Pozdravljeni. Včeraj sem iskala forume o demenci, o pomoči in ravnanju s starejši in pristala na tem forumu. Moram reči, da so karakteristike, ki sem jih tukaj prebrala zelo znane. Prepoznavam jih pri svoji mami. Naša družina je bila alkoholična, oče je pil. Sicer je bil dobričina in priden. Ampak v alkoholiziranem stanju je prišla ven neka agresija. Jaz mislim da so bile to stvari, ki niso bile razčiščene in so na tak način bruhale ven. Mama je takrat tudi bežala pred njim, kakor tudi mi, trije otroci. Ampak z leti, ko sem se udeležila skupine Alanon, za svojce alkoholikov, pa sem ugotovila, da očetu lažje odpustim in ga razumem, kot mamo.
Mamo imam v spominu kot izjemno hladno, nedostopno, nezadovoljno in tudi zelo nasilno-čustveno in telesno. Zato me je tako nagovorilo v enem od zapisov, da mame sploh ni bilo. To me je spravilo prav do joka, ki pa je na en način tudi olajšanje.
V družini sem najmlajša in že kot mala se spomnim, da so govorili, ti boš pa doma ostala. Bila je manjša kmetija. Imela sem rada živali, sprva je res tako kazalo, da se bodo želje od staršev res izpolnile.
Mama ni pustila imeti nobenega ljubljenčka, recimo mucka,kužka. Zdaj razmišljam, da verjetno zato, ker je bila sama tako trda in nepopustljiva in ni prenesla ob pogledu, da bi bil nekdo okrog nje nežen do koga. V njeni prisotnosti je bilo vedno napeto, bila je zelo delovna, vse je naredila v kuhinji, zunaj in ob tem je vedno vila roke v zrak, kako je za vse sama, kako z nami vsemi ni “nič”, smo zanič, ji ne pomagamo, kako ona trpi. Jaz se otroštva spomnim tudi tako, da se nisem igrala, nehala sem se ukvarjati s svojimi hobiji, vedno je bilo treba delati na kmetiji. In to vedno v tisti napetosti, večni nezadovoljstvo mame in prepiri z očetom. Nikdar ju nisem videla, da bi se pobotala. Oče je vedno vidno zelo trpel, samo z njim sem se lažje pogovarjala, bolj je bil razumen. Njemu pa zamerim to, da ker se z mamo ni razumel, da sem bila potem jaz njegova “punčka”. Govoril mi je tudi “uboga majhna”. To je prav projiciral name, kako se je tudi sam počutil. Mama je vedno govorila za sosede, druge, kako so pridni, delovni, nas ni nikdar pohvalila. Sama je bila kot “bog”, vse je znala, naredila, kot že omenjeno, “mi pa nismo bili za nič”. Tudi vpila je, jamrala, mučeništvo.
Koliko let sem potrebovala v službi, da sem postavila mejo sodelavki, ki je tudi vpila name in sem vedno čisto otrpnila, zmrznila. Kot v bližini mame.
Opisala bom še en dogodek, ki me je zelo prizadel in nisem odpustila sploh še.
Ko sem v tretjem razredu dobila cvek (javila sem se, ker sem mislila, da znam). Bila sem vsa skrušena, brez opore in doma sem povedala očetu, ki je obljubil, da bo povedal mami. Jaz se ji nisem upala. On je šel v službo in potem je prišla mama. Izvedela je od sosede za moj cvek in mama je podivjala, ker češ ni izvedela to od mene. In je prišla z ogromnim kolom in me je zaklenila v kuhinjo, pretepla popolnoma. Nič se ne spomnim, kaj je bilo potem, je zagrnjeno v temo. Kje so bili takrat brat, sestra, oče. Vem samo, da v šoli nekaj časa nisem telovadila zaradi podpludb in poškodb. Danes bi bilo to za na socialno, takrat sem bila sama v tem. Mama me ni nikdar vprašala kaj v zvezi s tem, ali se mi opravičila. Ko sem ji enkrat v odrasli dobi to omenila, je samo zamahnila z roko, da jaz vedno vlečem neko preteklost ven.
