Izgorelost ?
Pozdravljeni,
Pred 3 meseci sem imel hude vrtoglavice, povisan pritisk, obcutek dusenja ter bolecine v prsnem kosu in roki. Po vec preiskavah ( laboratorij, ekg…) niso nasli nobenih vecjih tezav. Pomislil sem morda na stres v privatnem zivljenju ter stresu na delu. Zacel sem jemati Baldrijanove kapljice ter opazil obcutno izboljsanje v 1 mesecu.
V zadnjem tednu pa ponovno ista zgodba s tem, da imam tezave z spominom, motnje koncentracije ter utrujenost.
Ali je to morda posledica izgorelosti ali stresa oziroma morda kaksne tesnobe?
Na delu zelim biti vedno 100% oziroma hiter in brez napak. Ne zelim se dokazovati sefu vendar samemu sebi, da zmorem narediti delo perfektno.
Spoštovani,
Dobro za vas je, da ste obiskali zdravnika. Prvi korak obravnave izgorelosti (in ostalih težav psihičnega izvora) je, da se izključi možnost, da je težava telesnega izvora. To ste naredili in sklepamo lahko, da gre za težavo psihičnega izvora. Na podlagi enega zapisa seveda ne morem in ne smem sklepati na končno diagnozo vaše težave. Običajno s klienti traja med 1 in 3 srečanja, da potegnemo koščke sestavljanke na plano (trenutne znake, poklicna zgodovina, osebna prepričanja, izhodišča iz otroštva) in jih sestavimo v smiselno celoto. Potem šele lahko sklepamo kje točno je izvor težav in tudi postane jasno kakšna rehabilitacija je potrebna ter kako kasneje zastaviti uravnotežen, vzdržen ritem življenja.
Lahko pa potrdim naslednje. Ko gre za izgorelost, torej, ko psihofizični sistem na noben način ne zmore več, to najbolj pogosto sporoči točno na način, ki ga opisujete. In tudi stopnjuje se od običajnih znakov tesnobne/panične reakcije, ki jih opisujete na začetku, v motnje priklica spomina, znižano sposobnost koncentracije in še kaj. Prisoten je seveda tudi občutek izčrpanosti, pa običajno depresivnost itd. V jedru izgorelosti pa je vedno enak psihološki, večino nezavedni, mehanizem, ki ga osebe doživljajo kot prisilo k popolnosti, 100 odstotnosti, hitrosti, moči itd. Tako kot opisujete na koncu. Težava je v besedi prisila. Torej v tem, da osebe to doživljajo, kot da druga pot ne obstaja. Zato vsemu, kar počnejo, dodelijo najvišjo prioriteto. Vse želijo narediti popolno, hitro. Na začetku so na to tudi ponosni. Počutijo se kot, da nimajo možnosti izbrati določenih nalog in jih izpeljati popolno, za nekatere pa reči – te niso tako pomembne – in jih narediti napol. Za njih že beseda napol zveni ‘bogokletno’. Posledica te prisile je, da za tri četrtine nalog potrošijo preveč časa in energije, se tekom let izčrpajo ter na koncu izgorijo. Zato gre običajno psihoterapevtska obravnava izgorelosti v smeri osvoboditve od teh notranjih prisil in preganjanja samega sebe ter s tem v smeri krepitve lastne odrasle avtonomije odločanja o svojem življenju.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić