Pozdravljeni,
rada bi samo napisala svojo zgodbo in mi bo mogoče kaj lažje. Sem žena in mami dveh čudovitih otrok. Do 1 leta in pol nazaj je bilo moje življenje super – imela sem moža, za katerega sem mislila, da mi stoji ob strani vedno in povsod. Seveda sva imela nekaj težav, ampak je bilo vse v mejah normale. Pred letom in pol nazaj pa mi pove, da ima ljubico, v katero se je zaljubil. Trdil mi je, da mi je to povedal iz spoštovanja do mene in da ni mogel več živet v laži. Govoril mi je, da ne želi ločitve, da naj ostanem z njim, da bo vse rešil in mu je resnično žal. Meni je bilo vse to čudno, sploh, ker bi se naj zaljubil v njo – kaj bo rešil? V glavnem jaz sem v tistem trenutku ostala. Začela sva hoditi na partnersko terapijo, vendar on ni sodeloval – skoz je gonil eno in isto in se sploh ni odprl. Po vseh pretresih je prišlo poletje, ko bi naj bila midva spet ok (čeprav jaz še zdaj ne vem kako naj bom ok). Z otroci in mamo sem šla na morje za en teden, ker on ni mogel, saj smo imeli družinski dopust planiran čez 2 tedna. En dan pred našim dopustom pa izvem, da je čez teden bil pri njej, da je celo spal pri njej in se od tam (je iz drugega kraja) vozil v službo. Seveda nisem želela it na dopust, pa sem si potem vseeno premislila zaradi otrok, ki sta komaj čakala, da gremo skupaj. In potem….je bilo spet vse po starem… Jaz preveč nemočna, da se izselim, on pa…ne vem ali je še vedno bil z njo ali ne… vendar kadarkoli sem mu naprej vrgla to njegovo početje, sem slišala, da sem jaz kriva za to, kar se je zgodila, ker češ da nikoli nisem imela časa za njega, sva tako redko sexala,… Časa je bilo pač toliko, kolikor ga je ostalo, po urejanju otrok, čiščenju hiše, službi,…ja, in včasih mi ni bilo do sexa, ker sem bila enostavno preutrujena… Do Novega leta nisem imela moči, da se izselim in zaživim ponovno, zdaj pa so se ti moji občutki spremenili v eno samo vdanost v usodo. Vseeno mi je za to, kar počne, ne interesira me kje hodi, delam to, kar sama želim in mi je fajn. Ne ljubim ga več… Vendar pa se mi skoz ponavlja vprašanje, zakaj ostajam??? Ne znam si tega razložit – del mene sicer v sebi še vedno trpi in tega mu ne bom odpustila NIKOLI, drug del pa je spoznal, da se v življenju lahko zaneseš samo še na sebe in prav nikogar drugega. Ne vem, ali bom lahko tako preživela ostanek svojega življenja, mogoče da, mogoče ne – vem pa, da bom odšla, ko bom to zmogla…

Spoštovana 5ra83,

ja, na tem mestu lahko delite svojo zgodbo. Ne vem koliko si želite povratnih mnenj, ampak bralci foruma bodo nabrž dodali kakšno. Pa tudi jaz bi dodal svojega, glede na to, da proti koncu teksta vedarle postavite vprašanje v smislu: “Ne znam si razložit, zakaj ostajam?”

Najprej bi rad poudaril, da ste se, ne po svoji odgovornosti, znašli v izjemno zahtevni situaciji. Nesmiselno bi bilo pričakovati od sebe, da boste poleg vseh rednih obremenitev (otroci, gospodinjstvo, služba, partnerstvo …) in še moževe prevare, zlahka sprejemala tako težke odločitve kot je z dvema malima otrokoma zapustiti moža in začeti znova. Jaz vidim vašo reakcijo, da vam je začasno postalo vseeno, kot popolnoma normalno in pozitivno. Mogoče ste se tako zaščitila pred preobremenitvijo. Tako, da moj predlog je, da v prvem koraku poskrbite zase, da malo zadihate, se spočijete, mogoče oddate otroke starim staršem za par dni in si privoščite kako za vas prijetno aktivnost. (nekaj od tega že počnete – dobro za vas)

Ko si nekoliko povrnete življenjsko energijo, pa nadaljujte z raziskovanjem vprašanja: “Zakaj ostajam?” Jaz klientom v podobnih situacijah svetujem, da raziščejo svoj notranji konflikt in si tako odgovorijo na to vprašanje. Iz vašega zapisa je videti, da ste v notranjem konfliktu – z enim delom sebe hočem biti s tem partnerjem, z drugim delom sebe pa nočem več biti z njim.

Za začetek predlagam, da potegnete konflikt na plano in kar na papir zapišete kaj pravi tisti del vas, ki vas vleče k temu partnerju in kaj tisti del, ki vas vleče stran. Recimo:

Me vleče k njemu:
– Težko je začeti znova, se bom raje vdala sem v usodo
– Ne vem, če bom našla boljšega oziroma ne vem, če si zaslužim boljšega.
– Pogrešala bom bližino, varnost, …
– Kako bo to vplivalo na otroke?

Me vleče stran:
– Me vara
– Za svoja dejanja ne prevzema odgovornosti, ampak krivi mene
– V zvezi z njim trpim
– Ker ostajam z njim, ostajam brez kvalitetnejše veze, ki bi jo lahko imela z drugim partnerjem

To so moje ideje za vzorec, vi pa napišite svoje. Potem lahko presodite kateri del sebe boste poslušali in sprejmete odločitev. Lahko, da se odločite, da je za vas sprejemljivo partnerjevo vedenje in ostanete z njim, ali pa da ni in vezo prekinete. Obe odločitvi sta v redu, važno je, da ni nekaj vmes in da ne ostajate dolgo v precepu glede tako pomembne tem kot je partnerstvo. Če dolgo ostajate v tako pomembnem notranjem konfliktu, je to zelo neprijetno in močno znižuje kvaliteto življenja.

Če še potem ne bi sprejela odločitve, bi jo pa želela, bi bilo smiselno raziskati in odpraviti vaše notranje razloge za to, da take odločitve ne sprejmete. Vsako vedenje ima svojo logiko, zato predlagam prizanesljivost do sebe.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Znašla si se v težki situaciji, ki bo verjetno še težja, preden se bo popravila – ali pa bo samo še težja … 🙁
Razumem ta občutek, ko se “vdaš”, kot da nimaš več moči, kot da te sploh ni več dovolj, da bi občutila samo sebe. To je lahko tesno povezano z depresijo, ki je mogoče že prej prisotna (in je nekako vzrok za to, da se vdamo) ali pa se zdaj razvije.
Lahko pa pogledaš tudi z drugega zornega kota – štirih osnovnih reakcij na travmo: fight, flight, freeze, faint. Iz tvojega opisa bi lahko rekli, da gre pri tebi za freeze – otrpnila si, ostajaš v statusu quo, in vse, kar bi se moralo udejanjati skozi tvoje reakcije, dejanja, razmišljanja, čustvovanje (pa čeprav z izbruhi), raziskovanje … – vse je kot zamrznjeno v času. Ampak, če nadaljujem rahlo “pesniško”, če se ne boš odtajala, se boš razsula …
To pomeni, da ti mora biti še veliko huje, preden ti bo bolje, ali pa … ti bo samo malo po malem vedno huje … 🙁

V bistvu ti je glavno povedal že terapevt: če odideš, si daš vsaj možnost. Če ostaneš, niti te nimaš.
Ni videti, da bi bila tiste vrste ženska (ali v zahodni kulturi sploh obstajajo?), ki bi bila zares zadovoljna s tem, da je ena od žena (žensk) svojega moža. Nasprotno: zdi se, da te nezvestoba boli in se z njo ne strinjaš. Pa vendar jo držiš v svojem življenju. To je z drugimi besedami orisan konflikt, o katerem ti piše že terapevt.

Otroka pa s tem učiš, da je tak odnos v redu, da je sprejemljivo, da ima mož/oče ljubico (in morda prej ali slej še kakšnega otroka z njo), da je vdanost “vrlina ženske”, da je treba pasivno vse sprejemati in potrpeti itd.

Oditi ni lahko, in zagotovo je prav, da se prej skuša kaj rešiti. Ampak pogoj za uspeh in sploh smiselnost takega početja je, da to želita obe strani, da pri reševanju obe sodelujeta in da vsaka sprejme svoj del odgovornosti.
Iz opisanega je videti, da nista oba sodelovala, da ni sprejel vsak svojega dela odgovornosti (to počneš ti za oba) in da si ne želita rešiti odnosa. On ne, ker mu je fajn, kot je. Ti pa (še?) ne zmoreš, ker se še ne moreš (nočeš?) soočiti z dejstvi in posledicami. Ko govorimo o rešitvah, namreč to velja za vse: če zveze ni mogoče rešiti, je treba rešiti sebe. Zdi se, da ti tega ne počneš. Si šla tudi sama na terapijo, ne zakonsko, ampak osebno?

