroka, ki je ravno vstopal v najstniška leta. V času odhoda ga ni videl nekaj mesecev, vmes ga je tudi zablokiral na telefonu. Na njegova čustva se ni oziral, kljub vedenjskim težavam otroka in ko mu je otrok želel povedati, kako se počuti, mu je na sms hladno odgovoril, da on ni naredil nič narobe, ter da so njegova čustva neupravičena. Komunicira samo preko smsov, nikoli ga ne pokliče. V smsih uporablja same smeškote, kar gre otroku na živce. Za težave, ki so nastale v šoli, mu ni mar. Ko je otrok začel redno izostajati od pouka in sem ga o tem obvestila, je napisal, da to ni njegov problem in kaj ima on s tem, otroku pa je istočasno poslal sms, naj kar uživa. Se pravi kot oče podpira, da otrok ne hodi v šolo. S pomočjo terapevtov, šolske psihologinje in csd-ja, sem nekako uspela otroka vrniti v normalno stanje.
Pred tem se je zapiral vase, ni komuniciral, bil je žaljiv, včasih tudi agresiven do mene. Pravil ni upošteval. Zdaj normalno komunicira, v šoli se je stanje normaliziralo. Je bilo pa potrebno ogromno vloženega truda, pogovorov, motivacije. Izkazalo se je, da je vsa ta agresija namenjena očetu, ki pa jo sprošča na meni, ker nekje pač mora dati stvari iz sebe. Skratka, ker je imel težave pri določenem predmetu in mu je lansko leto grozila negativna ocena, sem mu priskrbela inštrukcije. Ker je bil len, je poklical očeta izven časa stikov (ki se tako ali drugače ne izvajajo) in ga je oče odpeljal, samo da ni bilo potrebno opraviti vaj, katere mu je določil inštruktor. Ko sem očeta kontaktirala, da plačujem inštruktorja in da vaje mora opraviti, ker bo drugače imel popravni izpit, se mu to ni zdelo sporno in je zadevo ignoriral. Občutek imam, da mu je vseeno za otroka. Zanimivo pa je, da naokoli veselo razlaga, kako temu otroku nikoli ne bo nič manjkalo, kako se on trudi,ipd. Za otroka že nekaj časa preživnine ne plačuje, kljub temu da ima svoje podjetje. Laže tudi otroku in se mu to sploh ne zdi sporno. Zlaže se v momentu, npr. da ne bo imel časa zanj, ker bo cele dneve delal, ko ga nekdo pokliče po telefonu pa pove, da bo na dopustu. In potem pride otrok domov, loputa z vrati, kriči kako lahko tako laže,… Skratka delam na zadnje obrate.

Trenutno stikov nimata in je stanje otroka veliko boljše. Do mene je spoštljiv, pomaga pri gospodinjskih opravilih, imam občutek da mu je mar. Predvsem pa, kar mi je najbolj pomembno, komunicira z mano, o čemer sem lahko 12 mesecev samo sanjala. Vem pa, da ga odnos z očetom boli vendar mu ne znam pomagati. Socialna delavka je očetu pred menoj razlagala, da če se zaveda, da je to njegov potomec, njegova kri, njegov otrok,… jaz pa sem sedela zraven in razmišljala, a ti mora res tretja oseba to povedati, saj se menda to čuti. Ravno tako je učiteljica na govorilnih urah opozorila, da otroku manjka moški lik in da je v njem veliko agresije, jeze, žalosti, ampak oče še vedno trdi, da ko je pri njem je normalen, vidi ga pa na vsake nekaj mesecev. Naj omenim samo še to, da tudi ko je izvajal stike, ga je peljal k svojim staršem, sam pa živi na čisto drugem naslovu. Če so starši odšli na dopust, je bil otrok sam – tudi čez noč. To sem izvedela čisto po naključju, ko je povedal kako strah ga je bilo, ko je na strehi ob 3.00 zjutraj nekaj zaropotalo. Ko sem očeta vprašala, če ga je pustil samega, je trdil, da je on spal eno nadstropje nižje pri bratu?!?! Kar je čista laž, zakaj bi spal pri bratu in njegovi punci v eni sobi, če je imel zgoraj, kjer je bil otrok tri sobe proste, saj starih staršev ni bilo doma.
Da ne bom zašla iz teme, zanima me ali je res možno, da do lastnega otroka nimaš nikakršne empatije. Meni je to nepredstavljivo, saj se na daleč vidi, da je otrok v stiski, vsi so opozarjali, da otrok ni okej, ampak oče še vedno trdi, da z otrokom ni nič narobe. Kot bi bežal pred lastnim občutkom krivde in si zatiskal oči. Dejstvo pa je, da kakršen že kot oče je, je še vedno oče. Ne morem pa dovoliti, da bo otroka čustveno uničil.
Kaj lahko sploh naredim.
Hvala in lep pozdrav,

Pozdravljena MopieMush!

