dialektična vedenjska terapija
Hčerka, stara 21, ima mom.
Zanima me, ali obstaja v Sloveniji terapevt (dejansko bi potreboval tudi sodelavce), ki uporablja dialektično vedenjsko terapijo (in obravnava osebe z mom). Ima kdo izkušnje s terapevti in ve, koliko so seznanjeni z metodo? Kako resno zastavijo?
Nekaj povsem drugega; mogoče poznate, nisem pregledala vseh zapisov, ampak danes sem naletela na netu na posnetke dr. Georga Simona; priporočam. Zelo nazorno in s primeri opiše, zakaj tradicionalni psihološki terapevtski pristopi ne delujejo na osebah z osebnostnimi motnjami.
pozdravljeni,
mene pa zanima, ali lahko date kak link na dr. Simona in sicer točno na temo v kateri pojasnjuje zakaj klasični psihoterapevtski pristopi ne delujejo pri MOM.
Sama sem se žal znašla v situaciji kjer sva z mojim (verjetno NOM) možem več let hodila na partnersko terapijo in je bilo čedalje huje …
Pozdravljeni, v svetu obstaja več programov za zdravljenje mejne osebnostne motnje, dialektična vedenjska terapija,avtorice Marshe M. Linehan je usmerjena predvsem v učenje uporabe različnih vedenjskih modelov pri suicidalnem vedenju in uživanju drog. Program je večstopenjski, sestavljen iz skupinske in individualne terapije – usmerja pa se predvsem na področje čuječnosti, učenja strategij za premagovanje stiske,urejanje vsakodnevnega življenja, učenja ustrezne komunikacije in vzpostavljanja konstruktivnih odnosov. Gre pravzaprav za treninge različnih veščin, pri nas je razširjena in delujoča po podobnih principih vedenjsko kognitivna terapija.
Vemo, da je mejna osebnostna motnja kompleksna psihična motnja, ki pomembno vpliva na vsa področja posameznikovega delovanja. Ker predstavlja najpogostejšo motnjo osebnosti na populaciji bolnikov z duševnimi motnjami in ker je relativno odporna na farmakološko zdravljenje, je oblikovanje učinkovitih psihoterapevtskih pristopov ključnega pomena za nadaljnjo obravnavo teh bolnikov. V preteklosti je bilo razvitih več psihoterapevtskih metod, ki so namenjene posameznikom z mejno osebnostno motnjo. Le-te po večini izhajajo iz dveh večjih terapevtskih paradigem, in sicer kognitivno-vedenjske in psihoanalitične. V zadnjem času pa se spodbuja raziskovanje pristopov, ki vključujejo elemente različnih psihoterapevtskih smeri, pri nas se poglobljeno s tem ukvarjata in objavljata izsledke Jerica Radež in Meta Shawe-Taylor (Meta sicer živi v Angliji). Enega izmed takšnih programovpredstavlja program STEPPS, ki poleg različnih metod kognitivno-vedenjske terapije vključuje tudi elemente sistemske terapije. Program STEPPS je 20-tedenski program skupinske psihoterapije za posameznike z mejno osebnostno motnjo. Za razliko od večine preostalih pristopov je zasnovan kot podpora obstoječemu načinu zdravljenja. Pri nas ga izvajajo usposobljeni in podučeni terapevti.
Izbira psihoterapevta predstavlja pomembno osebno odločitev. Študije nedvoumno tudi potrjujejo, da je uspešnost psihoterapije odvisna predvsem od kakovosti odnosa med terapevtom in klientom (45%), uporaba modalitete/tehnike pa prispeva k uspešnosti terapije cca 20%. Pri zdravljenju MOM je prvenstveno pomembno temeljito terapevtovo poznavanje motnje; poznavanje temeljnih principov zdravljenja MOM – na kaj in na kakšen način se usmeriti na klientova kritična področja (stopenjski program) in predvsem vzpostavitev kvalitetnega odnosa s klientom. Torej ni nujno, da terapevt, ki se ni formalno izobraževal za določene programe, kot sta npr. DBT ali STEPPS, ne more biti uspešen pri zdravljenju MOM – zagotovo pa mora poleg gornjih zahtev biti prava osebnost za to. Vse dobro, Leonida
Pozdravljena Radovednica!
Kar se tiče mom in partnerske terapije so moje izkušnje, oziroma izkušnje tistih, ki sem jih spremljala na tujih forumih, kjer je psihotarapija dosti bolj običajen način za iskanje rešitev, da to ne gre skupaj in se večinoma konča katasrofalno. Verjetno zato, ker vsak( mom in bližnji) rabi drugačen pristop, ker ima drugačno osebnost in drugačne težave .
zdravo,
moje osebno mnenje – MOM/NOM etc… tako okvarijo clovekovo osebnost, da ta oseba nikoli ne bo zmozna v polni meri ziveti odnose kot ostale zdrave osebe. Govorim o odraslem partnerskem odnosu , z odgovornostjo, custvi in vsem kar spada zraven.
Taka oseba ali ni nikoli tega poznala ali/in pa je toliko zavor v glavi in fizicnih blokad, da se preprosto ne more tega iti. Kot da bi dal nekomu, ki ne hodi rad v hribe, vso opremo od ruzaka do derez, ampak on na Triglav ne bo prisel kot planinec, pač pa kot nekdo, ki je v to prisiljen.
Tudi MOM oseba bo lahko razumela, zakaj si razocaran, kaj je bilo narobe, kaj si zelis, ampak to bo vse UMETNO NAUCENO in nikakor ne naraven odziv.
Jaz bi to vzel v zakup, če bi zelel biti z neko osebo na daljsi rok.
Seveda pa da prides do te “umetne stopnje”, ki je dalec od normale, se mora ta oseba zelo potruditi, priznati sebi in drugi, da ima tezavo, in delati delati delati na sebi in s pomocjo terapevta.
Tako da res, po mojem mnenju, so moznosti take:
– ali oddides
– delas na sebi in se prepoznavas in potem oddides ko ti je ze veliko/vse jasno
– ali sprejmes da je nekdo tak in sprejmes obrambne mehanizme
– ali imas sreco in se oseba poda na tezko pot dela na sebi in ce imas sreco, prides na drugo stopnico umetno naucenega odzivanje
Vsekakor pa nikjer od moznih resitev 2-4 to ne bo normalen zdrav poln partnerski odnos.
lp SVO
