Pozdravljeni, hčerka je maturantka konservatorija za glasbo. Pred nastopi ima velik strah, kljub temi, da jih največkrat zelo dobro opravi. Sedaj jo čaka matura ( poleg ostalih predmetov ) iz instrumenta in sprejemni izpit. Je zelo delovna, ocene ima zelo lepe, tudi pianistka je dobra. Ampak vse to nič ne pomaga. Včasih se začne kar jokati. Da jo je strah, da ne zmore, da ima vsega preveč… Tolažimo jo po svojih močeh ampak včasih sva obupana tudi midva z možem, saj enostavno ne veva več kako ji pomagati. Kupila sva ji Bachove kapljice, pa pravi, da ji ni nič bolje. Po nekih pravih zdravilih pa res ne bi radi posegali. Naj povem še, da nihče doma ne pritiska nanjo, že od malih nog se za vsako stvar sekira. Zdi se mi, da je popolnoma izgorela.Imate kak nasvet kako ji pomagati. Zelo vam bom hvaležna.

Pozdravljeni,

zelo dobro vas razumem. Za starše je vedno hudo, kadar otrok trpi. Poglejva najprej ozadje počutja vaše hčerke, potem pa še kak praktičen nasvet.

Eno pomembno stvar je povedala hčerka sama. Da ima vsega preveč in da ne zmore. Vi pravite, da izgoreva. Če rečem malo provokativno – ja, seveda, nič čudnega. Kolikor vem, ima program umetniške gimnazije v primerjavi s splošno gimnazijo sicer nekoliko okrnjeno število ur splošnih predmetov. So pa te ure nadomeščene z glasbenimi vsebinami. Poleg tega pa imajo dijaki še veliko dodatnih obveznosti (vadba inštrumenta in najbrž še marsikaj). Dodajva še perfekcionizem (zelo lepe ocene, dobra pianistka, trema), ki ga kaže hčerka. Pa dodajva še to, da gre za čas pred maturo, ki poleg splošnih predmetov zajema tudi daljši nastop. Tega običajno dijaki niso še vajeni. Zraven v paketu pa še sprejemni za akademijo…. Skratka, stvar je popolnoma logična in čudno bi bilo, če ne bi bila čisto na koncu.

Pomagate ji lahko tako, da normalizirate njene občutke. Mogoče ne toliko, da jo tolažite, ker to lahko razume, da se ne bi smela tako počutiti. Ampak bolj, da ji poveste, da bi bilo to za vsakega odraslega človeka čisto preveč, kaj šele za mlado punco. In da je normalno, da tako reagira. Tukaj je problem tudi slovenski šolski sistem, ampak to ni najina tema. Predlagam, da v pogovoru z njo sprejmete tudi svoj del odgovornosti, da je niste prej zaščitili pred preobremenitvijo, in da ji boste v prihodnje pomagali držati količino obveznosti v sprejemljivih mejah. Naj vas ne zavedejo podobe otrok in staršev, ki ‘kao’ vse zmorejo. To so samo podobe, vsebina je pa vse prej kot idealna.

Druga pomembna stvar – iz vašega zapisa je videti, da je hčerka že v otroštvu ponotranjila prisilo vse izvesti popolno. To pomeni, da nekje globoko nosi približno tako logiko: »Nisem dobra oseba. Če pa vse naredim popolno (stvari v otroštvu, ocene, klavir, sprejemni …) pa bom vsaj malo dobra in me bojo imeli radi.« Taka nezavedna prepričanja so na splošno zelo pogosta, pri osebah, ki se pretirano izčrpavajo pa sploh. To potrjujejo tudi njeni občutki treme pred nastopi. Trema je vrsta strahu, ki ga oseba občuti v povezavi z neko situacijo v prihodnosti, za katero ocenjuje, da presega njene sposobnosti. Ona se torej boji, ker misli, da ni dovolj pripravljena za dosego svojih meril ali meril koga drugega.

Pomagate ji lahko, da se z njo pogovorite, česa se boji. Če bo rekla, da se boji, da ne bo dosegla svojih standardov, se pogovorite kakšni so ti standardi. Običajno so to neki fantastični ultra popolni nastopi, ki obstajajo le v fantaziji. Pogovarjajte se v smeri drugačnih realnih standardov. Poglejte na Youtube kako ga na nastopih biksnejo tudi vrhunski odrasli glasbeniki. Pojasnite ji, da so napake sestavni del življenja in da brez njih ni napredka. Naj za hec med vajo zanalašč naredi napako in se ob tem zabava. Če pa pravi, da se boji standardov učiteljev, se pogovorite o tem. Način poučevanja učiteljev klasične glasbe pri nas zna biti problematičen. Pogosto forsirajo tehnično popolnost, ne razumejo pa psihološkega ozadja razvoja najstnikov. Zato včasih ne dajo prostora za napake, improvizacijo, da mladostnik razvija lastno motivacijo in veselje do glasba, užitek ob izvajanju …

Evo toliko. Poslušajte hčerko in ji pomagajte znižati dejanske obremenitve in njena pričakovanja. To ne pomeni, da ona ne bo v ničemer več dobra, ampak bo sama izbrala kaj bo naredila popolno, kaj pa si bo dovolila malo na pol. Pogovarjajte se o tem, da je ona kot oseba v redu (da jo imate radi) tudi če nima tako dobrih ocen. Pogovarjajte se o tem, da na nastopih lahko naredi tudi kakšno napako. Temu so namenjeni ti učni nastopi. Če ona pravi: »ne zmorem, vsega imam preveč« pomeni, da njeni zaščitni mehanizmi še delujejo. Podprite jo pri samozaščiti. Na nek način za vsako ceno. Če bo šla predaleč in se zlomila, bo potrebovala zelo dolgo, da spleza nazaj na zeleno vejo. K meni je prišlo že več klientov, ki so v srednji šoli dali vse od sebe, potem pa celo življenje nosili posledice.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Resnična hvala za izčrpen odgovor. Naj povem, še, da se z njo ogromno pogovarjamo, da ve, da jo imamo neskončno radi. To si tudi velikokrat povemo, v bistvu vsak dan. Nikoli je nisva za nobeno oceno kregala ali kaj podobnega… Ve, da sva zadovoljna tudi z zadostno. Ampak težava je v tem, da ona ni… Z možem sva ji že večkrat povedala, da sploh ni nujno, da gre študirat glasbo, da naj posluša sebe in svoje občutke… da nimava nobenih velikih pričakovanj, da se v življenju stvari obrnejo kot je prav in da ji želiva le, da je srečna in zadovoljna pa katerokoli pot bo že izbrala. Doma imamo še sina, ki študira strojništvo in je pravo nasprotje hčere. Za nič se ne sekira in mu je prav smešno, da zganjamo kot on pravi cele komedije. Je pa res, da je umetniška gimnazija zelo izčrpujoča in da ima več otrok podobne težave. Žal, na to nimamo vpliva. O težavah hčere sem se pogovarjala tudi z razredničarko, sama pa je šla še do šolske svetovalne službe. Res vam hvala za pomoč, delali bomo v tej smeri. Lep dan.