Pozdravljeni

Sem 24 letnik ki nima pojma kaj naj s svojim življenjem,prevec me vse obremenjuje nezmorem vsega kar pričakuje svet in podobno.Že kot otrok sem bil na vseh stvareh v zaostanku , nisem se vključeval v družbo , težave sem imel pri učenju , kar smo počeli vedno so meni morali posebej razlagat in nikaor se nisem mogel zapomniti stvari sem pa bil pri kakih stvareh bolši pri nekaterih slabši ampak vedno sem bil v zaostanku od vrstnikov . Že v vrtcu nisem nič govoril ,bal sem se družiti s drugimi itd…. Ko je sem bil v mali šoli sem bil pri znanju kot vedno v zaostanku , težko sem se skoncetrilral in ko so drugi kaj risali sem se sprehajal po igralnici in včasih hotel biti tudi v središču pozornosti. S mamo sem hodil v ljubjano v nek center za otroke s duševnimi težavami , hoteli so me dati v šolo s prilagojenim programom pa je mama preprečila da nisem šel ampak sem si stavri zares težko zapomnil .Odločili so se da me bodo eno leto kasneje dali v šolo in so tudi me . Ko sem začel v šolo hoditi mi je šlo dobro sam učitelica se je morala ukvarjat več s mano in imel sem dodaatne ure pomoči , prve razrede sem že koncal s 4 kasneje s 3 in 2 v zadnjih dveh razredah sem res namatral se komaj da sem izdelal in seveda tudi pomoč sem imel .So se pa pojavile tudi težve od 5 raazreda naprej da sem prišel v konflikt s sošolci , pretepali so me,žalili in tko imam še danes posledice od tega. Ko smo igrali pri telovadbi igrali kater šport s žogo sem bil vedno zanič nism znal žoge ujet, splohnism vedel kaj moram in vedno sem se zaradi tega sekiral ,sem bil pa dober v teku gimnstiki in teh stvareh. Na živce mi je šlo tudi k sem si res težko katero stvar zaponil od snovi in do marsi česa , pri učenju me je vedno moral kdo spraševat ali se posnet moj glas ko sem se kaj naučil ker sem res težko si iz knjige kaj prebral. Ko sem šel v srednjo šolo je bilo isto težave s sošolci in učenjom nekaterih predmetov ampak mi je uspelo koncat. ZDaj sem star 24 let, delovne dobe imam 2 leti in pol sem pa delal v raičnih službah , v eni sem šel sam ker nism zmogel tistega tempa in komaj sem si kaj zapomnil in od sodelavci so me zelo utrujajoče gedali. Sedaj sem na zavodu , brez izpita za avto ,delam samo osnovne stvari doma ene in iste in postajam zguba ( sploh nisem taprav moški kot bi mogel bit saj oni so čisto drugacni jaz sem pa zguba!!!!!!!!!!!) Imam tudi hude socijalne fobije kot celo življenje, razno razne strahove in črne misli. Občutek imam da starši nočejo priznat da je s mano nekaj narobe in sam si mislim da nebo mogel prživet na tem svetu zato bi takor ad zbežal na samotni otok pa če bom preživel bomče ne pa pač ne. Ponoči težko zaspim ker imam v sebi jezo in razno razne strahove , ko grem v trgovino in po mestu imam občutek ko da me vsi gledajo in strah me je biti odrasel ker v življenju nisem dosegel nič!!!!!!! Povsod sem bil med najsabšimi vedno in tako. Prijteljev ima sedaj par ki imajo iste težave kot jaz . Izpita za avto se bojim delat ker itak že vem da nebom zmogel ga opravit. Resno se sprašujem da kaj je s mano včas si bi raj želel da bi bil v psihiatrični bolnici saj tam bi bil n varnem in tko

Se opravičujem za slovnične napake ampak sem zelo hitro pisal .

Pozdravljen Kylo,

se opravičujem za zamudo pri odgovarjanju in upam, da še spremljaš forum! Opisuješ svojo življenjsko situacijo in ni ti lahko. Sicer si še zelo mlad in so še številne možnosti in priložnosti pred tabo, vendar jih ti ta trenutek ne vidiš. Osredotočil si se bolj na to, da ti nekako ne gre, da si počasnejši od drugih, da nekaterih stvari ne zmoreš…čeprav je v tvojem življenju zagotovo še veliko stvari, ki pa jih zmore in znaš in zagotovo še veliko priložnosti zate.
V tem času, ko si prijavljen na zavodu za zaposlovanje, bi bilo dobro, če se vključiš v kakšno prostovoljno delo. To ti lahko pripomore k občutku lastne vrednosti in tudi pomeni finančni dodatek pri denarni socialni pomoči. Zagotovo obstaja področje, ki ti bolj leži in kjer bi ti lahko pomagal komu drugemu. Razumem, da s tem, ko si dalj časa doma, izgubljaš kondicijo in tudi voljo, imaš pa tudi več časa za mnoga negativna občutja.
Praviš tudi, da ima nekaj tvojih prijateljev podobne težave kot ti. Kako jih rešujejo oni? Se pogovarjate o tem? Se je kdo od vas obrnil na kakšnega strokovnjaka? Si izmenjate izkušnje?
Vsekakor je v življenju mnogo poti in mnogo priložnosti. Začnemo pač z majhnimi koraki, naj bo pot še tako dolga…
Vse dobro ti želim in oglasi se še kaj,
lp
Bernarda

Pozdravljen Kylo.
prebral sem tvojo zgodbo in me je pretresla. Verjemi, da v življenju najdeš tudi prijetne trenutke. Tudi sam sem imel v osnovni šoli težave, poniževanje, učitelji so me prezirali, moral sem oditi od doma, da sem še danes zaznamovan kot “slabič.”
Ko sem bil nazadnje na zdravniškem pregledu za eno zaposlitev mi je psiholog rekel “da sem verjetno nesposoben za delo”. Ampak, sem verjel vase in še verjamem, ker vem, da zmorem. Res je, če te starši ne razumejo, tudi mene ne, v mojem kraju me marsikdo ne sprejema, sem tako rekoč cel dan sam. Najdem stvari, ki me veselijo in mi je lažje. Sem tudi že poskušal narediti samomor pa so me ulovili. Šel sem k psihologu in psihiatru pa nič. Odšel sem domov. Vem pa da zna biti stiska težka, velika, kakor razberem iz tvoje zgodbe. Toplo ti priporočam branje, verjemi pomaga. Večerne izhode in seveda družbo, čeprav vem, da je težko. Mogoče je prav, da na list papirja napišeš prijetne občutke, lepe spomine in verjemi, da se počutje izboljša. Jst imam 25 let in sem preživel že vse. Po bolnišnicah sem bil več kot 10 let, fuknil sem 1. razred, nato imel težave v šoli z učenjem pa so me označili za ‘nesposobneža’. Ko sem odšel na drugo šolo se je to spremenilo. Našel sem dobre prijatelje, ki so me sprejeli. Tudi na drugi šoli ni bilo vse najlepše, ampak so mi dali vedeti da sem nekaj vreden v tem svetu. Tudi sam še velikokrat pomislim na samomor, pa grem ven, na sprehod, se zjočem in potem je lažje. Najdi točko v svojem življenju, nekaj za kar se je vredno boriti.

Moj pregovor pravi: “Ne potrebujem sveta, da bi mi bil luč, ampak moram jaz svetu biti luč.”

Srečno in vse dobro ti želim.