deloholik obseden s sexom
V zakonu se nekako prilagajamo, se skušamo razumeti. Težave so, velike, majhne, pa vendar …nekako voziva.
Največja težava pa ostaja delo ter v postelji. Mož je deloholik. Če ne dela je že bolan, nalaga si obveznosti tudi tam, kjer jih ne bi bilo treba. Domači/družina smo na zadnjem mestu. In posledično (vsaj mislim tako), sem zaradi vsega tega postala nezainteresirana za posteljo. Če cel dan ni glasa od moža, se te ne spomni, pokliče, pošlje vsaj kak sms, potem tudi zvečer v postelji ni potrebe, da se mi posveča. (morda je to napačno gledanje, vendar bom napisala kakor čutim). Nikoli me ne pohvali, mi da vedeti, da sem se uredila, da me spoštuje ter ceni kot žensko…vse je samoumevno da naredim. Skuham, pospravim, vzgajam otroke in seveda, nudim spolne usluge. Mož nikoli nima ovire ali ne bi mogel sexat. Sama sem bolj vizualno čustveni tip. To sem mu tudi povedala – da če me cel dan ignorira, naj ne pričakuje razdajanje v postelji. To se dela za plačilo, ne v zakonu. Nastal je cel halo, da saj pa ni tako, da pač nima časa, da sem občutljiva… Pa vendar – res se počutim kot da sem neka ku***. A si ne zaslužim, da mi da vedeti, da se zaveda mojega obstoja tudi drugače, ne samo v postelji? Nikoli me ne objame – vsaj ne brez vzroka. Ko me objame vem kaj bo sledilo oz kaj želi.
Včasih ni bilo težav, sva se ujela, ampak mene vedno bolj moti, da nisem cenjena kot oseba, ampak kot objekt, ki zadovoljuje njegove potrebe. Ni slab človek, ni alkoholik, nasilnež…Pa vendar – to naju precej zaznamuje. On bi, jaz iščem izgovore. Ni nek čustven tip, pa vendar – če sem mu povedala kaj in kako bi želela- a se ni vredno malce potruditi? Saj na koncu bi imela oba nekaj od tega. Očitno je lažje (oprostite izrazu) da si ga vrže na roko, kot da bi se malce sprostil v svoji čustveni zategnjenosti. Je tako težko nekomu pokazati, da ga ceniš še kako drugače, kot v postelji? Pa še tam – zaradi lastnih potreb! Saj ne rečem, vedno se potrudi za oba, pa vendar…manjka tisto “ta pravo”. A dva tako različna človeka res ne moreta najti neke srednje poti, ki bi bila dobra za oba? Nisva več mlada, spolna moč bi naj upadala, pa vendar bi mož vsakodnevno (po 30 letih zakona isto). Žal pa sama ne čutim tisto kar je bilo na začetku – trenutno čutim, da samo rešujem njegove potrebe, moje pa itak ne smejo obstajati. In prepričana sem, da zaradi teh težav, nastanejo vse ostale. Dan po sexu je ves vesel, prijazen, teden pred pa….kot da me ni? Moti me, boli me to. Žal se ne potrudi, da bi me čustveno zadovoljil, jaz njega sexualno pa naj? Saj včasih se pripravim, ko poskusi, pa vendar… Včasih sem se trudila, mu pripravila kakšno presenečenje…danes….zakaj bi se samo jaz trudila zadovoljiti njegove potrebe? Tudi moje obstajajo, a ne? Tudi vsak dan. Enostavno ne vidim rešitve, kljub pogovoru ne gre, tako da…. Ker mi ne da potrditve, nobene pohvale mi je že popolnoma padla samozavest, enostavno ne vidim potrebe, da se doma še uredim (če grem kam se, vendar zaradi drugih, itak grem sama, on ne hodi z mano). Pri drugih vedno opazi, komentira – jaz….ni potrebe. Nisem ravno manekenka, pa vendar mi nihče ne prisodi teh let, dobivam pohvale, samo od osebe, od katere pričakujem nek pozitiven odziv ne. Morda kdaj pa kdaj, ampak v smislu – ja za koga pa ? Včasih/redko pa celo bolj posmehljivo – a takšna greš? Morda ima kakšno simpatijo, ki je deležna pohval? Vem da ima ogromno znank, katerim deli komplimente in res me počasi že vse to odbija od njega. Nikoli me ni motilo, ko je gledal ženske, pa vendar…a nisem tudi jaz? A bom tudi sama morala potrditev sebe kot ženske poiskati drugje? Vem da če pride do tega, je konec (isto bi bilo če bi on prestopil mejo), pa vendar – glede na vse, ne vidim rešitve za ta problem. In zato začaran krog – on bi, ga nič ne moti, jaz ne bi, ker me čustveno ne zadovolji, tudi telesno ne zmorem.
Pozdravljeni,
vas razumem v vašem razmišljanju in čutenju. Želite si odnos, ki ne temelji zgolj na sobivanju in spolnosti, ampak tudi na čustvenem stiku, pohvalah, pogovorih o odnosu ipd. Ali ste vse to povedali tudi vašemu možu? S čim ste in tudi s čim niste zadovoljni v vajinem odnosu?
V nekih delih se ljudje lahko spremenimo. To je delno odvisno od naše želje, delno pa so nekatere stvari vkoreninjene v našo osebnost in jih je težko spreminjati. Skozi pogovor o vajinem medosebnem odnosu lahko skušata razbrati vaše in njegove želje ter kakšen kompromis lahko glede tega sprejmeta. V primeru, da v določenih delih kompromisa ne moreta sklenit, pa lahko vidite ali vam je to sprejemljivo ali ne. V primeru, da bosta težko našla skupni jezik, se lahko odločita tudi za partnersko psihoterapijo. Terapevt/ka pomaga pri komunikaciji in tudi pove svoje opažanja v dinamiki med partnerjema.
S prijaznimi pozdravi,