Pozdravljeni,

Minilo je pol leta odkar nisem več z osebo o kakršnih se pogovarjamo na tem forumu.

K pisanju me je vzpodbudil spomin na dan, ko sem se tudi sama opogumila in napisala svoj delček življenja in ga delila z vami. Spomnim se, da sem se spraševala ali sploh obstaja življenje brez njega, ali sem sploh sposobna…, ali bom zmogla…, kaj če…, kaj ko…, kako bi…kaj bodo rekli,… ali sem jaz tista s katero je nekaj narobe…, mogoče se moram bolj potrudit…, mogoče ima on prav…, saj ni tako slab…, kaj pa otrok…, skratka, toliko smo zmanipulirani, da verjamemo, da ne zmoremo, nam je ta oseba edina rešilna bilka…

Čutila in vedela sem, tam nekje v podzavesti, da takšno življenje kot sva ga živela jaz in otrok nima smisla, ni zdravo, nima prihodnosti, da pri polni zavesti izgubljam zdravje, razsodnost in življenje ki mi je bilo podarjeno, za nameček pa dovoljujem, da se to dogaja otroku, ki sploh nima možnost izbire….
V današnjem času, ko se žensk ne sežiga na grmadah, ker hočejo živeti brez nasilja (v katerikoli obliki), sem dovolila, da meni in mojemu otroku vampir pije kri, da on živi in uživa dvojno, trojno življenje, jaz in otrok pa zastrašena sužnja služiva njegovim potrebam, ki so več kot bolne in nikoli zadovoljene pa naj sva naredila karkoli na kakršenkoli način, za ceno nekaj dobrih ur na mesec, ko je bil ok.
Ni bilo lahko. Nimamo opravka z razumnimi bitji. Najhujša je čustvena zloraba, ki se je izvajala nevidno. Ko se je zaveš, je škoda že velika. Prej ko se zaveš, lažje se je vrnit…

Če prej ne, je skrajni čas da ukrepamo, ko se telo samoobrabno odzove.

Torej, pol leta po prekinitvi prostovoljnega mazohizma sem:
– SVOBODNA (še se zgodi, da se zalotim na sprehodu s prijateljico, da me preganja občutek, da moram it, da ne bo kaj narobe….in podobno…)
– IZREDNO SAMOSTOJNA (popolnoma sama sem šla na popotovanje v daljno državo in si ga sama tudi organizirala v celoti, v poceni varianti – brez agencij, brez hotelov, brez taksijev… )
– IZREDNO SPOSOBNA (vse urejam sama in to zelo uspešno, napredovala sem v službi…)
– PRETIRANO PREVIDNA (ne dovolim ljudem, da vstopijo v moje življenje ali se enostavno distanciram…)
– SEM POPOLNOMA DRUGA OSEBA v isti lupini
– OBČASNO NAGNJENA K DEPRESIJI (vedno manj)
– NE ZAUPAM NIKOMUR
– VSE PREVERIM SAMA
– VEDNO VEČ STRESNIH DOGODKOV PUŠČAM, DA SE ODVIJAJO PO LOGIKI: BOMO VIDELI…
– POSTALA SEM BOLJ HLADNA OSEBA
– BOLJ SE BRIGAM ZASE
– SPET OPAZUJEM OKOLICO
– IZGINIL JE OBČUTEK STALNEGA STRAHU
– OTROK ME ZDAJ SPOŠTUJE!!!

Zagotovo bom kasneje pomislila, joj, še to in to bi morala napisat…morda pa me kdo od vas, ki ste že izstopili iz nezdravega razmerja dopolni…

Posledice, ki so v letih življenja z njim nastale, so veliko večje kot bi človek pomislil. Sem se pa veliko naučila, kar se brez te izkušnje nikoli ne bi. Zato sem vzela dobro in pustila slabo, ter živim z vsem srcem dalje za tiste, ki si to zaslužijo.

Lep pozdrav,
Tisuljica

Pri meni je minilo dobro leto odkar sem pogumno izstopila iz te blaznosti. Bilo je nekoliko lažje, ker ne živiva skupaj in nimava skupnih otrok. Vendar kljub temu. Bila sem že na robu živčnega zloma. Nisem vedela kaj se dogaja, vedela pa sem, da je nekaj hudo narobe in sem prebrala mnogo opisanih zgodb, prebrala vso možno literaturo, ki obstaja na temo mejnih osebnostnih motenj in šele na koncu, ja prav res, na koncu šele sama sebi priznala, da sem v razmerju s tipom, ki mi dejansko pije kri in mi jemlje prepotrebno energijo.

In kaj se je zgodilo? Naučila sem se: najprej postavljati meje, reagirati na izpade tako, kot tega on ne mara, predvsem sem se naučila obvladati in ostati mirna in nikoli ne pokazati prizadetosti ali ranjenosti oz. počasi vračati na njegov, prefinjen način. Nobenih konfliktov, prepirov, reakcij na žalitve, vse mirno in v smislu: ”hvala da si mi povedal”, ”hvala da si mi to zaupal”, vendar nikoli nobenih opravičevanj. Totalni ignore v smislu fizičnih stikov. Ko je poskušal in poskušal in tipal in preverjal kako bi me zvlekel v posteljo sem našla en in milijonti izgovor, mislim, da sem prebolela vse možne glivice, ki obstajajo in ne obstajajo, navlekla na sebe najbolj odurna oblačila in ličila, delala vse v smeri, da bi bila zoprna in neprivlačna babnica zanj. No, tukaj se je malo zataknilo, ker se je model prelevil v strašno razumevajočega in potrpežljivega. Povedal mi je, da njega moja odločitev, da prekineva najin odnos sploh ne zanima, ker to dejansko sploh ni možno. In da me bo čakal do konca življenja, da se otresem vseh ”bakterij”. Postavil mi je celo diagnozo: da sem v depresiji, ampak da me bo to že minilo. On, s svojo ljubeznijo pa me bo rešil iz vsega tega gorja. Ne moreš verjeti!

Kakšni so moji občutki:
– SVOBODA- ni me več strah da bom zamudila ali se pogovarjala s kakšnim drugim moškim
– KRIVDA- nimam več občutka krivde
– UREJENA- nazaj nosim moja najljubša oblačila in ličila
– SAMOZAVEST- ni me strah izražati svojega mnenja
– STRAH- ni me strah kje, kdaj in s kom se družim. In nikomur ne rabim pojasnjevati in se zagovarjati
– IMAM SE RADA- ukvarjam se s sabo, družim se z ljudmi, ki me cenijo, sem nasmejana, vesela in mi več strah kaj bom naslednji trenutek ”kriva”
– SVET JE LEPŠI- spoznala sem veliko novih, dobrih, pozitivnih ljudi, ki mi dajejo energijo

Kako to dojema? V bistvu me sploh ne zanima! Daje mi vedeti, da me ”čaka”. In samo preži na moj ”slabi trenutek”, vendar iz dneva v dan sem bolj samozavestna in sem si obljubila, da ga ne bo dočakal.

Upala sem, da se bo po nekaj mesecih naveličal. Pa se ni! še vedno me ”čaka”! Ti modeli očitno nikoli, ampak res nikoli ne odnehajo. Aha, kaj pa počne vmes s ”svojimi rezervami”?
Poznam jih kar nekaj, seveda je imel ves čas ”rezervo”. Vabi jih, da gredo z njim na razne dogodke, se z njimi postavlja pred kolegi, jih osvaja, se jim ponuja, namiguje- vse lepo, prefinjeno, da nobena ne bi mogla reči, da je bil on pobudnik- temveč, da se one, same servirajo njemu na pladnju. Ko tega ne doseže s tako osebo prekine vse ”prijazne ” stike. Tista, ki pokaže ”interes” pa se on umakne in ji pove, da je ne potrebuje. Ta model je očitno ekstra ekspert.

