Pozdravljeni,
po trenutnem in zdaj že kar dolgotrajnem “čudnem” obnašanju moje partnerice, sem po raziskovanju na spletu zasledil članek o MOM in sumim da imam opravka s tako osebo.
Na kratko – sem v nekaj letnem razmerju s punco, skupaj sva od zelo mladih let, zato sva odnos gradila postopno, si skupaj uredila stanovanje v hiši pri njenih, jaz sem se preselil, imava službe, preživela sva ogromno lepih trenutkov, imava čudovitega psa… Seveda v zvezi nikoli ne gre mimo sporov – tu pa se je pogosto zataknilo. Vedno, ko je prišlo do kakšnega večjega spora, me je motilo to, da stvari nisva nikoli verbalno v celoti razčistila ampak sva “pometala pod preprogo”. Žal temu nisem pripisoval dovolj pozornosti, sem pa opazil, da ima ona težave pri izražanju svojega mnenja in se je vedno zatekala k zapiranju vase. Po mojem videnju vse to izhaja iz slabega odnosa njene mame, večkrat je omenila ogromno kreganja v družini v času pubertete, nikoli ni bila dovolj dobra (čeprav izjemno pridna in mirna), nikoli pohvaljena, poleg tega pa je imela še zelo slabe izkušnje z nekaterimi prijateljicami.
Odkar živiva skupaj, se je odnos njene mame izboljšal, ko je prišlo do spora sem tudi lahko jaz posegel vmes in jo branil, zato so se njeni “napadi ” počasi nehali. Njena mama ima po mojem nestrokovnem mnenju ogromne (prikrite) psihične težave, vedno očita ostalim, da je ne spoštujejo in upoštevajo dovolj, ima “izpade” ko ji nekaj ni prav in se enostavno zapre vase in “kuha mulo” tudi po več dni skupaj, nato se dela kot da se ni nič zgodilo. Vedno so za vse njene težave krivi drugi. Včasih je dovolj že, da jo pozdraviš z napačnim tonom.
Žal opažam podobne težave pri moji punci. V zadnjem letu je postala vedno bolj nezadovoljna. Ko pride do kakšnega spora med nama, se zapre vase, me ignorira, mi očita, da jo nimam dovolj rad, da je nihče nima rad, večkrat je bila tudi naravnost nesramna do mene… Na koncu se po tednu ali dveh pomiri in obnaša kot da se nič ni zgodilo. In v taki epizodi sva ponovno v zadnjem času. Začelo se je iznenada, sredi dneva, brez razloga – ignoriranje. Traja že nekaj tednov, večkrat sem poskusil pristopiti do nje, se pogovoriti, vsaj ugotoviti v čem je problem.. Žal neuspešno. Vse kar sem uspel izvedeti je, da nisem dovolj vključen v vezo, da sem odtujen in da me ne rabi in ji je vseeno če kar grem.
Meni je izjemno težko, rad jo imam, res – dopuščam možnost, da sva v zadnjem času nekoliko “zaspala” v odnosu, svoje naredi stres v službi, denar.. Pa vendar sem mnenja, da se s pogovorom da marsikaj storiti, pripravljen sem kaj spremeniti, ampak se mi zdi da za to potrebujem sodelovanje obeh strani..
Se vam zdi, da so to znaki MOM? Se da tu kako pomagati? Po prebiranju nekaterih tem tu na forumu se ponavlja nasvet da je edina rešitev tako osebo zapustiti. Res ni druge rešitve? Rad jo imam, vidim da trpi, rad bi pomagal in ravno takrat me “sovraži” in me ne posluša. Kako odreagirati na tako vedenje?

Mogoče dodam še to – sem že večkrat razmišljal o odhodu, pa sem vedno bolj vpet v to vezo. Ob zadnjem najinem sporu sem s psom odšel za nekaj dni k mojim staršem, ker se je ona delala, da me ne potrebuje.. Po parih dneh, ko je ugotovila, da je ostala čisto sama, je začela groziti s samomorom, itd. Takrat sem popustil in prišel nazaj in sva se nekako pobotala…

Dejansko se bojim posledic mojega odhoda. Jaz v tem primeru ogromno izgubim – stanovanje, vezo, nase dobim še večje finančno breme (trenutno imava skupaj manjši kredit)in sem praktično na začetku. Zanjo pa se bojim, da bo postala še bolj nestabilna in bo preraslo vse skupaj v grdo vojno…

Spoštovani Športni korenček,
želim vam odgovoriti iz čisto preprostega razloga: sama sem zavozila v mladosti – takrat, ko bi moje antene morale najbolj delovati. Seveda tudi sama nisem bila takrat zrela kot je treba. Očitni vzorci iz otroštva, da je treba potrpeti, pa da bo že bolje itd….