Moje življenje v najstništvu in odrasli dobi na žalost ni bilo rožnato. V najstništvu sem iskala ljubezen in objeme pri neznanih moških in v alkoholu. Tako sem padla v krog izkoriščanja sebe in svojega telesa še naprej. Potem sem spoznala moškega, ki je bil prav tako kot mama, “bog”, vse je znal, bil je deloven. Drugi, med drugim jaz, ni bil nihče nič vreden. Žal sem v tej zvezi izgubila zdravje, umrl mi je tudi otrok. Od takrat žal nisem več postala mama.
Takrat je bila neka podpora od mame in očeta, ampak zdaj ko gledam od daleč, se mi bolj zdi, da je mami zelo priročno, da nekomu gre bolj slabo od nje, da potem “pomaga”, ker se potem bolje počuti.
Jaz sem se iz vsaj deloma iz teh krempljev rešila šele potem, ko sem začela hoditi na Alanon. Počasi sem trgala vezi z primarnim domom, saj sem prej hodila vsak vikend, stalno klicala. Res sem mogla trdo delat, da sem postavila vsaj osnovne meje. Mama me je zlorabljala, da mi je razlagala, kaj vse je z očetom narobe, kakšne probleme ima z njim, da bi že zdavnaj šla stran. Ne vem, zakaj ni. Naj povem, da sem starša vedno imela v mislih, ko sem se zbujala, ko sem šla spat. Vedno me je skrbelo, kako bo z njima, ali se bo kaj izboljšalo, hkrati me skrbi, da bi umrla, preden bi jaz imela razčiščen odnos z njima.
Oče je sicer nehal piti približno pri 55 letih, ko ga je zadela možganska kap. Nekaj časa je izgledalo, da je njun odnos boljši, ampak sedaj je spet zelo grda situacija.
Oče je zdaj v napredovali fazi demence in mama skrbi zanj, seveda požvrtvovalno in popolno. Ampak ko grem tja enkrat na teden na obisk, je obup, še nekaj dni se potem ne morem sestaviti.
Po nekaj letih obiskovanja Alanona sem začela živeti boljše, dobila primernega partnerja…potem me je enega lepega dne mama začela pogosto klicat, ravno preden sem šla spat itd…oče je tudi telesno nekaj zbolel in mi je jamrala in pretiravala..zdaj sicer za nazaj šele vem…omenjala je, da bo morda umrl itd…takrat sem bila v takem stresu,nisem spala, ona potegne iz mene vso energijo, mi jo izpije in mi dvigne vse stresne hormone.
Takrat sem klicala tudi brata, kaj se dogaja in me je nadrl nazaj, da je to moja stvar, kakšen odnos imam z mamo. Naj povem, da se z bratom in sestro čedalje manj vidim in slišim. Prav organsko se ne počutim več zraven, ker je toliko stvari nerazčiščenih. Brat je zelo podoben mami, sestra pa je nekaj vmes, si je najbolj znala urediti svoje družinsko življenje. Pri njej je tudi viden sindrom ugajanja drugim, pretirana pridnost in premajhna samozavest. Brat pa najbolje vse zna, je tudi nek “bog”.
Jaz pa si nisem uspela v roku svoje biološke ure ustvariti svojo družino. Ni bilo nekega prostora, v čustvenem smislu, saj sta mi jo zapolnjevala starša. Boleče ampak resnično.
Ko sem se prvič preselila pri 23 letih na svoje, sem jokala vse noči, ker me je skrbelo zanje. Za njuna leta sta pretirano delala na kmetiji, tudi v najhujši vročini in kot da bi hotela s tem pritegniti pozornost nase. Zdaj vem, da so me prinesli okrog. Namesto, da bi se posvečala svojemu življenju, tako mi je šla mladost in tudi kar zajetni del srednjih let. Mama je bila vedno užaljena, ker ni nihče ostal doma. Kadar sem kupila kakšno dekoracijo v svojem stanovanju, sem ga kupila tudi njej…ko sem bila noseča, sem razmišljala o tem, da bo ona dobila vnuka, da ne bo več sama…brrrr…nekateri ljudje pravijo, da ne bi nič spremenili v svojem življenju. No jaz pa bi to spremenila.
V tej družini so bile vloge zamenjane. Mene je skrbelo za starše, njih pa zame, ker sem bila “uboga tamala”. Ko gledam nazaj, mi je ta energija prinesla nesrečo. Tako mi je vedno šlo vse narobe, osebna tragedija za tragedijo, ki so se mi dogajale. Še sedaj pa mama najraje govori o tem, kaj gre narobe mojemu bratu, kaj sestri, kdo je zbolel…tudi jaz sem imela naučen vzorec, da ko sem prišla domov, sem povedala čimveč stvari, kaj mi gre narobe. Zdaj vem, da se je mama ob tem bolje počutila. Sčasoma nisem več govorila mami, kam grem, ali sem bolna ali zdrava, kakšne načrte imam…ko sem spoznala v zrelih današnjega partnerja, ga eno leto nisem predstavila. Ko sem ga, je bila slaba volja, zakaj ne pridem sama, zakaj vozim tujce…no zdaj so se ga malce privadili. Če le morem, grem tja samo enkrat mesečno, z njim. Ker brat in sestra sta vedno prišla z družinama in so tudi po nekaj urah odšli. Jaz pa kot najmlajša sem bila vedno malo dlje in tako je bilo veliko priložnosti, da me izsesajo.
Na alanonu sem izvedela od drugih udeležencev, da pri takih strupenih starših je vedno bolje, da se pride za določeno število ur in se potem odide. Priznam, mene je mama vedno znala pritegniti s tistim idiličnim okoljem (hiša je z razgledom, v čudoviti neokrnjeni naravi, tišini), ter z doma pridelano hrano, zelenjavo, sadjem, z dobrimi domačimi kosili. Sedaj že poskušam najti kje drugje lokalno pridelano hrano, iti kam drugam na počitnice v naravo..
Kakšna je sedanja situacija?
Včeraj sem šla po dolgem času sama tja na obisk. Imela sem opravek v bližini in najprej nisem nameravala. Potem pa sem si rekla, blizu bom in se oglasim. Vseeno sta že oba res zelo stara in si bom očitala, če bi bilo kaj…no in tja grem, sprva je bilo zelo lepo, njena energija ni šla vame. Pregledali sva njene vrtove, čudovite pridelke, rože…kadar pride dementen oče zraven, ga podi kot psa stran. Pojdi stran, boš vse poteptal, s tabo ni nič.
To me vedno znova moti, prizadene. Nekaj časa poskušam to spregledati. Z očetom se ne morem nič več pogovoriti, ker vedno zraven bedi kot jastreb. Tudi nasplošno je vedno govorila, da je imel mene najraje in me je zaradi tega zaničevala, ter njega.
Oče govori že v nepovezanih stavkih, včasih želi iti kaj postoriti, pa vmes pozabi, kaj je mislil in mama stalno vpije in ropota na njega. Materialno poskrbi za vse, ampak čustveno…poden od podna…uredila sem tudi dodatek za postrežbo, da ga dobiva. Ampak mama stalno jamra, kako nima nikogar, da bi ji pri očetu kaj pomagal, da mi sploh ne vemo, kako ona trpi z njim, kadar potrebuje kakšno pomoč, vedno kliče nas, ne bo poklicala kakšnega zunanjega, čeprav imam privarčevanega dovolj, da bi si lahko kaj privoščila. Oče si tako nič več ne kupi, ker se ne zaveda več in ji pripada tudi njegova pokojnina. Včeraj sem si tako po dveh urah rekla, sedaj pa grem. Nekaj sem se še obotavljala in v tistih nekaj minutah me je spet čakala situacija z nenadno podivjano mamo nad očetom. Najhuje je, da sem bila jaz naenkrat vmes, kot v mojem otroštvu. Situacija se je odvila bliskovito. Očeta, ki se je ulegel v dnevno sobo, sem nekaj vljudnostno vprašala. Boli me, ko ga vidim tako zaničevanega, pa ni slab človek. Ampak mama ima sedaj popolno moč nad njim, poleg tega, da ima res tudi skrb zanj. Daje mu močne antidepresive, s tem se sprva nisem strinjala, potem sem se strinjala, da naj mama odloča, ker ona živi z njim. Oče je imel to težavo, da bil eksploziven, ker je tlačil vase, potem pa je ven udarilo. Tako na žalost delujem tudi jaz, imam težave s tem predvsem v službi. Skratka včeraj je naenkrat