Utrujena sem
Morem malo pojamrati, upam, da mi ne zamerite.
Tako zelo sem utrujena. Imava dva otroka, 4 in 9 let. Fanta. Trenutno imata počitnice, midva oba delava čez praznike, jaz nočne, mož čez dan. To pomeni, da pridem zjutraj domov, grem spat za 3 urce, potem pa cel dan z otroci. Doma. Ker sta z zbolela. Da bi babica in dedek vsaj za par urc prevzela otroke, lahko kar pozabim. Mama mi je že pred počitnicami dala vedeti, da naj ju ne gnjaviva z varstvom, ker bi rada preživela čas s sosedi. Nič novega, ker interesa za vnuke ni. Bilo in ga ne bo. Pa ju nikoli ne prosiva za varstvo, razen, ko se najini urniki v službi prekrivajo, to je kdaj zvečer za kakšno uro, ko že itak spita. Naporno je kot sam hudič, res je! Sploh, ker jima je blazno dolgčas trenutno, nagajata si, kregata se. Jaz sem utrujena, nenaspana, brez volje. Kar na jok mi gre. Vsi so na počitnicah, na morju.. Jaz sem doma in se kregam z otroci.
Žalostna sem, ker moji starši niso pripravljeni pomagati, da naju malo razbremenijo, nobenega interesa do vnukov ni. Ju pa rada kritizirata, kako sta divja, kako imata preveč energije. Pa kako imam kupe perila po stanovanju, pa kako so tla umazana, pa posoda v umivalniku… Jaz ne zmorem vsega. Se z možem trudiva, ampak vse pač ne gre.
Otroci so ogledalo našega razpoloženja. Divjata zato, ker želita malo tvoje pozornosti. Dobro je, če si v glavi izdelaš plan, kaj bi lahko počeli (skupaj) in se vnaprej pripraviš (recimo razni izdelki). Pri nas smo zelo radi delali iz gline oziroma mase, to potem pobarvali z vodenkami, okrasili z bleščicami. Razne kipce, okraske, okvirje za fotke itd. Risali – krede za po asfaltu, doma kak ogromen karton čez pol sobe.
Zelo pogosto je pri nas zadostovalo, da sem se začela igrati, bila z njima 15 do 20 minut, potem sta se lepo zaigrala sama. Ne smeta imeti občutka, da stalno bežiš od njiju. Lahko ju tudi povabiš, da ti pomagata – zdaj bomo postorili to in to, potem se bomo pa skupaj igrali (samo potem se morate res skupaj igrati). Ali pa greste na sprehod, zdaj je tako lepo zunaj, vzamete kako knjigo, da boste iskali imena rastlin in dreves, vzamete s seboj malico, se nekje malo usedete, lepo pojeste, zapojete kako pesmice, med tem odmorom se dogovorite, da ko boste prišli domov, bosta ona pogledala risanko/film, ti pa si greš malo odpočit.
Otroci so naša odgovornost, ne odgovornost starih staršev. Če starši pri vas stresajo samo negativno energijo in kritizirajo, jih pač ne vabi več v stanovanje.
Pri meni doma bi padlo v najboljšem primeru brez palce, 5 klofut in bi rekli, smrkla tiho ! Namesto igre sem bistveni del otroštva morala med odraslimi mirna na kavču presedeti . Nihče se ni z mano ukvarjal. Da pa nisi sposobna otroom zabičat, da se tiho igrata, ker se moraš ti naspati , pa se mi zdi smešno. Če bi se jaz tako obnašala, bi jih fasala in potem bi me zaprli v sobo, kjer bi brez igrač strmela v steno in bi mi ven dovolili šele h kosilu. Če bi spala, me raje niti ne bi budili. Sama si kriva za tvoj nered v stanovanju,če nisi dosledna in jima ne ukažeš za seboj pospravljati igrače. Pa da ne smeš spat, to je pa res smešno. Naštimaj jima TV, risanke in zaspi v tišini, pa budilko si narihtaj, umakni vse predmete, otroka morata vedet, kaj je dovoljeno in kaj ni, razen če sta duševno manj razvita, prizadeta, pri 4 letih že ja marsikaj vedo! In da je 9 letnik tako zloben in brez empatije, ne razume, da delaš? Kako si ga vzgojila! Kaj bo še z njima …Moral bi paziti na malega in tebi vsak dan pomagati v gospodinjstvu, kot vsi otroci v teh letih, ali pa odvzem računalnika, igric, telefona.
