Pozdravljeni,
Sem prvič v življenju v hudi težavah, kadar ne vem katero pot naj izberem.
Skratka ,sem tujka ki sem že 6 let živela v Sloveniji in v tem času sem se preveč navezala na mentaliteta ,mesto,kultura ,edukacija ljudje in ostale stvari. Vbistvo sem bla res zaljubljena v državi oz mesto kjer sem živela, in nisem hotla se vrnit doma četudi moji starši so me na vsak način poskusali prepričati.Je blo res težek pot zame ,posebej ker mam socialna anksioznost in zarad tega je blo težje hodit na fakulteta,dobiti službo in normalno funkcionirat. Vendar sem bla z najboljšo kolegico ki je me vedno podpirala in je bla zame tukaj kadar sem se počutila izcrpljeno ,brez samozavest in sem hotla obupati ( ker je blo kr potrebno imeti zelo moči da bo mogel tujec kr nadaljevat pridobivati papirje o prebivanju ).
In vse je to bilo super ,ker sem se nekak znajdla s službo ,sem imela družbo ,vendar z fakulteta ni šlo najboljše .Vmes sem se spoznala z mojim fantom ki ni bil slovenec .Skupaj smo bili eno leto in smo se kr začeli pogovarjat kje bomo živeli . On je hotu iti domov ,jst pa sem hotla nadaljevat živeti v mesto kjer sem se počutila zelo lepo,mesto kjer sem hotla moji otroki da pridobijo ist mentaliteta in edukacija ki je ima v Sloveniji. Dokler mesto kjer živi doma on je pa zelo nasprotno .
In ker je on bolj trmast ,jst pa sem bolj nesamozavestna in je blo dovolj da človek ki mi je zelo blizu srca govorit kako on ni šans da bo živel nikoli tam ,četudi jst sem njemu govorila da pri njemu mi ni niti malo lepo, sem se preselila pri njemu . Prvih mesecih mi je blo grdo vendar še zmeri je blo malo zanimivo ker je blo za raziskovat . Se pravi bli so periodi kadar sem hotla se spakirat in vrnit se nazaj ,vendar mi je blo zelo težko ker sem se navezala preveč na njega. On je tudi potem zgradil hišico za naju in vem da me ima rad,vendar četudi je vedu da sem se počutila tam slabo ,ni hotu se premislit ker on tam je začel njegovo sanjsko službo ki si jo želel še prej..
Se pravi jst sem se morala poslovit od moje sanjsko mesto za katero sem 6 let preživela veliko stres ,dala denar in zdravje .On pa je trmasto govoril da se bom navadila tam,in da se tako počutim ker sem depresivna. Da nisem bla srečna niti v Sloveniji ( ker sem se pogosto počutila osamljena in ker sem imela težave s kolege v službi). Da je to moja depresija in aksioznost . Da moram premagati to k se v njegovo mesto bojim hodit ker ljudi vozijo zelo hitro in ni pravila.V tem času jst sem počutila velik pritisk in nerazumevanje ,četudi morda ma prav da sem preveč sentimentalna k je to posledično mojo depresijo. In zdej je prišel trenutak k sem že preveč depresivna po enem leto prebivanje tam ,in nerazumevanje od njegovo stran ,ki je prišlo do tega da več ne počutim se isto poleg njega . Se vedno kregava načeloma o teh stvarih in tudi o tem da ne zmore me razumet tudi za vsakdajne stvari ki jih iščem od njega. Situacija je postala toliko napeta da smo zdej na pauzi in sem šla domov . Počutim se kot da sem se zgubila sama sebe ,svoji indetitet ,zgubila sem željo o tem da bom delala ali nadaljevala tam fakulteti .Počutim se da od tega dneva sem zgubila edina stvar ki me je na nek način delala srečna in ponosna name .Sem toliko zmedena ali pa si nočem priznat ,da je najboljše da nisva za skupaj ( tega sem tudi rekla njemu še kdaj sem vidla da nimava iste želje o prihodnostji). Na nek način iz srca si želim da se stvari nekak popravijo ,ker sem že dala preveč upanje njemu glede hišo ki je naredu ,pa tudi poroka. Tudi je dober človek in resen v zvezi ,k me je na začetku zelo privleklo pri njemu in sem se odločila biti znjemu poleg vse.
Zdej me še to zmedi …Na začetku je blo vse to zaljubljenost ,vendar nisem ziher da sem ga imela rada …in me to zelo boli. Ali mogoče sem ga imela,pa sem se ohladila ker sva se preveč kregala in ker sem se počutila da me ne razume in da mi je vzel nekaj k sem si zares veliko želela.
Šele zdej je predlagu da lahko prideva spet v Sloveniji in poskusiva ,vendar je reku da ne iščem od njega da bo srečen . Velikokrat je reku nekaj dni pred tega da bo tudi on bo poskusu zame le 1 let in na ist način kot sem jst bla-depresivna ,in da bova takrat na istem …Zdej jst to vidim kot eno igro ,od drugo stran pa ne vem več kaj mi se dogaja v glavi ..Prvič če ga mam rada ,drugič sem zmedena o tem kje bom živela če sem z njim ali brez …Nimam več moči in voljo …Težko bom sprejela če greva narazen ,ker sva bli 3 let skupaj …Od drugo stran pa ne vem če ga mam rada ali me je preveč prizadenu , in sicer nisem prepričana če se hočem poročit za njega en dan.. Prosim mi dajte kakšen nasvet oz iz kje naj začnem reševati moji težavi ? Hotla bi spet živeti v Sloveniji,vendar hočem njega kot je bilo preden smo se začeli kregat in izgubiti tisto žar k sem imela za njega ..Vse bi dala da bi najdla kakšno rešitev za naju .