poslušala za vrati in potem je zavpila nanj in ga prisilila, da ji je šel pokazat, kaj je pokvaril spet..saj je meni nekaj o tem govoril. Jaz sem bila čisto presenečena, da mi ni uspelo iti preden bo kakšen izbruh in sem bila žalostna in ranjena. Potem je šla mama še nadme, da naj mu jaz rečem, da naj se ne dotika več stvari, ker vse pokvari. Da mene bo poslušal. Mene je vrglo v preteklost, ko me je stalno pošiljala k očetu, da naj mu rečem, da naj neha pit, da bo mene poslušal. Na alanonu sem se naučila, da nisem jaz povzročila teh bolezni in da jih tudi jaz ne morem pozdraviti. Mami sem včeraj tako presenečeno rekla, da mu ne bom nič govorila, ker jaz nimam take moči, da bi to pozdravila. Saj me ni razumela, samo moti me, ker se nikdar ne opraviči. Tako sem se mukoma poslovila, jima rekla srečno. Potem sem vozila avto, sploh ne vem kako. Tako moč ima mama nad mano. Njenega odnosa z očetom ne bom nikoli razumela, ona vedno govori, da ji je žal, da ga je srečala. Pa se je ona poročila na njegovo posestvo, res je s svojo pridnostjo uredila, da je dom na zunaj res lep,cvetoč. Če bi bil oče sam, verjetno ne bi bil tega sposoben, je bil priden deloven, ampak ne preveč organiziran. Imam pa občutek, da ni on uničil življenja njej, ampak ona njemu. Ne vem…
Strah me je tudi zase, ker se mi zdi, da sem podobna očetu na veliko načinov. Težko postavljam meje, se postavim zase, velikokrat sem žrtev. Po tolikih letih sem sicer toliko napredovala, da sem dobila partnerja, ki me ne omejuje, ki je prijazen, spoštljiv. V tem primeru je pa mene včasih strah, da jaz privzamem vedenje mame. Zalotila sem se, da mu očitam, da ima lagodno službo (jaz imam zelo naporno), da je vedno spočit, da jaz pa pridem izžeta iz službe…in zakaj leži na kavču, zakaj tudi za kakšno delo ne poprime…sem tudi vpila nanj in se potem ustavila. Ugotovila, da tako ne bom daleč prišla. Da je treba ljudi spoštovat in na drugačen način uveljavljati svoje potrebe. Ni lahko.
No na srečo sem že vmes ugotovila, kako govorim podobne stvari kot mama. Je možno, da imam tudi jaz to, MOM…kako razrešiti take težke družinske situacije v taki meri, da bi lahko zaživela svobodno, lahkotno. Res mi je hudo, oče bolan v nemilosti mame, s sestro in bratom kot že rečeno, se vedno redkeje videvamo, o tem se nihče ne želi pogovarjat, neka temačna družinska dinamika. Skrbi me tudi, ker je mama mi deloma pomagala v mojih 20 letih kupiti stanovanje in je to vse, kar imam. Materialno je pomagala veliko tudi sestri, brat se je sam znašel. Sploh ne vem, ali bi ji to morala vrniti. Saj sem jaz posvetila dve desetletji svojega že odraslega življenja njej, njima. Urejala sem jima vse finance, plemenitila. Po mojih izračunih sem jima oplemenitila več, kot mi je dala za stanovanje. Od sestre včasih slišim, da samo oni hodijo kaj fizično pomagat..saj nihče ne ve, koliko življenja sem posvetila temu. Mori me.
Prosim za sočutne komentarje, hvala vam.

Pozdravljena Sunnday!

Takšni patološki starši že od malega trenirajo svoje otroke v svoje “sužnje” oziroma jih privzgojijo prepričanje, da je otrok odgovoren za starša in ne obratno (kot bi moralo biti). Zato je zelo težko in dolgo traja, da ugotoviš, da je s tvojim staršem nekaj hudo narobe in da nisi odgovoren zanj. Sama sem potrebovala desetletja, da sem to odrila in nato še veliko dela na sebi, da me zdaj ne more več iztirit in mi da mir. Zato si ne očitaj, drugače ne bi moglo biti, glede na to, da takrat še ni bilo dovolj znanja o tem, niti med strokovnjaki. Sedaj pa izkoristi vse, kar je že na voljo, da se spraviš iz njenih krempljev.