Stil pisanja mi daje vtis, da ste zelo dober in zrel mladenič. V motnjo MOM ipd.-je ali ni, se jaz ne bi želela poglabljati, čeprav nekaj podobnosti vsekakor je. Bistvo, ki se da izluščiti je to, da vam odnosi povzročajo določeno trpljenje. In predvsem to, da ti odnosi niso zdravi, zdaleč od tega. In nazadnje še grožnja s samomorom- tukaj bi bilo dobro vedeti koliko let ima vaša prijateljica…

Lahko rečem le to: v kolikor se s punco ne boste mogli pogovoriti, da res nikakor ne bo šlo, se ne boste mogli nikoli. Ona je tista, ki (če nima motnje) mora vseeno pozdraviti svoje vedenje, svoje vzorce (ob tem, da ji vi nudite oporo in ji nudite varno okolje v njenih strahovih). Ampak morate pri tem opažati potem tudi izboljšanja v vedenju in skupnem odnosu. Če je pa vedno slabše in slabše, pa je to edini pokazatelj, da iz odnosa ne bo najverjetneje nikoli nič dobrega. Takšne negativne osebe te povlečejo potem v svoj nori vrtinec, v katerem se lahko kaj hitro izgubiš.

V mladosti preslišimo vse tiste zvončke, samo ker smo zaljubljeni in imamo radi. Ničesar ne zahtevamo zase, le dajemo in dajemo. In upamo in upamo v nedogled…da bo nekoč bolje. Nazadnje pa ugotovimo, da smo s tem deloma zapravili del svojega življenja- deloma pa smo se veliko naučili. Potrebno je pretehtati ali si res želite, da se vedno znova in znova vrtite v krogu, kjer boste morali vedno znova potrjevati ljubezen na ta oni oni način in da tej “lakoti” z druge strani morda nikoli ne bo konca. In s tem nikoli ne boste našli svojega notranjega miru in tudi ljubezni, ki so jo zaslužite.

In če se vam že sedaj dozdeva, da bi lahko bila vojna zaradi določenih stvari-stanovanje ipd., potem to ni tista prava ljubezen z druge strani. Žal tako je. Z njene strani bi moralo biti zavedanje prisotno, da ste prispevali za stanovanje svoj delež. Če tega zavedanja ni, je oseba nezrela v zreli starosti, ali pa morda tudi motena.
V redu je, da nimata otrok- to oteži marsikaj in nas spremeni v razmišljanju.

V kolikor si ne boste znali sami pomagati in boste imeli občutek, da jo imate zelo radi in je ne morete zapustiti, pa da se vam bo smilila ipd., pa brskajte po spletu po literaturi, ki opisuje natančneje kaj dela nekdo, ki te ima zares rad. Torej dela štejejo in ne besede. Tako boste najverjetneje odkrili veliko nasprotij in spoznali kaj je dobro za vas in kaj ni.
Prav tako ni slabo preučiti- in to zares dobro preučiti zakaj smo nekaj ali nekoga privlačili v življenje. Kje so naše napake in kaj lahko naredimo bolje, da bomo v življenje v bodoče privlačili le pozitivne osebe v našo ožjo bližino (t.i.zakon privlačnosti).

Želim vam vse dobro in veliko sreče,

Pozdravljeni, mnenju Vzhajajočega sonca lahko v popolnosti potrdim. Dodajam le še to, da je veliko ljudi, ki v odnosu trpijo zaradi poniževalnih, zlorabljajočih,poniževalnih dejanj svojih partnerjev, bolj obremenjenih in osredotočenih s tem, ali gre pri partnerju za NOM,MOM ipd…..kot pa na dejstvo, da živijo in vztrajajo v patološkem odnosu in se ne vprašajo, kje tiči razlog, da prenašajo vsa ta ravnanja. Seveda se sprva poskušamo pogovoriti, odnos izboljšati – če pa stanje ostane nespremenjeno in če imamo iz kakega globljega razloga (ki ga še ne poznamo) partnerja, ki si tega vsekakor ne zasluži, še vedno radi in še naprej trpimo, se moramo resno vprašati, kaj je pravzaprav narobe tudi z nami. Navkljub bolečini, slabi vesti ipd…ki se ob tem lahko poraja, se moramo iz tovrstnega odnosa umakniti in začeti odkrivati naše notranje vzgibe in razloge, ki nas vodijo v patološka razmerja in vlogo rešitelja. Težko je natančno definirati kdaj oditi – vsekakor pa takoj ko ugotovimo, da se partnerjevo obnašanje navkljub našemu trudu v ničemer ne izboljšuje – srečno, Leonida