Kot hčerka mom matere in nom očeta ti lahko zagotovim, da je absolutno možno, da takšen starš ni sposoben čutiti nikakršne empatije do svojega otroka. Ker so tako zelo okupirani sami s seboj niso sposobni upoštevati nikogar izven njihovih potreb in želja.
Sama se ne spomnim niti enega momenta, da bi moja mama imela z menoj normalen stik. Seveda je naokoli govorila, da je najbojlša mati, meni, kako se žrtvuje za nas…itd…vendar se ne spomnim niti enega normalenga človeškega pogleda ali dotika. Vsak kontakt je imel svoj vzrok, ki je bil povezan z njo. Je kaj potrebovala, se je potrebovala na nekoga strest, je potrebovala ustvariti sliko idealne matere….v resnici pa ji ni bilo nikoli mar oziroma niti ni sposobna, da bi se brigala za kogarkoli, ki ji ni v korist.

Prihajalo je tudi do trenutkov, ko mi je dejansko s svojo brezbrižnsotjo škodila ali pa mi celo aktivno želela škodovati. Ni hujšega za momsterje, če se imaš ti dobro, da ti uspeva, da si ok…naredili bodo vse, da bodo uničili veselje ali izničili dosežke. Preden sem dojela kako stvari stojijo sem namenoma govorila zgolj slabe stvari , ki so se mi zgodile, nikoli dobrih, ker je bila potem vsa srečna, ker mi gre slabo in je zelo rada igrala vlogo “rešiteljice” seveda zgolj z besedami. če sem rekla, da mi gre dobro je že kaj našla, da je to uničila ( tudi z aktivnim posegom)

Potem pa sem ugotovila, kako zelo bolno je to in sem ji popolnoma nehala govoriti o sebi in trajalo je mesece, da me je sploh kaj vprašala in takrat sem videla, kako zelo vseeno ji je. Edina njena skrb, kar se mene tiče je, da bi se meni kaj zgodilo in ne bi imela nikogar, ki bi skrbel zanjo (oziroma za tiste stvari, za katere več ne more sama skrbeti, ker je v domu) . Na primer, če sem ji rekla, da imam pljučnico in da sem že dva tedna doma je bilo edino zelo zaskrbljeno vprašanje, kdaj bom pa potem lahko prišla do nje. Ostalo je ni brigalo in je nikoli ni.

Oče je bil tudi posebna zgodba, en tak knjižni narcistični megaloman okoli katrega se je vse moralo vrteti in ni bil sposoben niti osnovne komunikacije, ki bi bila povezana z bližino. Navzen seveda je bil super in je zgledal kot dobrovoljni stric, so ga imeli radi , ker je rad ugajal in je znal dobiti pozornost, ko pa je prišel domov je bil odmaknjen, leden, brez čustev ali pa izjemno agresiven, kadar ni takoj dobil, kaj je hotel ali če ni bilo kaj po njegovo ali če je imel slab dan ali če….

Tako, da ja, nekateri ne bi smeli imeti otrok, ker enostavno ne premorejo empatije, sočutja in se ne zmorejo ukvarjati z ničemer drugim, kot sami s seboj. Tako, da na tvojem mestu ne bi pričakovala nečesa od očeta tvojega otroka, česar ni zmožen dati, niti se ne bi kaj dosti ukvarjala s tem, kar je bistveno je, da ga naštudiraš in nato otroku pomagaš, da ga sprejme takšnega kot je in dojame, da ni z njim ( otrokom) nič narobe, da je problem v očetu.

Že to, da ima vsaj enega starša, ki je “normalen” je ogromen plus in pomeni, da bo imel dosti manj posledic zaradi norosti drugega. Najhuje je, ko sta oba ubrisana in nimaš nikogar v svoji okolici, ki bi mu lahko zaupal in kar je še posebej pomembno nikogar, ki bi ti potrdil, da je s tvojimi starši res nekaj narobe. Nikar sinu ne prikrivaj ali laži, ker drugače bo imel dvojna sporočila ( nekaj, kar čuti in vidi in nekaj , kar mu govorijo) imel bo zamegljeno sliko in zna biti , da se bo on počutil odgovoren ( še posebje, ker takšni starši prelagajo odgvornost na otroka) in bo ele čez desetletja odkril, kako stvari stojijo oziroma se ne bo znal sam ubranit.

Vendar to tudi pomeni, da se bo že zgodaj naučil, kako ravnati z ljudmi s težavnimi osebnostnmi in bo imel kaseneje v življenju, ko jih bo srečal že mnogo veliko lažje delo. Vse kar rabi sedaj je tvoja ljubezen, podpora, potrpežljivost in da mu dopustiš, da se počasi tudi sam nauči, kako delati s svojim očetom,

Odgovor je, žal, preprost;

obstaja velika verjetno, da do otroka nima empatije, ljubezni in skrbi.
Saj sploh ne pozna teh stvari, kako naj bi potem to izražal?
Jaz si najbolj plastično to predstavljam, kot da je za tako osebo poroka,
partnerstvo, žena, mož, sin, avto, lepa fasada, dobra služba, veliko prijateljev,
dober telefon…to je zanje vse isto.
Samo neke postavke, ki pač določajo njega, so neki podaljški njega.
Če mu služi v pozitivo, da bo bolje izpadel, potem se trudi,
če mu otrok ne dviguje več statusa, potem se ta objekt premakne na drugo sdtran, na stran,
za katero se ni vredno truditi.
Če bo recimo čez par let videl, da pa bi mu odnos s sinom veliko doprinesel,
se bo zmozen na vse pretege truditi da bi imel vec stika/deljeno skrbnistvo itn…

tako da ja, možno je, da mu otrok ta hip ne pomeni nič, matematično gledano.
Če se bo kalkulacija spremenila, pa bo ZAČEL KAZATI drugačno mnenje, ampak to še vedno ne bo skrb in ljubezen.

lp SVO

Jaz sem otrok mame nom in je veliko podobnosti z mojo mamo. Z mano in mojimi dosežki se je vedno hvalila, kako dobra mama je, kaj vse mi daje in mi bo dala, kako mi pomaga…povsod sem poslušala kako lahko mi je ko pa mi mama vse nudi, gledala zavidljive poglede. Resnica pa je bila žal drugačna. Ko sem dobila 5 v šoli me je vprašala koliko točk sem dosegla in kje sem npr. 2 izgubila, zakaj pa je sošolka imela vse. Vse prijateljice so bile lepše, v obraz mi je rekla, da ne ve zakaj se me fant drži, tekmovala tako, da je pomerjala moja oblačila če so ji prav, se norčevala iz mojega telesa (pa sem bila vedno zelo postavna). Zanjo sem bila v glavnem najslabša, nehvaležna, za vse kriva, po drugi strani pa je bila popolnoma brezbrižna kako shajam, kaj počnem, vse ji je bilo odveč -torej o pomoči ne duha ne sluha, ne spomnim se da bi se 1x zares zanimala zame, še danes ne ve kaj delam, samo toliko kolikor je zanjo merilo, da se lahko pohvali pred drugimi.

Tako da žal, nanj ne morete računati…otroka morate zaščitit pred njim…

O to pa poznam….naokoli se je hvalila z menoj, doma pa sem bila….najbolj grda, nemogoča, grozna..ni bilo slabšalnice, ki je ne bi slišala. Vsak moj uspeh je načrtno zmanjševala, če ne drugače s kakšnim vprašanjem, ki je dal jasno vedeti, da ji ni jasno, kako sem lahko jaz tako nesposobna karkoli dosegla . Zni se mi tudi, da je bila dobesedno zavistna na kakrkšen koli uspeh. Ni pa bilo boljšega, če sem ji kdaj povedala, da je šlo kaj narobe. Huje je bilo, bolj se je razživela, prav zasijala, čeprav se je navidez delala, da ji je “hudo” zame.

Tudi ne vem, kaj je s tem, da je hotela moja oblačila ali karkoli povezanega z mojimi osebnimi stvarmi, potem kasneje, ko nisem bila več tam.