Pozdravljeni,

Še ena z nepriljubljenim ali ”napačnim” mnenjem. Prebiram objave na forumu, velikokrat na temo zasvojenosti ali zasvojencev in težav z drogo. Pa me moti predvsem mišljenje, da so to ljudje, ki so ”bolni” – enkrat sem celo zasledila primerjavo sladkornega bolnika, ki potrebuje inzulin in zasvojenca, ki potrebuje ”drogo”, da ga ta ozdravi.
Ob teh izjavah se mi naježi koža, v glavi pa se prižge rdeča luč in raje kar neham z idejo, da bi bližnjemu Zasvojencu kadarkoli oprostila, na to pozabila ali pa ga skušala razumeti.
Pa malo več o moji izkušnji:
V družini imamo Zasvojenca (tako ga bom imenovala, ker želim zgodbo predstavljati karseda objektivno), ki je z drogo zasvojen že okrog 20 let. Sama sem drugorojeni otrok (skupne mame in drugega očeta). V starosti je med nama veliko let razlike (ko sem se rodila, on ni več živel pri starših in si je ustvarjal družino).
Zgodba, ki jo spremljam že celo življenje je napolnjena z lažmi, izsiljevanjem, grožnjami, potem spet obračanja plošče in podobo žrtve, izjav kot so, da se bo spremenil – zdaj pa res. Kraje, vlomi v počitniško hišo + menjava ključavnice itd.
Zasvojencu so starši verjeli vse. Po prvih letih svojega početja sta mu celo verjela, da je kriva družba in da bi z odselitvijo iz kraja šlo na bolje. Kupila sta mu stanovanje, plačala šolnino, da bi končno končal šolanje (ki je ostalo na nivoju OŠ), plačala ure vožnje in na njegovo željo ”za motivacijo” kupila tudi avto. Poleg tega je doma v vseh teh letih seveda izginila vsa gotovina, ves nakit in drage stvari, ki se jih lahko proda, tudi moj nahrbtnik (spomnim se ga ker sem si ga kupila sama s prihranki – takega ”cool” za v srednjo šolo) ki sem ga enkrat ”posodila” in še in še. Sam ni nikoli delal, že celo življenje je na socialni podpori, vmes verjetno tudi preprodaja droge in krade…
Poleg materialnih dobrin, ki konec koncev nimajo resnične vrednosti za življenje, pa me najbolj od vsega moti, da je stalno dobival mamino podporo – finančno, čustveno. Ko smo že vsi ugotovili, kaj počne, je bila mama še vedno v dvomih, da bi to resnično bila droga. Iskala je izgovore in tako so se krhali odnosi med vsemi nami.
Že zgodaj v otroštvu sem izgubila očeta – srčna kap, pred 3 leti pa za boleznijo tudi mamo. Kdo je skrbel zanjo, jo vozil k zdravniku, bil zanjo močen in opora ko je jokala, kdo jo je umival, ji pripravljal hrano, ji dajal zdravila, jo obiskal v bolnišnici vsak dan ko je bila na operaciji?
Ne Zasvojenec. Sama sem med tem uspela končati 1. letnik višješolskega (težkega) študija, čeprav na predavanja in vaje nisem hodila (v izp. obdobju sem se učila ponoči).
Ko je mama umrla, sem tudi za pogreb in vse dolgove poskrbela sama (pogreb je sicer obiskal) – kredit plačujem še danes, zato ob študiju še cel čas delam.
Konec koncev pa sem iz strani Zasvojenca ”razvajen otrok”, sicer brez pojasnila ampak vztrajno trdi, da ”mi je bilo vedno lepo” da ”ne vem kaj je težko življenje” itd.

