Pozdravljeni,

naj opisem svoje tezave : pred cca. 4 leti sem dozivela svoj prvi panicni napad. Takrat so se vrstili stresi en za drugim in od prvega napada dalje je bilo samo slabse in slabse. Po cca. 4 mesecih nisem zmogla vec (nic spanja, hujsanje, konstantna tesnoba) in dobila sem AD Cipramil, ki mi je po cca.2-3 mesecih zelo pomagal. Zacela sem poceti stvari zase, vrnila sem se v sluzbo (na bolniski sem bila za cas uvajanja AD cca. 1 mesec). Potem je bilo leto in pol ok. Dve leti nazaj mi je potem umrl oce (rak), prodali smo hiso in z mami sva se preselili vsaka na svoje. Nato sem spoznala se super fanta, s katerim se odlicno razumeva, skupaj tudi ziviva. ADjev ne jemljem od avgusta lani (cca. 1,5 let sem jih jemala), decembra pa so se mi spet pojavile tesnobnost in slabo pocutje (vrtoglavice, tresenje, visok pritisk…). V sluzbi sem zadovoljna z delom, nikakor pa ne z odnosi, vsi okoli mene napredujejo, ceprav imam sama najvec dela, jaz pa ostajam kjer sem, saj nimam nobenih vez. In ko kaj vprasam – ni moznosti. No, za vse druge ocitno je…in to me ubija, mori, zre. V sluzbi sem slabe volje, nerazpolozena in NORO utrujena. Od marca se je vse skupaj samo zacelo stopnjevati, panicni napadi, slabo spanje z groznimi sanjami, nerazpolozenost, slabo pocutje, bolecine v vratu in hrbtu…
Ker sem vedela kam vodi pot sem sla do zdravnice in ponovno zacela s Cipramilom, ki pa je “primil” le toliko, da nimam panicnih napadov, vse ostalo je porazno. V sluzbi sem 2x skoraj omedlela nic vec si nisem zapomnila, slabe volje sem bila non stop, zato se je dr.odlocila, da ostanem na bolniski. Doma sem ze vec kot mesec dni, pocutje je pa enako slabo. Spremenila sem prehrano, spim dovolj, sem pa skozi zaskrbljena, nezadovoljna, tecna…

Sprasujem se kaj naj oz…ali gre za anksioznost in panicne napade, ki me izcrpavajo ali gre za izcrpanost, ki povzroca vse to? Kako dalje?
Razmisljam tudi o menjavi ADja, vsaj da se postavim toliko na noge, da zacnem potem resevati stvari.

Hvala za odgovor in lepo pozdravljeni.

Spoštovani,

Naslov teme ste dali “Ali je to izgorelost ali le utrujenost?”. Naj vam malce provokativno vrnem z vprašanjem: Kaj vi mislite, ali je eno ali drugo? Znaki, ki jih opisujete, seveda kažejo na hudo izgorelost. Večina klientov, ki prihajajo k nam zaradi izgorelosti, doživljajo znake zelo podobne vašim.

Sprašujete »Kaj naj, kako dalje?«. Klientom svetujem, da najprej malce raziščejo kaj so si sploh zakuhali, torej kaj izgorelost sploh je in kako poteka rehabilitacija. Mogoče ste že kaj brskali po tem forumu. Našli boste kar nekaj koristnih informacij. Če prav razumem, se tisto obdobje 1.5 let, ko ste se počutili bolje, prekriva z obdobjem, ko ste jemali Cipramil. Če to drži, to pomeni, da ste z AD prikrili znake izgorelosti, se počutili bolje, ter se z isto psihološko strukturo vrnili v isto stresno okolje. Le alarmnih signalov svojega psihofizičnega sistema zaradi AD niste več zaznavali. S tem pa se posledice izgorelosti še poglabljajo.

Predlagam vam izhod iz izgorelosti v več korakih:

1. Sprejeti dejstvo, da gre pri izgorelosti za resno zdravstveno stanje, lahko bi rekli resno poškodbo psihofizičnega sistema. Če bi doživeli težak zlom stegnenice, bi bilo razumljivo, da po pol leta še ne morete teči enako kot pred zlomom. Pri izgorelosti je enako, le da zlom ni viden od zunaj. Poučite se o izgorelosti. Na spletu najdete kopico člankov. Na tej povezavi je kratek prispevek o moji izkušnji izgorelosti: http://revitacenter.si/#page71 Super je vaš zadnji stavek: AD naj služijo temu, da se postavite na noge in začnete z rehabilitacijo. Če pa uporabljate AD le za prikrivanje simptomov, ustrezne rehabilitacije pa ne boste začrtali in izvedli, bodo na koncu težave še hujše.

2. Vsaj prve pol leta na prvem mestu skrbeti za lastno psihofizično rehabilitacijo. To pomeni ogromno počitka, počasi dodati kakšno za vas prijetno sprostitveno ali zabavno dejavnost. Popoln umik od streserjev v službi. Po tem delo dodajati postopoma – če se le da, tisto delo, ki vam ustreza in v obsegu, ki vam ustreza. Končni cilj je ravnotežje med delom, počitkom in zabavo. Lahko bi rekli, da sta počitek (ne nočni spanec) in zabava obvezna sestavna elementa zdravega odraslega življenja. Rehabilitacija izgorelosti, kot jo opisujete vi, traja več let. To ne pomeni, da boste zdaj leta na bolniški ali psihoterapiji, traja pa tako dolgo, da se oseba vrne v neko solidno psihofizično stanje. Na začetku klienti tak čas trajanja vidijo kot katastrofo. Tekom rehabilitacije pa spoznajo, da je izgorelost sicer boleča, ampak zelo koristna življenjska šola.

3. Kasneje, če se odločite, se lahko posvetite raziskovanju s kakšnimi notranjimi razlogi ste se prignali do izgorelosti in kako te notranje razloge spraviti pod kontrolo, da se ne bi ponovno pripeljali na isto. Običajno oseba težko sama na novo vzpostavi uravnoteženo življenje, če prej ne spremeni določenih nezavednih prisil, s katerimi se je prignala tako daleč. Priporočamo vsaj občasno sodelovanje s katerim od strokovnjakov. Toliko, da oseba uvidi, kaj je v resnici izvor težav in kako načrtovati rehabilitacijo.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić