Pozdravljeni,
sploh ne vem kako začet. V zadnjih par mesecih se mi je moje čustveno in duševno stanje poslabšalo. Vsak dan grem skozi več faz razpoloženj, kdaj tudi v eni uri. To je sicer normalno, vendar jaz kontrole nad svojimi čustvi nimam. Lahko je vse lepo in prav, potem pa mi kar naenkrat v momentu “preklopi” in v sebi čutim praznino in pritisk, ter globoko žalost. Velikokrat sem kar naenkrat polna jeze in bi se najraje fizično znesla nad kakšnim predmetom, osebo ki je trenutno poleg mene, ali pa kar nad sabo. Druge možnosti nikoli ne izvršim, se pa včasih zaradi najmanjših stvari verbalno spravim nad ljudi, ali pa se zaderem in jih to prizadene. Jaz si glede teh stvari ne morem pomagat.
Poleg tega vsak drugi dan doživim vsaj 1 “izpad”, ki zgleda tako: v kakršnemkoli čustvu že sem, me kar naenkrat prevzame tesnoba, v očeh se mi naberejo solze in v mislih imam samo negativne stvari, joka ne morem ustavit in je hujše kot če bi si na primer zlomila roko.
Moja samopodoba je zelo slaba, v nobenem pogledu se ne maram, nekako obsedena sem s tem kaj vse bi lahko na sebi popravila in čeprav se ne maram gledati v ogledalo, se še vedno gledam več kot drugi ljudje. Prijatelji in družina mi že od vedno govorijo da sem lepa in suha, vendar te besede meni ne pomagajo čisto nič. Poskušala sem sprejeti svoj izgled, a ga ne morem. vsak obrok, ki ga pojem, še cel dan naprej obžalujem in se kregam nase, da mi ne bi bilo treba jesti.
Zadnje čase se tudi kar odklopim od realnosti, ko bi morala v šoli poslušati in si zapisovati, včasih ugotovim, da že 5 minut razmišljam o neki tretji stvari, čeprav se poskušam prisiliti v poslušanje. V osnovni šoli sem bila odlična, sedaj pa mi je čisto vseeno za ocene in delo, čeprav sem na gimnaziji. Več kot par minut ne moram ostati pri miru, med poukom vedno ali tapkam z nogo, ali s kulijem, ali majem z glavo, ali pa si trenam hlače. Včasih ob napačnih trenutkih dobim izpade smeha in se začnem obnašat kot 5 letni otrok in ne glede na to, kako velika je moja želja po tem da bi se ustavila, se ne morem. Včasih pa ne morem zlesti iz žalosti, čeprav je trenutek vesel , zato se počutim kot breme. Občutek imam, da grem vsem na živce in da sem jim odveč. Včasih mi brez razloga srce začne biti sto na uro in moje misli gredo neznano kam, postanem živčna in se počutim osamljeno.
Poskusila sem se o teh stvareh pogovoriti s prijateljicami, vendar me ne razumejo. Ko sem prijateljici rekla, da svoja čustva čutim na zelo visoki ravni, mi je rekla, da je to puberteta. Nisem ji mogla pojasniti, da k puberteti določene stvari tukaj res ne spadajo. Do določene mere da, vendar se mi zdi, da je to na neki višji ravni, saj mi to požira življenje. Dobesedno vedno sem v neki mentalni bitki sama s seboj, ko sem bila pod vplivom alkohola kakšne 10 mesecev nazaj, sem prvič doživela samomorilska nagnjenja. Zdaj je misel na samopoškodovanje in samomor skoraj neizogibna, vsak dan premišljujem o določenih scenarijih glede tega, vendar me je preveč strah komurkoli priznati. Občutek imam, da gre mojim prijateljem vse to na živce, kadarkoli govorim o moji slabi samopodobi in kako se ne morem sprijazniti sama s sabo in celo svojo osebnostjo, mi vedno samo začnejo naštevati kako pametna sem, lepa, talentirana… meni te besede ne pomenijo čisto nič. Doma sem se hotela pogovoriti z mami, a sem si to preprečila, zaradi živčnosti in strahu.
Res ne vem, ali je to dejansko kaj več kot le puberteta in si moji možgani samo izmišljujejo, da imam psihične probleme zato, da bi se smilila sami sebi, ali je z mano res lahko kaj narobe z mano.?
Najlepša hvala za kakršenkoli odgovor,
Nekdo

Pozdravljeni, Nekdo,

slišim, da ste trenutno v stiski in pomembno je, da si dovolite pomoči. Nihanje razpoloženja in ostali simptomi so znak, da ste v stiski in, da se nekaj v vas dogaja. Dobro bi bilo, da teh vseh znakov ne odrinete stran, saj vam nekaj sporočajo. Namreč, vsi simptomi, ki jih začutimo imajo svoj izvor. Če jim sledimo, bomo prišli tudi do vzrokov za njihov nastanek. Psihoterapija je tista, ki nam pri tem pomaga. Na ta način pridemo v stik s svojo preteklostjo, potlačenimi čustvi, pozabljenimi spomini ipd.

Pomembno je, da to dogajanje zaupate bližnji odrasli osebi. Pravite, da ste se želeli pogovoriti z mami, ampak sta vam živčnost in strah to preprečila. Česa pa se bojite? Kaj bi se lahko zgodilo, če bi se zaupali? V vsakem primeru vam polagam na srce, da si najdete pomoč. Poglobljena psihoterapevtska obravnava vam tudi lahko pomaga priti na pot boljšega počutja. Namreč, v psihoterapiji imamo prostor, kjer se zaupamo strokovnjaku, raziskujemo sebe in tudi skupaj s psihoterapevtom iščemo rešitve. V primeru, da čutite veliko akutno stisko in, da resno razmišljate o samomoru, vam priporočam tudi psihiatrično obravnavo. Po vsej verjetnosti boste v tem primeru dobili primerna zdravila (npr. antidepresive).

Omenjate, da se je v zadnjih mesecih vaše počutje poslabšalo. Se je kaj takega takrat dogajalo? Je bilo kaj sprememb, stresnih dogodkov, se je zgodilo kaj nenavadnega?

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj