Pozdravljeni,
Veliko prebiram o tem in veliko sem tudi sama na sebi naredila, da se iz vsega skupaj poberem… vendar, nikakor da se resim krempljev in poskusanj nadzorovanja iz strani lastne MOM mame ( ceprav zame to ni mama). Veliko zgodb katere sem brala, lahko prekrijem z mojo in vecina stila, besed, reakcij mame sovpada s zgodbami…
35 svojih let se ze borim z mom mamo in očimom, ki ji je podlegel in z njo sodeluje.
Za njih sem bila vedno trn v peti za razliko od mojega polbrata, ki je vse naj naj za njih ( ker je seveda igral lepo z njimi na njihovem terenu). Jaz pa sem se vedno tista, ki se neprimernim načinom vedenja zoperstavlja. Kot majhna sem se nagledala in naposlusala doma marsicesa. Doma smo imeli iz strani matere custvena izsiljevanja, v zivo spremljanje hiperventilacije ( pa se kot majhen otrok sprasujes ali bo mama prezivela ali ne), pretepanja med starsi, groznje s samomori, mene osebno je znala priti budit v sobo ob 1h ponoci in zmerjat, pa zivcni zlomi s spricanjem krvi iz glave zaradi udarca ko je pila…ter mazanja zidov v hisi s to… zjutraj sem pa morala seveda v solo nasmejana, da ja nebi nihce opazil kaj se v hisi dogaja. Mati si je in si izmislja razlicne zgodbe, potencira, dobesedno laze, da bi sama izpadla zrtev. Mene je kot osebo in sedaj mamo vedno poskusala diskreditirat, kar moram priznat, da ji je pri moji najstarejsi punci tudi uspelo. Naj sem se se tako trudila pri vzgoji, vedno in sproti mi je zbijala avtoriteto.
Ne bom pisala vseh podrobnosti, ker ne bo konca… uglavnem, ko sem se sprasevala ali sem res jaz za na zdravljenje in kaj mi manjka…sem se tudi odpravila na pogovor do psihiatra, pa psihoterapevta…kjer sem dobila potrditev, da je z mano vse v najlepsem redu. No, za mamo sem bila vedno bolnik ( bipolarna motnja, depresija, vse mozne diagnoze mi je postavljala doma, me vozila k psihiatru ces, da je z mano nekaj narobe, a bila sem zgledna ucenka, nekonflikten otrok..), za ocima sploh …pa pes, gnida, krava…vglavnem vse, samo clovek ne ( ker sem se postavljala zase).
Ocim je veliko zjal…mama redno sprovucirala situacijo, da je kasneje izpadla zrtev ( ki to sploh ni).
Da ne omenim kaksne tezave s samozavestjo sem imela do 30 leta skoraj… tudi 2 partnerja, ki sem jih imela resna sta bila odsev mojih starsev, celo besede sem slisala enake kot bi poslusala ocima… pa sem ju zapustila, ker sem ocitno premogla se kancek moci v sebi…
Za hcerko 16 let, sem se vedno bala kako bo ker sva kar veliko casa preziveli tam pri starsih, dokler nisva imeli kam. Kasneje je hcerka tudi tam spala, ker da ji stikov nisem mogla preprecit. Zato sem jo opremila z informacijami, katere sem ji lahko dala, da se je morebitne manipulacije nebi dotaknile povsem. Vendar mom nona, pred mano lepa, za mojim hrbtom monster… Odtujila je komplet ozje sorodstvo od mene ( pa si mislim naj bodo pac tam kjer so ce nasedejo taki zlobi)… ampak zmanipulirala je pa tudi mojo hcer…ko poslusam hcerine besede, velikokrat v njej slisim mamo…sploh, ko postavim meje, prevzem odgovornosti… se hci postavlja v vlogo zrtve in se zateka k noni. Ta jo pa brani z vsemi sterimi kot, da sem jaz groznja lastni hceri. Ce zategnem pasove nisem naredila nic, ce razpustim pa predam izbiro poti hceri in s tem tudi zivljensko solo. Sama sem si pa pomagala ven iz tega s psihoterapijo, kasneje s solanji …pa pridobitvijo diplome in coacha iz Glasserjeve teorije izbire, ter med.cert. Nlp Mojstra Coacha… cisto sem se vrgla v izobrazevanja in samopomoc na kar sem zelo ponosna, da bi s tem lahko na konec koncev pomagala sebi in dala najboljse svojim otrockom, ki jih imam 3 ( ceprav je za taveliko ze pozno si mislim, ali pa je morda tudi kaj podedovala …ne vem/ druga 2 otroka nimata stikov, sem porezala vse stike s tem hisnim naslovom), da nebi obcutili niti malo ” bolhic” ki so prisle z mano od ” starsev”. Po konkretnem delu na sebi, sem koncno v svoje zivljenje priklicala krasnega partnerja ( da ne bo pomote ta je tudi za mojo ” mamo” trn v peti ker se ji ne pusti…)
Hcerki sem ponudila terapijo pri terapevtki, da vidimo kaj se da resit…jo je pa sprejela… vendar, ko slisim kaj govori in na kaksen nacin, mi ni povsem dobro… mogoce bi morala na pogovor prav k terapevtu, ki se ukvarja z mom posamezniki… rada bi ji pomagala, da ohranimo v druzini sodelovanje, razumevanje in ljubezen…ki je v prvotni nisem/ nismo imeli. In zame od druzine, ki si stoji ob strani ni lepsega na tem svetu ❤

Močna, glede na situacijo, iz katere prihajate, je občudovanja vredno, kaj vse ste že storili, da bi ubežali in poskušali pozdraviti tako sebe, kot hčerko. Kaj bo z njo pa je vprašanje, saj je sedaj v letih, ko jo daje puberteta in znaki adolescence so pogosto podobni mom vedenju. Tako, da potrpite še nekaj let, da pride malo k sebi 🙂 vmes pa nadaljujte tako, kot ste do sedaj, saj ste se izjemno dobro spopadlil s situacijo, ne glede na to, da se vam morda ne zdi. Preberite si nekaj podobnih zgodb tukaj in boste videli, da mnogi še v 50, 60 letih ne zmorejo moči, da bi se soočili z momsterji v primarni družini.

Želim vam res veliko sreče v novem partnerstu in da vam uspe nekako iz tega momsterlanda povleči tudi hči. UPam, da ostanete še naprej tukaj in delite vaše izkušnje z nami 😉