Socialna fobija
Hojla! Stara sem 15 let in hodim v deveti razred OŠ. Že od malega sem bila zelo sramežljiva in zato nikoli nisem imela prijateljev. Težava je bila v tem, da sploh nisem hotela družbe, kar pa se je pred nekaj leti spremenilo. Zaželela sem si, da bi imela prijatelje, zato sem se čim bolj poskušala vklopiti v družbo. Ker pa sem bila vsa leta vedno tiho, mi je bilo težko biti sproščena in družabna. Ne bom razlagala kaj vse se mi je vmes zgodilo, recimo le da imam sedaj dve ali tri sošolke, na katere se lahko zanesem, vendar tudi te niso prave prijateljice. Ne družimo se izven šole, v njihovi družbi se ne morem šaliti ali smejati. Čeprav so one ene redkih oseb s katerimi se lahko še dosti sproščeno pogovarjam, pa vseeno čutim, kakor da je med mano in njimi nekakšna stena oz. da jim ne morem veliko zaupati in da ne morem pokazati svojega pravega značaja.
Imam tudi podobne težave drugod, npr. treniram ples in na treningih se z nikomer ne pogovarjam, ali pa poleti, ko sem na taboru spoznala eno punco, s katero bi se sicer lahko super ujeli…ampak sem spet čutila tisto “steno”, kakor da se v njeni družbi bojim biti JAZ.
Težava je, ker sploh nočem hoditi na tabore ali treninge…v vse me nekako silijo starši. V družbi drugih ljudi se počutim neprijetno, nerodno in živčno. Grozno me je strah tudi tega, da nekoga, ki ga poznam srečam na ulici ali v trgovini, zato si sploh ne upam več ven. Pred kratkim sem na internetu našla, da se to imenuje socialna fobija oz. nekaj podobnega in večina simptomov, ki jih tam omenjajo jih imam tudi jaz (npr. potenje, zardevanje, živčnost…ipd.). Ne želim več hoditi na treninge in v trgovino ali kamor koli kjer lahko koga srečam, zdi pa se mi, da se bom še bolj bala če bom prenehala s tem.
Ker sem tako nesocialna imam tudi probleme pri čisto enostavnih stvareh: ne vem o čem naj se pogovarjam, ker sploh ne vem nobene zanimive teme, ki pa ne bi bila preveč osebna(oz. taka, ki jo imam JAZ za osebno), neprijetno mi je tudi če me nekdo objame, ali pa je na kakšen drug način “preblizu” mene (kar je na plesnih vajah za valeto velik problem),…
Prosim, ima kdo kakšen nasvet? Razmišljala sem, da bi obiskala psihologa, ampak se bojim, da se bom tudi pred njim zaprla. Ali je morda kdo, ki to bere imel podobno težavo? Jo je premagal in kako?
Hvala, da ste prebrali, vesela bom vsakega nasveta, pa oprostite za slovnične napake.
Pozdravljena Laura500,
se opravičujem, ker tako dolgo nisem našla časa za odgovor! Opisuješ svoje nelagodje ob stikih z drugimi, svoje strahove pred tem kako bo, če boš srečala nekoga poznanega in mogoče tudi izogibanje stikom.
Naj ti povem, da tvoja težava ni tako redka. Dogaja se tudi drugim. Poleg tega nelagodja in nesproščenosti je videti, da si tudi bolj introvertirana oseba. Ljudje smo pač po naravi različni, poleg tega si sedaj v burnem obdobju odraščanja in si še bolj občutljiva.
Vsekakor se zelo strinjam s tabo, ko praviš, da se bojiš, če bi prenehala hoditi med ljudi, da bi se potem še bolj bala. Res je, ne izogibaj se stikom, čeprav se moraš soočati z neko mero nelagodja in neprijetnosti. To je tudi neke vrste trening, da ohranjaš stike, se naučiš živeti s tem in sčasoma se naučiš marsičesa.
Tudi trening plesa je super stvar. V kolikor v neki situaciji ne veš kaj povedati, lahko tudi slediš temu kaj povedo drugi, mogoče kaj dodaš…Počasi se naučiš tudi “small talka”.
Pogovor s psihologom vsekakor ne bi škodil. Ne prepuščaj se strahovom, da se boš zaprla pred njim. Dober psiholog bo našel pravi pristop.
Želim ti vse dobro, lp,
Bernarda
Zdravo! Hvala za odgovor, zanima me pa še to če moram o tem povedati staršem… ali lahko obiščem psihologa tudi brez njihove vednosti? Staršem raje ne bi povedala, ker bi moja mama postala takoj panična, oče pa mi najbrž ne bi verjel. Ko sem bila mlajša sem jim velikokrat povedala, da se ne maram družit z drugimi in potem sem ju morala poslušati, ko sta vzdihovala, naj si najdem prijatelje, da ne bom za vedno sama. Kadarkoli smo se skregali sta pa govorila, da sem doma lahko glasna, v šoli pa si nič ne upam… to me je tako motilo, da sem se jima začela lagati, da imam v šoli prijatelje in se zato še sedaj pretvarjam, da se po šoli včasih dobimo (starša se vrneta bolj pozno domov in ne vesta ali sem bila prej doma ali ne). Bojim se tudi, da se bosta name jezila, ker jima nisem povedala. Hvala že v naprej.
Zdravo Laura500,
hm, tvojih staršev sicer ne poznam, bi si pa na njihovem mestu želela, da bi se hčerka pogovorila z mano. Podpora staršev bi ti v vsakem primeru prišla prav. Za psihologa se lahko obrneš na katerega od svetovalnih centrov za otroke, mladostnike in starše ali pa v zdravstvenem domu- vendar boš tam potrebovala napotnico svoje šolske zdravnice. Tako da bi bilo s pomočjo staršev lažje. Na svetovalnem centru pa napotnica ni potrebna.
Mogoče je staršem težko sprejeti kakšne posebnosti pri otroku, ampak večinoma želijo svojemu otroku najboljše. In tudi sprejmejo dejstva. Najdi trenutek in spregovori o tem , mogoče te bosta starša presenetila z odzivom ( mislim pozitivno, s sprejemanjem in podporo).
Vse dobro, lep pozdrav,
Bernarda