Kar se tiče tvojega strahu, da ji postajaš podobna. To o čemer govoriš so običajne posledice odraščanja z mom, nom staršem. Nizka samozavest, pomanjkanje občutka, kdo v resnici si oziroma preveliko prilagajanje drugim, nezmožnost postavljanja meja, nepoznavanje kaj zdrava meja sploh je, čustvena nestabilnost,,,itd. Mi tukaj temu pravimo bolhe. Saj veš tisti pregovor, če s psom spiš bolhe dobiš :). Vse to se da spremeniti z delom na sebi, terapijo…itd. obstaja še en “pregovor” : že če se sprašuješ, če si tudi sam mom, nom je velika verjetnost, da nisi, ker so oni prepričani, da z njimi ni nič narobe, oziroma , da so za njihove težave vedno krivi drugi.

Kar se pa očeta tiče. Oče bi moral čimprej v dom, še posebej, če ima demenco. Tam bodo zanj bolje poskrbeli in izognil se bo zlorabam svoje žene. Poskušaj diplomatsko to urediti, če se da. Če pa boš odkrila, da z njim res grdo dela, pa bi se sama pogovrila s socialno delavko in jo prosila za pomoč.

To z točno določenim časom oz urami, ki jih preživiš tam je res dobra stvar. Vendar najprej sama pri sebi iskreno pomisli, koliko in kolikokrat je zate še v redu, da te ne spravi iz tira oz ti kako drugače ne škodi. Ne pozabi, nisi odgovorna zanju, zanjo si pa tako ali tako že za nekaj življenj oddelala, ne glede na to, kar ti pravijo sorodniki. Običajno se tudi ti spravijo na najbolj šibkega, da bi ga prisilili v to, da bi prevzel čimveč odgovornosti, ki je sami nočejo. Ti sama zase najbolj dobro veš, kako stvari stojijo.

Drži se !

K

Pozdravljeni. Vsak od nas ima osebnost; trajne vzorce zaznavanja, vedenja in razmišljanja o okolju ter o samem sebi. V primeru, ko so ti vzorci nefleksibilni, slabo prilagodljivi in povzročajo pomembne motnje v delovanju ali distres, konstituirajo osebnostno motnjo. Osebnost je dokaj stabilna, vendar je lahko zaradi različnih življenjskih izkušenj neprestano na preizkušnji. Preko dozorevanja se način mišljenja, naši občutki in vedenje lahko spreminjajo. Na podlagi preteklih izkušenj se naučimo prilagajati vedenje, da lažje shajamo, preživimo. V odraslosti prilagoditvene strategije, s katerimi smo se najbolje ubranili pred patološkimi starši, uporabljamo nezavedno še naprej (umik, servilnost, požiranje jeze, molk, ponižno prenašanje zlorab), ob sopojavljajočem strahu, slabi vesti in občutki krivde. Sploh če kdaj pomislimo kaj slabega o lastnih staršev (»se ne spodobi«).
DSM-V (2013) definira osebnostne motnje kot trajni vzorec notranjega izkustva in vedenja, ki pomembno odstopa od pričakovanj kulture, ki ji posameznik pripada. Ta vzorec se manifestira na vsaj dveh od naslednjih področij: kogniciji, čustvovanju, medosebnem funkcioniranju ter kontroli impulzov. Ta vzorec je nefleksibilen in prodoren v različnih osebnih in socialnih situacijah. Trajni vzorec vodi do klinično pomembnega distresa ali motenj na socialnem, delovnem ali drugih pomembnih področjih delovanja. Vzorec je stabilen in traja dolgo časa. Oseba z MOM izkusi intenzivna občutja jeze, depresije ali anksioznosti, ki trajajo le nekaj ur ali nekaj dni. V tem času se lahko pojavijo epizode impulzivne agresije, samo-poškodovanja ter zlorabe drog in alkohola Osebe z mejno osebnostno motnjo svojo jezo velikokrat stresejo prav nad ljudi, ki so jim najbližje.