Pozdravljeni,

Vsekakor ste v odnosu z MOM/NOM. Sprašujete se ali se da narediti še kaj drugega, kot oditi?

Žal, če pogovor in pa predvsem dejanja ne prinesejo izboljšanega stanja med vama dvema, nimate druge izbire, kot zapustiti … kot že sami ugotavljate stvari samo pometate pod preprogo. Dodajte temu še 30+ let, bo morala preproga res biti zelo velika, pa četudi bo dovolj velika, bo izpod nje zaudarjalo na vse strani.

Zavedajte se, da niste vi, tisti ki bo nastalo situacijo pri MOM/NOM razrešil. Iz tega sledi, da ga tudi NOM/MOM verjetno nikoli ne bo uspel. Ob tem pa, kot vam je že ga. Zalokar namignila, če ne uspeta težav razrešiti in vi še kar, zaradi vam znanih razlogov (npr. pravite, da vam punca res veliko pomeni), vztrajate v zvezi, potem se morate iskreno sami vprašati kaj je z vami narobe in delati na tem oz. na sebi. Na ta način boste morda le prišli do tistega zaključka, kot ste že sami ugotovili, da žal v teh primerih drugače kot prekiniti razmerje ne gre. Žal je v teh situacijah z MON/NOM ključno ravno to, da morda navzven vse izgleda ok, in je to morda ravno tisto kar nasprotni strani, kljub spoznanju da je v vezi z MOM/NOM , v zelo veliki meri preprečuje, da bi partnerja zapustil/a. Na drugi strani, se običajno partnerske zveze končajo zaradi logičnih razlogov, pomanjkanja ljubezni, prevare, nasilja ipd., kar je običajno vidno že na daleč.

To pa seveda, še ne pomeni, da vam tudi predlagam da punco zapustite. To se mora vsak posameznik/ca sam pri sebi iskreno odločiti. Vse drugo oz. sprejemanja končnih odločitev na kakšen drugačen način lahko vam kot razumski in zreli osebi prinese več slabega kot dobrega.

Srečno!

Pozdravljeni

Sem pred veliko prelomnico in ko berem sumim, da ima moja partnerka MoM. Skupaj sva 4,5 leta. Poznala sva se ze prej in bila vsec. Bila je v vezi in dobila otroka, ko je otrok imel dve leti je zapustila partnerja, ki se je v odnosu spremenil. Iz zurereja je odsel v mirne vode. Zacela me je klicati, vabiti, jaz sem se jo izogibal, no nato je preskocilo, ker je bila zelo vztrajna in je tudi zelo atraktivna in seksi zenska. Odselila se je zelo hitro, nisva pa sla takoj ziveti skupaj. Imam otroka od prej in sem bil zelo navezan. Od zacetka sva se imela bajno, bila sva najlepsi mozen par. Kar iskrilo se je okoli naju. Potem prvi problemi, zakaj hodim sam po hcerko, zakaj prestopim prag stanovanja bivse partnerke inp. Da jo moram predstaviti bivsi in hoditi skupaj po hcerko. Prvi izpadi in izsiljevanja, kregi zaradi bivse, ker ni hotela imeti nobenega odnosa z njo in jo je prezirala. Z otrokom sem odsel na pocitnice sam s prijateljem in njegovim otrokom, zopet izpadi in izsiljevanja, da smo sedaj druzina in samo mi stirje se lahko potujemo skupaj, naj se otrok cim prej navadi nanjo in na hcer. Groznje, da bo odsla, vsaki kreg in groznje, ko grem po hcer in prezivljam sam cas z njo. Kupim sam novo stanovanje, da gremo skupaj ziveti. Hitro kreg zakaj ni to skupno, ceprav nima denarja in nic ne prispeva. Delno zivi pri meni, delno jaz pri njej. Stalni kregi in izpadi glede stanovanja kaj je narobe, vsaka malenkost je moti. Po vecih izpadih jo vrzem ven, jo veckrat zapustim, vedno se vrne in jo vzamem nazaj. Nikoli je v kregu ne morem ustaviti na lep nacin, ker ne preneha in ne razume ne ali dosti, zato se vsak kreg konca skoraj s pretepom. Pocasi ugasnem stike z bivso in otrok hodi na ulico sam k meni v avto. Poletje prezivlajmo pri meni na vikendu na morju, tudi tam ji ni kaj prav, vse zeli skupaj, na plazo, v vodo, doloca ure odhode na plazo, da se moram igrati z njeno hcerko in podobne kontrole. Vsa potovanja, kosila, vecerje placujem jaz, ker manj zasluzi, ceprav je podjetnica in se giblje v visokih krogih. Na trenutke imava blescece zivljenje, potem vedno kreg in izsiljevanja. Grozi mi, da ce je ne porocim in naredim otroka, da bo odsla. Za hcer skrbi, samo na cuden nacin, dostikrat ne znam ali ne zmorem. Nato me enkrat zapelje in zanosi, seks je bil vedno bozanski, edina stvar kjer sva se zares ujela. Jaz si v tistem trenutku ne zelim otroka in ji to povem, da nisva planirala in da me ne preprica, da bo zmogla biti mama, ker ze obstojecega otroka ima samo pol casa, pa se takrat so ji pomembni eventi inp glede sluzbe. Pocutil sem se kot, da ji dam pistolo v roke in neskoncne moznosti za izsiljevanje. Naredi splav. Stojim ji ob strani, samo nikakor ne moremo zaziveti skupaj v stanovanju, ker je to edini brlog kamor lahko pobegnem in si celim rane ob stalnih napadih in izpadih. Potem me zaklene v njeno stanovanje in prvic poklicem policijo, ker nisem mogel ven iz kopalnice. Grozi, da ce jo bom zapustil, da ji moram placati ogromno vsoto zaradi splava inp. Se umiriva, pomeniva, odlociva da bova skupaj, nato se stalno nekaj zgodi, da ne prideva skupaj. Dostikrat je kriv tudi moj ego, ko na njene izpade reagiram ostro in jo ne pomirim, objamem. Samo je tezko ostati miren, ko te nekdo verbalno napada za neko malenkost. Odlocim se, da je dovolj in da bom prijazen in poskusam obdrzati vezo, na trenutke se imava zopet lepo, samo le ko sem jaz ustrezljiv in prijazen, nazaj ne dobim nic, ker je vedno taka sem zaradi splava. Letos poleti me zopet sprovocira in nato odidem ven s prijatelji in se ga napijem. Zakleni mi vrata in ne spusti domov, nato me celo poletje kaznuje. Odide na barko k prijatelju, me ignorira, sklice pogovor in mi pere mozgane po vec ur, dokler ne ponorim. To traje ze skoraj dva meseca, jo po vsakem pogovoru zapustim, pa se vedno dobiva. Ne seksava vec, pocutim se kot da bi me kamion povozil, zato bivsi partnerki, ki vidi da sem drugacen, ko pridem po otroka po dveh letih zaupam, da je sedanja naredila splav in da me obtozuje vsega v zvezi. Nato imam rd, en dan prej se zopet skregava po pranju mozganov in jo zapustim, pride mi pred vrata naslednji dan, me za rd fizicno napade, ko ji povem da peljem otroka in bivso na kosilo. Na vsak nacin hoce, da gremo vsi skupaj. Otrok in bivsa noceta, zato greva sama, zopet si zeli da jo peljem k bivsi, da vse razjasnimo, predvsem zakaj ima bivsa slabo mnenje o njej in da se ne potegnem dovolj zanjo. Med voznjo v avtu ji povem, da sem ji povedal za splav. Zmesa se ji in me fizicno napade s pestmi, zahteva da sedaj vse razcistimo in grozi, da bo nekaj naredila bivsi. Odpeljem jo direktno na policijo. Sedaj je ona uzaljena zakaj sem to naredil, da jaz moram hoditi k njen in jo prositi, da naj si vzamem cas in vse premislim itd. Brez opravicila in jo sploh ne zanima kako se pocutim, da sigurno slabse ne kot ona, ki je morala narediti splav. Prvic v zivljenju dobivam napade anksioze, ne morem spati, obcutek krivde inp. Stalno mislim samo o tem. 90% opisov vidim v njej MON in MOM, se rada hvali kako je lepa in da ni tipa katerega ne more dobit inp, da je izbrala mene in da sem ji unicil zadnja stiri leta. Sam tudi zelo dobro izgledam in imam vse, vsi prijatelji mi govorijo naj grem stran, pa se vedno nisem preprican ali je res taka ali se moram jaz spremeniti. Po eni strani mi glava pravi stalno bezi stran, srce pa ne pusti. Z menoj ima vse, pa ni zadovoljna, pa je problem bivsa, pa splav, pa kaprice, pa njen posveceni cas, stalno nekaj. Ko sem jaz prijazen, je srecna. Samo to je odnos samo sprejemanja. Kaj mislite o vsem?

