Spoštovani!

Stara sem 34 let in prvič noseča. Sem v vezi, ki traja 1.5 leta, hudih problemov v vezi ni, nosečnost ni bila povsem načrtovana vendar smo razmišljali: če se zgodi, nič hudega.
Finančno smo ok, službe imava.
Že pred nosečnostjo me je glede na starost matralo, da moram pohiteti glede otroka, da ne bom prestara, vedno sem vedela, da si želim družine in otrok.
Ko pa sem ugotovila, da sem dejansko noseča me je zadel šok. Najraje bi zbežala iz situacije, naredila splav in zbežala iz veze. V partnerja sem bila na začetku zaljubljena, sedaj pa smo bili v fazi ko metuljči v trebuhu in adrenalin neha.
Vseskozi sem razmišljala o splavu, vendar nikoli se za to nisem zares odločila. Zdaj sem že toliko noseča, da bi za splav rabila komisijo.
Ne razumem, zakaj sem ob novici da sem noseča, da se bo življenje spremenilo, da bom sedaj z ostala s tem partnerjem, da bi se poročili itd postala depresivna.
Naj povem, da imam tudi sicer v življenju kaj nekaj problemov v odnosih. Imela sem kar nekaj vez, na začetku vedno zelo adrenalinsko, hitro me totalno povleče noter, močna čustva takoj, nato pa ko metuljčki popustijo se začnem v vezi kregati, najdem težave in nato vezo razdrem. Po navadi kot da bi iskala kreganje, kot da rabim ta adrenalin.
Posebej mi je žal za eno predhodno vezo, kjer sem tudi po 4 letih začela iskati težave in kreganja in nato vezo razdrla, sedaj po toliko letih pa vidim, da sem bi lahko lepo funkcioniralo in bi nila srečna. Takrat pa sem to doživljala kot rešitev.
Sedaj otroka doživljam kot prisilo, da bom mogla ostati v tej vezi. Pred nosečnostjo sem si želela otrok, sedaj pa bi rada iz vsega zbežala.
V vezi ni nasilja, ni alkohola, ni drog, partner je normalen, ima pozitivne lastnosti in tudi kakšno negativno, kot naprimer to, da se z mano ne zna pogovarjat, me potolažit ko imam krize.
Imela sem starše, ki so bili zelo protektivni, mama je bila hkrati precej kritična in tudi velikokrat depresivna ter črnogleda. Z mamo nisem bila nikoli precej povezana.
Razmišljala sem o splavu, vendar me je skrbelo da mi bo zaradi leti in odsotnosti večjega konkretnega razloga za to kasneje žal.
V svojem življenju sem veliko odnosov prekinila na tak drastičen način, na se z ljudmi skregam in uničim most za seboj. In v tem vidim kot neko rešitev, osvoboditev. Kot da mi gre bližina in normalnost na živce…. ( če malo globje analiziram kaj se skriva v meni).
Ne znam oceniti kaj bi morala narediti in sem precej obupana…
Prosim za nasvet/ pomoč…hvala!

Lepo pozdravljeni,

Kakšen točno je bil vaš odnos z mamo? Kako ste jo doživljala kot otrok? Ste čutila varnost v svoji primarni družini…

Ponotranjila ste vzorec, da odnos ni “varen”… Pred čem bežite? Se sprejemate? Kaj za vas pomeni svoboda?

Priporočam vam, da se vključite v psihoterapevtski proces in razdrla te stisko ter vzorce, kajti vas otrok bo vsak čas tu… In že veš čas srka vse informacije, ki jih oddajate. V odnosu smo običajno izpolnjeni takrat, ko smo kot prvo zadovoljni sami s seboj.

Lep pozdrav in vse dobro;

Mama je bila vedno odsotna- čustveno. Oziroma danes bi rekla čustveno nedosegljiva. nikoli nisem z njo čutila prave bližine. Z očetom pa je bil odnos dober, imela bi ga celo blizu idealnega.
Mama je bila vedno kritična, do mene in tudi do drugih. Velikokrat je imela doma izpade, znašala se je na očeta in ga krivila za svoje slabo počutje ( čeprav oče ni delal nič slabega).
Mama ni bila srečna, ker ni izpolnila osebnih ambicij in zato je krivile vedno druge.
Mami sem se redkogdaj lahko zaupala. V otroštvu in najstniških letih sem bila pogosto OUTSIDER, težko sem padla v kako družbo, pogosto so me družbe izločile in to me je parkrat tudi zelo zabolelo.
V mojem odnosu do partnerjev pogosto vidim odnos moje mame do mojega očeta. Krivim jih za vse slabo in penim na njih. Tako kot je mama mislila, da bi si mogla dobiti nekaj boljšega kot mojega očeta, tako tudi jaz vedno mislim, da bi si lahko dobila nekaj boljšega.
Ko je veza na začetku sem čisto preplavljena z zaljubljenostjo, ko pa zaljubljenost mine pa ne morem začeti LJUBITI osebo, ampak mi v vezi ni več zanimivo in bi najraje pobegnila.
No sedaj ne morem pobegniti, ker sem noseča.
Po drugi strani pa je bila moja družina vedno zaskrbljena in zaščitniška, vedno so razmišljali, kje se mi lahko kaj zgodi in me svarili pred vsemi mogočimi nevarnostmi. Zato sem bolj anksioznega tipa.
Seveda se strinjam z nasvetom o terapiji, bi mi pa pomagalo tudi vaše mnenje sedaj, ker sem zelo zbegana in še sama sebe ne razumem….

Hvala!

Lepo pozdravljena,

razumem vas… Pa tudi dejstvo, da morate mami odpustiti, ter sprejeti sebe. Mamo ste ponotranjila,kar je normalna pot otroka. Vendar vi ste vi. Kaj bi si želeli od odnosa? Katere značilnosti bi si želeli, da bi imel vas partner?

V trenutnem položaju, ne bi bil nobeden dovolj dober za partnerski odnos. Zato pravim, da bi bilo najbolje predelovali mamo, kljub temu, da ste ob ocetu prejela pozitivno sliko o moškemu.

Sprejeti morate, da idealov ni, je pa pomembna baza vašega partnerja, ki naj bi bila podobna vaši… Kakšna je vajina?

Lep pozdrav in vse dobro;