No, verjetno sem se preveč razpisala, pa vendarle. Iz mene namreč VRE jeza in nerazumevanje do tega problema in temu podobnih ljudi. Sama ne kadim, ne pijem, nikoli in nikakor ne bi niti pomislila na nekaj, kar bi lahko uničevalo življenje še komu drugemu poleg tega da bi ga uničevalo meni.
Sama sem uteho in podporo ob izgubi našla pri prijateljih, pri partnerju, vrgla pa sem se v delo in študij. To je moja rešitev za težave.
Prav tako NIKOLI ne bi mogla biti ”teža” države in davkoplačevalcev, če bi vedela, da svoje življenje namerno dajem v nič in zaradi tega trpi celotno okolje, ne samo moje zdravje.

Lp

Pozdravljena. Hvala za izčrpno izpoved. Sem Alkoholik in sem tudi jaz Zasvojenec kot tvoj brat. Meni je brat pomagal da sem danes še živ, je pa verjetno večkrat mislil kot ti, saj mi ni mogel pomagati na noben način da bi nehal piti. Srečo sem imel da me je pospremil v skupino Anonimnih Alkoholikov v kateri sem spoznal da sem Alkoholik in da ne smem več pit če hočem živet. V Sloveniji in po celem svetu je tudi skupnost Anonimnih Narkomanov ki ima enak program okrevanja. Lahko povem da upanje umre zadnje in da se Čudeži dogajajo.
Srečno

Pozdravljena,

Sem v skoraj enaki situaciji. 10let starejsi brat zasvojenec. Moji starsi so sicer se zivi, a loceni prav zaradi njega ze vrsto let. Brat je vec v zaporu, kot zunaj. Ko pa pride ven, spi v centrih za brezdomce ali pa tezi mami, naj ga spusti h sebi. Ona je na antidepresivih ze zelo dolgo. Ocetu je malo mar, vedno se obrne stran, kot, da te stvari niso njegov problem. Jaz zivim v tujini, a vsakic, ko pride iz zapora ne spim po cele noci. Kot, da pricakujem mamin klic, da se je nekaj zgodilo.
V komuno noce, delal nikoli, od nas isce samo korist, povzroca nam probleme in obilo stresa…..
Vem, da se slisi grozno… a sovrazim ga. Sovrazim zasvojence… in drogo.

Na istem sem jaz,partner odvisnik,izsiljuje,krade,manipulira,laže….

Tudi jaz te razumem. Zame ni slabšega, kot je odvisnik. So manipulantje, lastno družino bi prodali za drogo. Lažejo, kradejo, uničujejo življenja svojih bližnjih. Ogabni so. Ko pomislim, da mora rakav bolnik doplačati Ensure, end đanki pa dobi metadon zastonj mi gre na bruhanje!

Sem mati, 20 let v vlogi žrtve odvisnika…tri uničene družine, trije otroci brez očeta…sama totalno pregorela…sama izsiljevanja, grožnje, obdobja miru in zopet od začetka…največkrat bi najraje kar zaprla oči za vedno…težko verjamem, da obstaja se kakšna mama ali družina s toliko letnimi težavami, stresi in obupom? Pa ne mislih, da mu nisem pomagala, ga spodbujala, upam si trditi, da je imel toliko pomoči vseh vrst in oblik, da malo kdo toliko…Skoraj ne zmorem več, čeprav je v tujini…psihira in grozi tudi od tam…

Dober dan, Kot mi vest veleva, ne bom dajal nasvetov ampak napisal mojo izkušnjo. Del mene sem napisal pred dvemiletiinpol na tej debati. Ker sem vztrajal in prihajal na srečanja , sem spoznaval, sorodnike odvisnikov in začel tudi sam obiskovati AL-ALANON srečanja, kjer se srečujemo sorodniki in prijatelji Odvisnikov od Alkohola. Spoznal sem da sem tudi odvisen od odnosov in hrane in lahko bi še mnogo odvisnosti naštel. Ko sem se rešil Alkohola so v ospredje prišle te druge odvisnosti ali značajske hibe . S pomočjo programa oz sorodnih programov, ki temeljijo na 12. Korakih, se trudim postati boljši človek in razumeti in imeti rad sebe in druge.
Srečno