Vem pa to tako, da smo ga sprevidele in si med seboj izmenjale informacije.

Da, nenehen občutek strahu in krivde je bil kot kamen okoli vratu. Življenje je bilo kot hoja po minskem polju.
Bravo Detektivka!

Ampak odločitev enostavno mora dozoreti skozi določene faze…
Lp,

Hvala! Odločitev se strinjam mora dozoreti in moraš skozi določene faze. Je zelo težko in res moraš biti močan, da vzdržiš. Pri meni je trajala hoja po minskem polju skoraj deset let- sploh ne vem kdaj je ves ta čas tako hitro minil.

Šele sedaj čutim, da je konec vsega. Pa kljub temu: še vedno ne odneha. Kako je pri tebi- se je umaknil ali se še pojavlja? Da morda ne igra ”rešitelja” tako kot tale moj.

O ja, seveda se pojavlja. Neverjetno je, kako skoraj v isti sapi pove, eno plat, da se mu nisem opravičila, da sem egoist, da sem ga izkoriščala, kaj vse je on naredil za mene, jaz pa za njega nič, itd. … a po drugi strani me je hkrati ob srečanju nekega znanca, predstavi kot svojo ženo… Meni izgleda da se pojavi, ko nekaj določenega rabi oz. ve, da bo nekaj potreboval.
Zdaj, ko sem ven iz najhujšega, mi ni težko kontrolirat takšnih situacij.
Ne rečem, da me ne zamika (kdaj pa kdaj) ampak ni najmanjše možnosti za Pekel 2. del…samo pomislim na kup bolnih situacij…

Hvala Detektivka, da si se odzvala!!!

Doživljam popolnoma enake situacije in tudi jaz priznam, da me včasih zamika, vendar me zelo, zelo kmalu mine- pekla št. 2 ne potrebujem.
Jaz ko sem mu povedala, da ima zagotovo eno od mejnih osebnostih motenj kar je sicer priznal, da je ”možno” kaj takega. Ko sem mu priporočila usposobljeno terapevtko pa je rekel, da je itak brez veze, ker njemu nihče ne more pomagati in se nikoli ne bo mogel spremeniti. Čisto lepo sva se pogovorila in je celo rekel, da bi mi bil zelo hvaležen, če bi ga sprejela takšnega kakršen je- ker on mene namreč je (nehvaležno, egoistično, ne cenim kar je naredil za mene itd…) Pa sem mu povedala, da to žal ni možno.

Kasneje mi je povedal, da si je našel neko alternativo, ki bi mu znala malo ”ublažiti” njegovo stanje in sicer- meditacijo. Po enem tednu pa me je prišel vprašat, če sem opazila kakšno ”izboljšanje”- v bistvu ga nisem, samo sem hotela biti vljudna in sem rekla, da se mi zdi, da je nekoliko manj napet in bolj pozitiven. Itak je to trajalo par dni, potem pa spet nihajoče razpoloženje. Ne vem sicer, ali lahko kakršnakoli alternativa vsaj ublaži ta stanja, saj nenazadnje verjetno sami še najbolj trpijo. Midve sva primer, ki sva se nekako uspeli izkopat iz tega pekla, ampak oni so ostali- z vso svoj nesrečo. In najhuje je, ko moraš (silom prilike) takega človeka gledati iz dneva v dan. Jaz mislim, da je to trpljenje neizmerno- že izraz na obrazu, povešene oči: izkazuje neznansko bolečino. In ne samo pred mano- pred celim svetom. Jaz sem prijazna, vljudna, sicer brez kakršnihkoli namigovanj na karkoli in mislim, da je to največ kar lahko naredim. Mi je pa težko gledati to umiranje na obroke, ampak se sedaj ukvarjam s sabo, saj moram dokončno rešiti sebe.