MOM povzroči, da imajo te osebe zelo nestabilne medosebne odnose. Čeprav lahko razvijejo močno navezanost, so te vezi večinoma zelo burne. Njihovo obnašanje do najbližjih ter ljubljenih oseb se spreminja od idealizacije (močne ljubezni in občudovanja) pa do jeze in razočaranja. Sprememba se po navadi pojavi, ko pride do manjšega konflikta ali kratke separacije z ljubljeno osebo. Osebe z MOM so zelo občutljive glede zavrnitve, na katero se odzovejo z jezo in distresom. In prav s tem običajno onemogočajo odraslim otrokom odcepitev od njih (strah, slaba vest, občutki krivde, ki jih osebe z MOM s svojimi eskapadami znajo vzbuditi) – kar pa je za odrasle edina prava rešitev za vzpostavitev lastnega zdravega življenja, brez strupa in neprestanih dram. Osebe z MOM se brez ustreznega dolgotrajnega zdravljenja nikakor ne bodo spremenile, za zdravljenje pa morajo biti seveda zainteresirane. Običajno se tako odločijo, ko se jim vse zalomi – doma, v službi, v socialnih stikih….. Nikakor pa jim niti dneva več ne dopustite uničevanja vašega lastnega življenja – postavite si jasne meje, odločno in jasno povejte česa ne dovoljujete. Če niste slišani, upoštevani, se poslovite. Zdržite vse slabe občutke ob tem, jim ne popustite, naj vas ne prevladajo, čeprav so sila močni – in poskrbite zase, za svoje potrebe, želje in hrepenenja! Srečno vsem, Leonida

Pozdravljeni,
imam nekaj konkretnih vprašanj in bom to vsebino dodala kar k mojemu prispevku izpred nekaj let. Na žalost se ni nič spremenilo v tej smeri, da bi ugotovila, da sem se recimo zmotila, da moja mama ni Nom,Mom..točno sicer ne vem, kaj je. Vem pa, da je bolna in da je v resnici kot cepetajoči otroček, ki hoče, da njeni odrasli otročki skrbijo zanj.
Od takrat, ko sem pisala, sem zbolela in k staršem sem šla redko, ker nisem prenesla te dinamike. V tem času je oče žalostno umrl. Zelo ga pogrešam. Na nek način čutim, da sem podobno občutljiva, kot on. Na nek svoj način se je umaknil v demenco in nato v svoj žalostni konec. Ob tem je bila tako nezdrava družinska dinamika, da ni za povedati. Jaz sem lahko srečna, da sem spoznala, da mama ni tisto, kot sem si celo življenje želela. Da drži nek nivo za zunanje okolje, za svoje odrasle otroke je pa “vse vredu”, karkoli naredi. Imam pa velik izziv, ker lahko opišem, da kljub temu, da zdaj zelo redko grem, kjer zdaj ona sama živi po smrti očeta, pa v sebi občutim stalno krivdo in strah, ter napetost. Doletele so me avtoimunske bolezni in vem, da moram poskrbeti zase, ampak kako. Berem, pišem, hodim k svetovalcem, se udeležujem skupine za samopomoč. Ampak moje telo drgeta v napetosti vsakič, ko se spomnim nanjo in na “svoje obveznosti do nje”. Takoj za očetom, sem v tej družinski dinamiki jaz tisti “grešni kozel”, ki je čuden in ki vse narobe naredi.
Na žalost je poleg tega, da je mama “bog”, tudi brat prav takšen. Z mamo se zelo dobro razume, mene pa ne razume, zakaj z mamo nervirava eno drugo. Včeraj, ko sem si zapisovala v zvezek, sem ugotovila, da je moje življenje popolnoma prepreženo s krivdo. Kmalu bom 50, pa sem še vedno najmlajša, ki “si jo lahko starejši privoščijo”. Ne izsesa mi energijo samo mama, ampak tudi brat in sestra. Pričela sem se odmikati. Kot bi me z nožem v telo, če zagledam kak sms brata ali sestre, ali neodgovorjen klic matere. Po smrti očeta sem poskušala poklicati mamo vsaj 1x na teden. Ampak me odbija stik z njo. Po mojem mnenju se je na očeta izživljala, le kako naj bi me razumela, da sem izgubila očeta ? O tem se ne govori. Govori samo o tem, katere položnice so plačane, katere ne, katere zavarovalnine je še potrebno urediti itd…Kadar jo pokličem, sploh ne vem, kaj naj govorim z njo. Pokličem jo samo zaradi dolžnosti. Pa še bolj zato, ker samo čakam, kdaj bosta brat in sestra planila name, da ne skrbim dovolj za mamo. Moje življenje nikogar ne zanima. Če pa sem kdaj kaj povedala, sta sploh brat in sestra kot starejša, takoj podajala sodbe in nasvete za moje življenje. Vedno sta dodala, da sem na napačni poti in da onadva vesta, kakšna bi morala biti moja prava pot. V resnici sem služila materi dolga leta, sedaj ko sem zelo zbolela, pa ne morem več. Ne smem si dovoliti. Kot je rekel v zadnjih mesecih moj oče sam pri sebi: ” celo življenje sem delal, sedaj pa izgleda, kot da nikoli nisem nič naredil”.
Resnično je tako v tem družinskem sistemu. Če služiš drugemu (mami) si nekaj vreden, če ne nisi. Na tak način sem izgubila veliko svojih let, tudi priložnost si ustvariti svojo družino.
Rada bi ohranila sebe, si poboljšala zdravje. Vendar me skrbi nenehna napetost, praktično stalno imam to družino v glavi, kot da se mi je naselila v glavi. Sploh se ne morem sprostiti, ker me stalno naganja neka dolžnost in panika.
Moje vprašanje je, kako naj se obnašam, ko pa se mi telo upira. Minilo je že nekaj tednov, odkar sem nazadnje poklicala mater. Naj povem, da je že res zelo v letih, dejansko pa je zdrava in bistra. Za njo bi vsi trije otroci morali skrbeti kot za otročička in ji lajšati vse bolečine in tegobe. V resnici ne vem, kako ji gre sedaj, ko nima več moža, nad katerim bi se izživljala. Nenapisano pravilo je bilo, da sedaj, ko je sama, jo je potrebno še bolj pogosto klicati in ji vedriti dneve. Ne zmorem tega več. Vem, je že pozabljeno 2 desetletji, sem ji tako služila. Takrat sem to delala z veseljem, saj sem še mislila, da bom dobila nekaj materinske ljubezni (sem pa dobila bolezni). Ampak nisem zmogla drugače.
Brat je tudi brez empatije, kričal name, da sedaj moramo materi vsi čimveč pomagati.
Zbadljivi in boleči očitki sestre, da za mater ne naredim dovolj in da nikdar nisem. Jaz pa nikdar nisem očitala, ko sta si brat in sestra ustvarjala družine, jaz pa sem animirala starše.
Kako naj se pogovarjam z mamo? Takrat, ko sem dojela, da ona ni samo pokončna pametna sposobna ženska, da je tudi bolna, sem uspela nekajkrat z njo govoriti na tak način, da sem si predstavljala, da govorim z bolnikom. In je bilo lažje.
Pa je hitro to nazaj poniknilo in spet se me je dotaknilo, kar je govorila. In sem spet obležala. Naj povem, da je bilo zelo pogosto, da se je mati slabo počutila. Ko se je pogovarjala z mano, je naslednji dan povedala, da je boljše, da se dobro počuti. Ne vprašajte me, kakšen je občutek, ko te nekdo tako izsesa. No, saj tukaj na tem forumu veste.
Pa ugotovila sem, da me izsesavajo z vsiljevanjem občutka krivde. Sem imela takoj veselje v sebi, da sedaj pa tega, ko sem to ozavestila, ne bom več dovolila.
Pa že naslednji dan je bilo spet isto. Diagnoz mi ne manjka, depresija, anksioznost…mati nima nobene diagnoze, celo življenje je tako preživela, na sesanju energije.
Tudi sestra in brat nimata diagnoz. Pravzaprav si ne morem privoščiti več vsega tega stresa. V bistvu sem pa stalno napeta, kdaj me bo kdo poklical. Kroničen stres.
Postavljanje meja. Kadar sem materi za kakšno stvar povedala, da ne želim, da me boli, da ne morem. Me je takoj napadla. Torej kot hčer in mati ne funkcionirava. V resnici bi najraje popolnoma zapustila te odnose, ker tako boli. Morda matere toliko časa ne bi poklicala, dokler ne bi jaz začutila, da bi jo poklicala, ampak ne iz dolžnosti. Ne vem, ali bi se to sploh zgodilo. Kaj bom rekla, če me ona pokliče? O svojem življenju si ji ne upam povedati nič. Ker vsako malenkost, ki jih povem, se zgraža, negira, me ponižuje. Tako vse držim zase.