Najmanj, kar človek potrebuje, ko je na dnu, je kritiziranje in nabijanje slabe vesti, da si slab starš. To nekateri obvladate v nulo. Ogabno.
Draga avtorica, zelo te razumem, ker verjami, ogromno nas je šlo skozi težka obdobja in ogromno jih je na istem kot sta vidva z možem. To je življenje in tudi takšno je življenje.
Poskusi malo delat na sebi (meditacija, joga….), da v sebi najdeš mir, potem boš tudi na vzven umirjena in otroci bodo to čutili. Edino, kar je pa 100%, tudi ti časi bodo hitro minili, ker vedno za dežjem posije sonce.
Kljub vsemu želim vsem vam lepe praznike.
Verjamem, da si utrujena in neprespana. Nikakor ne morem razumeti tvojih staršev, ki ti nočejo pomagati. Le kakšni ljudje so to, da ne vidijo svojega otroka v težavah? Žal so taki, kakršni pač so. Od njiju nimaš kaj pričakovati.
Najmlajši otrok ima 4 leta, najstarejši star 9 let, pa je že dovolj star, da bi lahko razumel, da si mora tudi mama odpočiti po nočni izmeni. Nočne izmene so izčrpavajoče.
Torej – če ne gre drugače, za štiri letnika si dobi varuško, da ti popazi vsaj občasno otroka, da si odpočiješ in da hitro kaj počistiš in pospraviš. 9-letnik pa naj ti po svojih močeh pomaga. Tak otrok že lahko odnese smeti, pobriše po tleh, pospravi posodo iz stroja. Brezdelje namreč ubija, tudi otroke! Otroke je treba zaposliti, da po svojih močeh kaj naredijo, si pospravijo sobo, pometejo po tleh, saj so sposobni.
V nerazvitih državah sveta, delajo že petletniki, mi pa otroke držimo v vati in jih razvajamo na vse mogoče načine.
Pogovorita se z možem, poskušajta najti najboljšo rešitev, predvsem pa si morata tudi oba odpočiti. Srečno!
Otroka sta čisto normalna, samo želita si, da bi se mami malo ukvarjala z njimi.
Avtorica, VSI nismo na morju in v toplicah. Ne bodi tako zavistna, bodi hvaležna za vse, kar imaš, poišči notranje zadovoljstvo, namesto da samo oprezaš, kaj vse imajo drugi, ti pa ne. Pa bo takoj mnogo lažje in potem boš tudi do otrok strpnejša.
Moja soseda ima varstvo za otroka, ko ga potrebuje, a kaj, ko ima dva otroka s PP in bi dala marsikaj, da bi bila na tvojem mestu. So tudi bogati in si lahko privoščijo marsikaj (hvala bogu, da imajo denar in lahko otrokoma plačajo maksimalne terapije, pomoč, obravnave), pa verjemi, da bi raje imela manj in dva povprečna otroka.
Tako kot opisuješ, imate v vaši družini res strupeno ozračje jadikovanja in zavisti, pa še stari starši, ki so očitno tudi pesimistično naravnani (to imaš očitno po njih), tako da nič čudnega, da sta otroka taka, kot sta. Otresi se te črnogledosti, pesimizma, bodi drugačna od svojih staršev.
Najprej prenehaj z dvojim – misliti, da ti morajo starši pomagati in misliti, da smo vsi na počitnicah, ti pa edina trpiš.
Verjamem, da je težko, a trenutno delaš iz sebe žrtev, ker ti nihče ne pomaga, ker sta otroka divja, ker si uboga, ker se starši raje družijo s sosedi, ker starši ne marajo vnukov, ker se ne moreš naspati, ker ker ker. Prenehaj s tem takoj!
Otroka sta vajina, če nimata pomoči staršev in jo potrebujeta, si jo najdita drugje. Najprej se sprijaznita in predvsem sprejmita to, da starši niso varuška vajinih otrok in to ne želijo biti. Ko se bosta s tem sprijaznila, predvsem ti, lahko greš naprej. Imeti neke zamere, neko jamranje zaradi tega, ker nekdo živi drugače kot TI misliš, je samo breme zate in te spravlja v to bedo od počutja.
Ko boš ugotovila, da ni dolžnost staršev, da skrbijo za tvoje otroke, in da se nanje ne moreš zanesti, se umiri zaradi tega, ker res nima smisla, da se sekiraš zaradi stvari, na katere nimaš vpliva. Torej si sama delaš probleme tam, kjer ne moreš spremeniti popolnoma ničesar, in si zaradi tega živčna, posledično sta živčna otroka, posledično sta divja, posledično se ti ne naspiš, posledično si utrujena in na robu živčnega zloma. Še enkrat – zakaj že? Zato, ker drugi ne delajo po tvojih željah. No, torej je ta problem rešen.
Nato uvedi doma nek urnik. Če potrebuješ pomoč zjutraj za nekaj ur, da se naspiš, si jo najdi. Če je možno, da otroka gledata risanke tisti čas brez kregarij, naj pač počneta to. Ena je že predlagala mnogo aktivnosti, kjer vsi sodelujete, otroka bosta ustvarjala, se igrala, vsi se boste umirili, nato pa spat.
Če je možno, morda pojdi najprej z njima na en dolg sprehod, potem pa ti spat, onadva pa risanke ali ustvarjanje. Bosta tudi manj divja in tečna, ker bosta tudi utrujena od prejšnje aktivnosti.
Vključi ju v dnevno rutino, v delo. Če je kosilo za narediti, lahko tavelik olupi krompir, nareže zelenjavo, karkoli, tamali lahko pripravi mizo, morda natrga solato, kaj vem kaj. Če je za pospraviti, naj oba neseta svoja oblačila v koš za perilo, naj pobereta obešene cote, naj pač pomagata v skladu s svojimi leti. Če ju izključuješ iz teh del, se seveda nikoli ne bosta naučila, da je treba v gospodinjstvu tudi prispevati in da je treba kaj narediti, da je lepo, pospravljeno, da je kosilo na mizi.
Skratka, najprej poštimaj sebe in svoje mišljenje, najdi mir v sebi, ker nihče drug ti ga ne bi dal, najdi pomoč, najdi neko rutino, nek urnik, ki vam bo ustrezal, da se boš tako ti spočila kot otroka naigrala, da boste skupaj in imeli vsi nekaj od tega.
To je tvoje življenje, ne življenje nas, ki nismo na počitnicah, ne življenje tistih, ki so dejansko na morju, in ne življenje tvojih staršev, ki so vsaj jasno povedali, kaj pričakujejo in česa ne. Ti si odgovorna za to, da boš pomirjena, zadovoljna, da boste vesela in srečna družina vi štirje skupaj. Ti in nihče drug. Zato se nehaj ozirati na druge, temveč se osredotoči na vas štiri, na svojo družino. Tukaj išči probleme in rešitve, ne zunaj.
Srečno!
Če zmorete finančno, si občasno omislite varuško in pojdita vidva sama nekam za par ur. Lahko greš tudi ti sama, ko je mož v službi, varuška pazi na otroka. Lahko tudi najdeš koga za pomoč v gospodinjstvu, enkrat tedensko, pomije stanovanje, zloži perilo. Nehaj likat (večino), s stojala samo zloži, ali pa na hitro polikaj, recimo rokave in okrog vratu, boš videla, da bo ok. Poskusi res zložiti takoj, ko pobereš suho perilo. Umivalnik v kopalnici pomij sproti, jaz ga večkrat, ko si umijem roke, pa še na hitro zložim stvari, ki stojijo naokrog. Posodo, četudi umazano, zloži na kup, ne puščaj je ležati povsod, po pultu, umivalniku, itd. Boš videla, je takoj bolje, če je vsaj zložena.
Naspati bi se pa morala. 3 ure je premalo. Vem, ker sem tudi sama delala nočne. Vsaj za 2 uri jima prižgi TV, saj ju ne bo konec, ti pa še malo spi.
Vem, kako ti je, držim pesti, da zdržiš. Čimvečkrat pojdite v naravo!
Krasna dedek in babica , da ne moreta kdaj pa kdaj popaziti dveh vnukov, da bi se njuna hči lahko malce spočila in naspala! Če sta zdrava in sta še pri močeh , naj ju bo kar lepo sram! Sosedje so vredni več kot njuna hči in njuna vnuka! Kam pa to paše!
Če starša ne želita biti kdaj pa kdaj varuška otrok, potem naj se kavsneta v rit!
Tudi onadva bosta stara , rabila bosta pomoč , takrat bo imela pa avtorica velike otroke , pa naj gre na Havaje , stara dva pa naj si sama iščeta dom!
Pa še to : a avtorica je odgovorna za to, da so vsi štirje srečna družina?