Lepo pozdravljena,

mislim, da do svojega partnerja ne čutite prave ljubezni. Si sploh želite do njega še čutiti ljubezenska čustva?
Kaj si želite, v kolikor bi imeli “svobodno odločitev”? Si na vsak način želite v Ljubljano? Kje ste trenutno in katera tema se vam zdi, da je najbolj vplivala na vajin odnos v negativnem smislu?

Hvala in vse dobro;

Želim si, ker mislim da je vreden ljubezni .Sem spoznala fantje ki večinoma niso bli za resno vezo in ne kaj več. Ni tudi agresivn ( fizično al psihično). Edin je to da mava različne cilje ki vem da je velika stvar ,njegovo nerazumevanje o mojih želji …in od mojo stran tudi to k nisem prepričana o mojih občutki.
Če bi imela slobodno odločitev ja želela bi si zares pridit nazaj ,vendar pot do pridobivanje papirje ni lahka . In sicer meni kot tujka ni mi toliko za službo ,vendar zares me je očaralo nekaj tam . Je nekaj k mi da mir ,sreča, in zares nisem rabila čas za prilagajanje ker mentaliteta je kot da bi se jst odločala kaj si želim. Edin k mi je blo težko je blo to k sem bla sama ( s kolegico) in sem mogla rihtat vse ,pa tudi plačevati najemnino ,izpite,hrana,in vsako leto papirje za podaljšanje prebivanje …Je zarez blo težko posebej ker nisem dovolj samozavestna in nimam podpora od starših.
Zdej sem doma ,ker sem se odločila za pauzi .Najbolj negativno je blo to glede selitev…Prvič ker me ni podpiral ,potem ker je vedno govoril da on ni šans živeti Sloveniji ,potem ker je govoru da bo on šel domov jst pa lahk nadaljujem in da se bova vidli vsak mesec 1-2 tednov …Vbisto on želi živit na jugu jst pa na severju …on ni ambiciozen ,jst pa sem ..to je to ki je zmotlo …in predvsem njegovo nerazumevanje ,trmost ,četudi me je vidu da sem zares tažna pri njemu je kr nadaljevati me prepričevat da je problem v mano ker sem depresivna ,ker nimam hobija in službo ,in ker skoz govorim le to kolk mi je tam slabo in si ne pustim uživat v stvarih …
Vendar kaj vi mislite, je možno da sem ga imela rada in da se je to spremenilo zarad tega ? Ali je problem v mano ker sem nesamozavestna,depresivna in verjetn se nimam dovolj rada ?

Lepo pozdravljena,

mislim, da je bilo za vas veliko pretresov, da vam selitve niso dobro dele. Morda je problem tudi v slabi samopodobi…saj večinoma časa govorite o tem, kaj bi želel “on”…Kje ste pa vi? Poslušajte vaše srce…To, da ni psihično in fizično nasilen, ne pomeni dobrega partnerja. Dober partner je takrat, ko vas podpira, pomaga, imata skupni “temelj” na katerega se opirata…tudi pomembne cilje.

V kolikor vas razumem, kaže na vas, kaj vse ni ok z vami…Samo vi imate po njegovem težave…Poslušajte svoje srce. Tudi, če je pot težka, je vredno hoditi po njej in vztrajati…Tako, da, če si želite nazaj v želeno državo, mesto, kjer se dobro počutite…pojdite in gradite sebe, svojo samozavest, zaupanje vase.

Za vas bi bila psihoterapija zelo priporočljiva, saj bi tako čutila oporo, da greste skozi pridobljene težave.

Lep pozdrav in vse dobro;