Vem, da ima kljub zunanji podobi zelo nizko samopodobo in nizko samovrednost, če lahko tako tepta svojo lastno hčer. Ko jo jaz kaj vprašam, kako je, pa začne govoriti o sebi na dolgo in široko, predvsem, kaj vse je naredila v hiši, okrog hiše. In ob tem se počutim vedno krivo, ker ji ne pridem pomagati. Ob vsem tem se vedno počutim, kot da nimam pravice do svojega življenja. Kot da je moje življenje nevredno, da ga živim. Naj povem, da sem bila kot najmlajša rojena v to družino, da bom ostala doma, se poročila. Mama bo še naprej skrbela za vse in kontrolirala, saj mene ni naučila praktično ničesar, razen pomivati tla, posodo. Sem imela velike težave, ko sem se odselila, ker nisem skoraj nič znala. Sestro pa je vse naučila, ker ni bila namenjena, da bo ostala doma. Brat se je odselil pa že davno prej.
Nisem ostala doma, ampak vseskozi čutim skrivne očitke in vzbujanje slabe vesti. Zato vse, kar povem o svojem življenju, me hitro povozi in začne govoriti o sebi. Predvsem, kako veliko dela, kako ji je težko, kako težko živi…
Ne bi rada, da bi spet šla v tisti vzorec, ko ji povem, da sem tako bolna, da nič ne morem. Če razložim tako, da uvidi, da mi gre res slabo in da komaj preživim, šele opazim pri njej, da me zaenkrat malo “spusti” iz ugrabiteljstva. Kot da imam pravico živeti samo, če mi gre ekstra slabo.
Dejansko nimam drugega vzorca, kako bi se z njo pogovarjala. Pripravljena sem si napisati “plonke” v zvezek, kakšne stavke, s katerimi bi lahko speljala pogovor in se po kratkem času poslovila. V resnici mi je dala fizično življenje, čustveno pa…
Predstavljam si, da bo težko brati, kar sem pisala, popolnoma necenzurirano. Hvala vnaprej za pomoč in vse dobro želim vsem sotrpinom.

ni druge rešitve kot da za vedno prekineš stike z vsemi družinskimi člani primarne družine. pa brez pojasnil in opravičevanj.
pri kakšnem terapevtu pa predelaš travme.

Sunnydaj45, pozdravljena,
Vse o čemer pišete je za vas in vaše zdravje zelo škodljivo. Osebno celo menim, da se predolgo vrtite v tem začaranem krogu, iz katerega ne vidite nobenega izhoda. Edini izhod iz takega stanja je, da s škodljivimi odnosi popolnoma prekinete. Razumem vas, da za vas to ni lahka zadeva. Šele odhod iz škodljivih odnosov nam daje možnost, da lahko uvidimo svoje lastno, za nas škodljivo ravnanje, ki take odnose dopolnjuje in dovoljuje… Razčistiti je potrebno glede nezdrave krivde v sebi in še marsikaj… Mislim, da nujno potrebujete terapevsko pomoč, ker življenje kot ga opisujete, pušča trajne posledice, sploh pa če se to dogaja v odnosu s primarno družino. Predlagala bi vam, da si ogledate poste za nazaj, kjer so opisane podobne vsebine, kot jih doživljate vi in da si preberete tudi kakšno knjigo na to temo ( Ne stopajte več po prstih, v Opoju narcisa, Čustveni vampirji, ipd.).
Lahkih rešitev ni, zato menim, da nujno potrebujete USTREZNO strokovno pomoč. Tudi podatke o terapevtih, ki se dejansko spoznajo na MOM/NOM, lahko najdete na tem forumu. Vse dobro vam želim, Lp Odmev

Pozdravljeni,
zadeve se zelo zelo slabsajo.
Na katere terapevte se lahko glede NOM obrnem?
Hvala!!

Predlagam vam, da si vzamete čas in na tem forumu pobrskate po postih za nazaj, kjer je bil naveden seznam terapevtov usposobljenih za problematiko NOM/MOM. Glede na vaš kraj bivanja, vam utegnejo ti podatki prav priti. Na primer v Ljubljani ima veliko izkušenj na tem področju psihiatrinja dr. Mirjam Furlan. Tudi dr. Zalokar je v enem od poprejšnjih postov navedla podatke o Inštitutu za razvoj človeških virov: https://www.psihoterapija-ordinacija.si … tne-motnje. Vse dobro. Lp Odmev