A se hecaš?
Kar se pa tiče dela , se pa popolnoma strinjam! Avtorica, vključi ju v delo.Pa spat pojdi in se naspi! Ta velik pa naj pazi na malega.Mu pač obljubi kako nagrado.Saj jo tudi mi dobimo vsak mesec, ker delamo.Tudi otroci si jo zaslužijo.
Verjamem, da si utrujena in da ti ni lahko. Po treh urah spanja in nočni je sploh hudo.
Mi pa ni jasno. praviš, da sta otroka zbolela? Ja res so takrat otroci še malo bolj zahtevni kot ponavadi in se mora človek več ukvarjati z njimi kot takrat, ko so zdravi. Vendar pa moja dva se bolana nista bila sposobna kregat in si nagajt med sabo. Enostavno nista imela toliko energije. Smo se pa takrat kaj igrali, prebrali kako knjigo in bili bolj v “mirnih vodah”. Enostavno mi ni jasno kako se lahko kregata in si nagajata, če sta bolana
Krasna dedek in babica , da ne moreta kdaj pa kdaj popaziti dveh vnukov, da bi se njuna hči lahko malce spočila in naspala! Če sta zdrava in sta še pri močeh , naj ju bo kar lepo sram! Sosedje so vredni več kot njuna hči in njuna vnuka! Kam pa to paše!
Če starša ne želita biti kdaj pa kdaj varuška otrok, potem naj se kavsneta v rit!
Tudi onadva bosta stara , rabila bosta pomoč , takrat bo imela pa avtorica velike otroke , pa naj gre na Havaje , stara dva pa naj si sama iščeta dom!
Pa še to : a avtorica je odgovorna za to, da so vsi štirje srečna družina?
A se hecaš?
Kar se pa tiče dela , se pa popolnoma strinjam! Avtorica, vključi ju v delo.Pa spat pojdi in se naspi! Ta velik pa naj pazi na malega.Mu pač obljubi kako nagrado.Saj jo tudi mi dobimo vsak mesec, ker delamo.Tudi otroci si jo zaslužijo.
[/quote]
Stara starša sta se odločila, da za vnuke ne bosta skrbela, in sta to tudi jasno dala vedeti. Tukaj ni kaj za spremeniti, jamranje na MONu ne bo popolnoma nič pomagalo! Ali sta zato krasna ali slaba stara starša, je popolnoma vseeno, bistveno je, da avtorica to sprejme, ker razmišljanje o tem, kakšna krivica se ji godi, ne pelje popolnoma nikamor, samo še v večjo depresijo in igranje žrtve.
Ja, seveda sta ona in mož odgovorna, da so oni štirje srečna družina, kdo pa? Mi na MONu? Stara starša? Nihče drug kot ona in njen mož. Onadva svojo počutje prenašata tudi na otroka in posledice so tukaj. Ko bosta onadva zadovoljna in vesela, bosta takšna tudi otroka, z izjemo izsiljevanja in bolezni. Če bosta starša ves čas napeta in slabe volje, se bo to poznalo tudi pri otrocih.
Zakaj se jaz hecam? Samo prebrati je treba tudi med vrsticami in videti, kaj avtorica piše. Ni to prva tema v zadnjih dveh tednih, kako starši ne pomagajo in kako jih nič ne briga za vnuke. Ali pisanje o tem kaj spremeni? Ali bodo zato starši prišli in pazili na vnuke? Tako so se odločili in to odločitev je treba sprejeti.
Je treba malo postaviti ogledalo. Zaenkrat avtorica išče probleme in izgovore namesto rešitev. Ko bo sprejela stanje, kakršno je, se s tem sprijaznila in ne bo več dajala pozornosti problemom, temveč rešitvam, se bo vse spremenilo na bolje.
V prvi vrsti je potreben samo premik v glavi. Očitno avtorica z dosedanjimi vzorci nič ni spremenila, zato bo treba k zadevi pristopiti drugače. Če sprejme samo nekaj naših predlogov tukaj, bo hitro videla napredek. Če pa bo še naprej furala isto, kar je vse življenje, vključno z občutkom, kako se ji godi krivica, potem pač ni sposobna narediti tistega premika, da bo njej sami bolje.
Avtorica, 3 ure spanja po nočni in naprej v nočno bi zdelalo tudi jeklenega človeka. Ni čudno, da si napol depresivna. Razumem te in vem, s čim se boriš.