Predvsem pa v tvojem zapisu pogrešam jezo. Vsaj opis jeze (če bi doslej recimo že izpuhtela). Jeza je lahko zelo zdrava, nujna – je tista, ki nas prisili, zdrami, potisne k spremembi. Predvsem pa mora jeza ven! (Seveda na vsaj kolikor toliko primeren način – a še vedno je boljše razbiti krožnik kot držati jo v sebi.) Ne le zato, da nas premakne, ampak je še nekaj izredno pomembno: ko jezo izrazimo, ko jo sprostimo, se šele lahko pokaže, kaj je POD njo.

To ni kakšna velika skrivnost: pod jezo je vedno žalost. Pogosto strah. Sram. In še marsikaj. Kako naj vse to pride na svetlo, kako naj vse to ozavestiš, predelaš in spremeniš, če pa ostaja pokrito z vse težjo pokrovko jeze? Seseda se samo vase, v nerazločno godljo, v maso, tako grozljivo in obsežno in nerazpoznavno, da se zdi, da res ni druge rešitve, kot da se “vdamo”. Toda – kar smo zatajili (torej jezo in vse drugo), bo planilo ven na drugačen način (npr. v obliki bolezni).

Tvoj mož je prelomil obljubo, ki ti jo je dal ob poroki. Prekršil je tvoje (in zaenkrat še vedno tudi splošne) moralne norme. Prestopil je tvojo mejo. Porušil je, kar sta skupaj zgradila, in pod ruševinami pokopal ne le zveze, tudi (zdravo) družino. In s tem početjem nadaljeval. In za krono vsega za vse to okrivil tebe!

Glavno “čustvo”, ki ob tem veje iz tvojega pisma, pa je nemoč?

Če to drži, če jeze nisi prikrila pred nami na forumu, ampak je resnično ne čutiš, imaš težavo, ki presega vajine zakonske težave. In to bi morala reševati. Na zasebni terapiji.
V tem se skriva tudi odgovor, zakaj ga ne moreš zapustiti.

Modra misel, katere avtorja se žal ne spomnim, pravi: Prevara je tako rekoč laž celotne osebe.
Kruto dejstvo je: kdor vara, tudi laže. In to je nekako še hujše od samega varanja: to, da v odnosu ni resnice, ni iskrenosti, ni poštenja – in jasno, da ni zaupanja. Tak odnos lahko imaš z neznancem v zdravnikovi čakalnici, s FB-prijateljem, s prodajalcem v trgovini … s kupom ljudi. Če ga imaš – tak odnos – tudi doma – potem dóma nimaš. Kje se bo spočila tvoja duša?

Ko se zgodi to kar se je tebi ni poti nazaj sploh če so čustva tistega ki je varal usmerjena na ljubimca ali ljubico . Ne razmišljaj v smeri zakaj je storil kar je pač storil in zakaj ne sodeluje s teboj ,ker moraš ti dragoceni čas vlagati vase . Neumno bi ga bilo siliti ali prositi naj ostane saj ti za hrbtom naredi ravno tisto česar nočeš . Ko se je to zgodilo meni sem vedela da je konec ker s to žensko se je namreč sestal pogosto in to tako zelo da so se vpletla čustva . Zapustila sem ga saj bi moj trud zletel na neplodna tla za obstanek nekega zakona ali zveze morata imeti željo oba ne samo eden . No tvoj je nima če bi jo imel ne bi letal k drugi in ponovno z vso svojo zmedo nazaj k tebi . Posveti se sebi .Nekaj časa ti bo hudo ampak vse mine . Zakaj bi se mučila kje hodi on in kaj počne ?

Najprej vsem hvala za odgovore. Naj povem, da je moja jeza prehajala v bes, izpade, dretje… zdaj pa se mi zdi da tudi tega ne zmorem vec, ker me bo to unicilo. Seveda vem, da je ta zakon ze propadel, ker ni zaupanja in ga nikoli vec ne bo… meni je v teoriji vse kristalno jasno, vendar je v praksi tezava narediti prvi korak.

Peklensko težko je narediti ta korak, čeprav mnogi rečejo, da se je “najlažje ločit, težje pa je krpat zakon”. Jaz se ne strinjam, meni se zdi neprimerno težje ločit kot reševati.

Na srečo ti tega koraka ni treba narediti danes, jutri ali pojutrišnjem. Nisi življenjsko ogrožena, nihče te ne meče iz hiše, ker na vrata že trka ljubica, da se vseli namesto tebe. V miru lahko premisliš, tuhtaš in zbiraš moči. Tako ali tako se je manj naporno ločevati v miru in po premisleku kot v afektu.

Vse, kar občutiš, je normalno, Čaka te še nekaj faz občutenj, čeprav se ti trenutno zdi, da si otopela. Presenečena boš nad sabo. Jaz mislim, da si mogoče prej sprijaznjena kot otopela.