Pozdravljeni “Dan1234”!

Po mojem prepričanju vaš odnos s partneko ni nikakršen odnos. V bistvu je to ena sama drama, trpljenje vaju obeh, sploh pa trpljenje udeleženih otrok je brezmejno in škodljivo za vse. Ni toliko pomembno ali ima vaša partnerka MOM/NOM, ampak je najbolj pomembno, da odgovore iščite predvsem v sebi. Čemu služite in zakaj ste udeleženi tej drami? Kaj imate od tega? Kaj vas vleče v to, da se vedno znova vračate? Odgovor zakaj to počnete boste našli, če preberete vse, oziroma podobne poste za nazaj. O takih razmerjih, ki so si skoraj identična, je veliko napisanega na tem forumu in zagotvo boste našli odgovor zase. Če to ne bo dovolj, preberite še literaturo, ki je prav tako omenjena na forumu. Obstaja tudi možnost, da si najdete tudi USTREZNEGA terapevta. Mislim, da vas čaka delo, delo in samo delo in to predvsem delo na sebi. Trenutni čas nas sili v izolacijo. Če bi bila jaz na vašem mestu, bi ga izkoristila v iskanju odgovorov zase in za vaše otroke. Vse dobro vam želim in SREČNO. Lp Odmev

Pa še to: za začetek bi bilo morda smiselno, da si preberete knjigo Loti Palmer “V opoju narcisa” ali pa Paula T Masona, Randi Kriger”Ne stopajte več po prstih”. Lp Odmev

Napisala ti bom, da dokončno prekini z njo zavoljo svojega otroka. Tvoja hčera ne more imeti normalnega življenja v takšni noriji. Njenemu otroku ne moreš pomagati, svojega lahko zaščitiš. Odidi, preden bo tvoja hčer (delno ali v celoti) prevzela te vzorce vedenja – bodisi tvoje, bodisi njene. Sam pa moraš tudi razčistiti kaj je s tabo “narobe”, da to toleriraš?
In ne pusti se izsiljevati z zasramovanjem in očitki krivde – ima svojo službo, svoje stanovanje in svojega otroka.
*Nisi ji “uničil najlepša leta” in “ukradel mladost” – to so butaste mantre iz bedastih TV nanizank, ki pri nas zelo poredko veljajo;
*nisi je prisilil v splav;
*Nisi ji uničil življenja;
*NISI DOLŽEN TOLERIRATI NJENEGA NASILJA

Zaščiti svojo hčer, če se nimaš dovolj rad, da bi sebe; če želiš narediti dodatno dobro delo lahko njenemu otroku (odvisno od starosti) daš svojo telefonsko in ostaneš na voljo kot “izhod v sili”, samo pazi, da te tvoja (upam, da bodoča bivša) partnerka ne bo preko svojega otroka izsiljevala.

Veliko sreče in normalnega življenja.
P.s. pazi na t.i. love-bombing s strani NOM

Pozdravljeni,

Zanimivo, da se je zopet pojavil stari post :). Verjetno je uredniku zanimiv in da zopet spodbudi debato v forumu, ki je s korono malo zamrla očitno. Me pa zanima ena zadeva, kako se kaj vaši NOm/MOM obnašajo v sedanjih trenutkih izolacije?

Odlicna tema za razpravo in skoda da ne bi bil tu izpostavljen. Bil je zakopan in spregledan, ocitno se ni objavil takrat, ko ste ga napisali? Na Starsevskem cveku ste tudi napisali in je bil, tukaj pa morda ni sel skozi … verjetno. Nooo, zdaj je.
Hvala zanj.

No, pocakajmo zdaj se na strokovni komentar glede vasega vprasanja.