Morda bi pa vendarle za 4 ali 5ur plačala varuško, morda kako študentko, srednješolko, upokojenko, da popazi na tvoja dva, da ujameš vsaj kakih 7 spanja. Ti bi bila bistveno manj izžeta, otroka bistveno bolj pridna, morda bi po kosilu vsaj mlajša malo počivala in bi ti spet imela nekaj miru.
Naj te potolažim, da nas kar veliko dela teden. Tudi jaz bi si želela kam na oddih, zato razumem, da si želiš miru in dopusta.
Kaj pa če napišeš od kod si, morda pa lahko katera od monovk vskoči za kakšno uro.
Pa saj prav pove, zakaj vraga ima otroke, če sama sebe ni v stanju zorganizirat? Mislim, današnje babe res niso za nič, večina njih. Pa na satre starše bi se zanašala, pa to ne moreš verjet.
[/quote]
Si že kdaj delal nočne? Sigurno ne , jaz tudi ne.
Moja prijateljica je medicinska sestra.Že trideset let dela tudi nočne in nedeljske pa praznike po 12 ur.Če ne bi imela tako dobrega moža in taščo , da sta poskrbela za otroke , kosilo in še marsikaj , ona pa se je lahko naspala , bi bilo težko!
Ritem je popolnoma zmešan in čez dan se ne moreš tako kvalitetno naspati, ker je precej več šumov in ropota.
Kar se pa starih staršev tiče : zakaj se ne bi mogli kdaj zanesti nanje? Tudi jaz sem babica in z veseljem pomagam, če je potrebno, prav tako starši moje snahe.
Ja ,če pa lastnim otrokom ne boš priskočil na pomoč , kadar je nuja , potem je pa to katastrofa od starih staršev.Resnično!
Kot prvo – razumem, ker tut sam delam sem ter tja kakšno nočno (par na mesec) in vem da ni na izi. Tri ure je pa bistveno premalo da spiš, to itak veš.
Bom te pa neki vprašal – zdaj praviš, da sta oba doma med počitnicami. Zakaj pa tamlega nisi peljala v vrtec??? To mi pa ni jasno. Saj mora vrtec poskrbet za varstvo med počitnicami. Tavečjega bi pa že lahko umirila s kakšnimi risankami in dejavnostmi, dokler se ti ne bi ob enih popoldne zbudila?!
Kar se pa starih staršev tiče… Dej prosim. Oni ti niso dolžni pazit tvojih otrok in ni jih treba zdaj tako blatit tukaj po forumu. Sigurno imajo radi svoje vnuke, prav gotovo pa imajo tudi praznike in z veseljem če bi jih ti pripeljala za dve tri ure, bi ti jih vzeli. Upam, da nisi ena takih kot moja znanka, ki jih pripelje staršem, potem pa tam vse tri mulce pusti kar dva ni. Najprej reče, za eno uro, potem pokliče da ima full obveznosti, pa zvečer pokliče, da je brez veze da jih prevaža tako pozno.
Moji tudi ne morejo pazit mojega otroka, ker pač živimo izven Slovenije, od partnerke starša pa živita sicer v isti državi, le da dvesto kilometrov stran. Če se z mojo ne moreva organizirat, pač pokličeva varuško in konc debate. Za stanovanje pa glej – daš tistih nekaj evrov, pokličeš pucfrau pa ti počisti za tri, štiri ure enkrat tedensko, ti greš pa z mulci na igrala, pa stvar rešena!
Ne rabiš bit noben suprman za osnovno funkcioniranje. Kako vraga so pa ljudje do danes preživeli? Kar naenkrat pa nobena baba več ni zmožna imet otrok in še kaj naredit zraven? Še huj, kmalu jih bo polovica, ko pa ni zmožna več niti otrok imet, ker so preveč “zaposlene” in ne zmorejo?
[/quote]
Trideset let nazaj se še očetje niso dosti ukvarjali z otroki. Ker je bilo to “žensko delo” .Pred triintridesetimi leti, ko se je rodil moj najstarejši, nisi videl enega očeta z vozičkom na cesti.
Sicer pa : so ženske , ki so prave mamice.In so ženske, ki so jim otroci odveč in komaj čakajo, da otroci zrastejo.Če želiš imeti družino in otroke in si družinski, potem je bolje, da se take ogneš na tristo kilometrov.
Prav taki so moški.Nekateri bi dali vse za svojo družino, nekateri pa vse za lastno rit.S takimi bolje, da ne ustvarjaš družine.