Pozdravljeni.

Pisem tu, ker se nimam komu izpovedati. Vem, da me boste obsojali in najbrz si to zasluzim. Ne morem vec tako ziveti. Ze od malega sem lagala, vedno sem se bala odgovornosti oz. Posledic dolocenega dejanja in sem raje lagala. Starsem za ocene, prijateljem o dolocenih dogodkih, da sem bila bolj zanimiva…pa ceprav ne vem zakaj. Veliko sem lagala, se vedno lazem. Ne vem kdaj in zakaj se je to zacelo, v odrasli dobi me je to pripeljalo do propada. Predvsem v financnem smislu. Nisem znala in ne znam z denarjem. Vedno sem zivela nad svojimi financnimi sposobnostmi, in ne nisem si ne vem kaj privoscila. Zapletla sem se tudi z klicanjem vedezevalk, to je postala moja obsesija. Problem pri meni je bil, da za vsako laz in vsako neprimerno dejanje sem imela slabo vest. Hudo mi je, ubija me, ne predstavljam si kaksno je zivljenje, da en dan nimas skrbi, da te ne bo kdo dobil na lazi, da ne bo prisel rubeznik, da ne bodo odkrili kaksna sem v resnici. Lazem tudi, da ugodim drugim, ne vem zakaj to pocnem, ne vem kako nehati in zaziveti cloveku spodobno zivljenje, ker ne morem vec. Zapletla sem se tudi v krajo, kjer so me seveda dobili, tudi pri vecini lazi, resnica pride na dan. Stara sem nekaj cez 30 let in nimam nic, imam sluzbo, pa vseeno sem brez denarja, imam partnerja pa ne ve kaksna sem, imela sem vse moznosti, kot otrok pa ne vem zakaj sem se razvila v tako osebo. Starsa sta bila stroga vendar nikoli nisem imela tezkega otrostva. Ali mislite, da zame se obstaja upanje ali je bolje zame in vse moje bliznje, da vse skupaj koncam. To sem ze zelela, pa je zmanjkalo poguma. Ne morem vec, vsak dan tesnoba, skrbi, kako bom imela za tank do sluzbe, kako bom spet prekrila resnico,…ne vem kaj je sreca in sama sem vsi vzela moznost za to. Vse bi dala, da bi se eno jutro lahko zbudila s cisto vestjo. Hvala in se opravicujem za tak zmeden zapis.

Spoštovani,

tukaj ste dobrodošli s celotno vašo zgodbo in vso resnico. Sprašujete: “Ali mislite, da zame se obstaja upanje ali je bolje zame in vse moje bliznje, da vse skupaj koncam.” To vaše vprašanje razumm kot, da vidite dve poti v svojem življenju:
1. upanje, da se bodo problemi nekako rešili sami
2. samomor, če problemi postanejo res neznosni

Na tako videnje situacije nakazuje tudi vaš stavek na koncu: “Vse bi dala …”. Jaz pa vam predlaga tretjo možnost. Ne ‘kaj bi dala’, ampak ‘kaj bi naredila’. Se pravi, vprašanje je, kaj ste pripravljeni storiti za izboljšanje kvalitete svojega življenja. Če se želite zbujati s čisto vestjo, ne potrebujete upanja, ampak postopoma prevzeti krmilo vašega življenja bolj s svojim odraslim delom osebnosti in manj z otroškim. Za kaj gre? Problemi kot jih opisujete vi so pri odraslih ljudeh kar pogosti. Na kratko rečeno gre zgodba običajno tako. Oseba že v ranem otroštvu zaključi dve zadevi: (1) da sama po sebi kot oseba ni dovolj dobra in vredna ljubezni in (2) da z lažmi in manipulacijami lažje doseže svoje cilje in tudi vtis sprejetosti pri drugih. Na nek način je ironično, saj oseba z lažjo v prvem koraku res lažje doseže svoje cilje, v drugem pa s takim vedenjem še potrdi tisto svoje prvotno prepričanje – sem slaba oseba. Saj vsi okrog nje govorijo (in to tudi sama misli): poglej jo, laže, zato je slaba oseba. Kar pa je velika zmota. Ste dobra oseba in vredna vse ljubezni. Ste pa v otroštvu sprejela določena globoka nezavedna prepričanja o sebi in o drugih, s katerimi si danes kvarite kvaliteto življenja.

Torej, moj predlog je, da se raje kot na vedeževalke, obrnete na psihoterapvta. Z njim ali njo boste lahko raziskali ta svoja moteča prepričanja in jih nadomestili z zdravimi odraslimi. Razumeli boste zakaj en del vas tako močno verjame, da je za vas bolje lagati in manipulirati. Nehali se boste zaradi tega obsojati. Naučili se boste sebe sebe sprejemati in imeti rada. Potem tega otroškega načina reševanja težav ne boste več potrebovali. Lažje boste izbrali odrasel način spoprijemanja s problemi, čeprav bo na prvi pogled težje. Na srednji in dolgi rok pa seveda za vas veliko boljše.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić