Spoštovani, z možem imava ogromne težave v zakonu. Ni nasilja, alkohola na srečo, je pa ogromno pomanjkanje komunikacije. Sama sem doma, prejemam delno invalidnino, mož zaposlen. Že od samega začetka zakona (30 let nazaj) je bila njegova služba njegova osebna stvar. Tudi če je bilo kakšno druženje s partnerji družino v okviru službe – ja, smo morali priti, da nas drugi vidijo, sam nas ni niti pozdravil. (logično, kajti zanj najbolj neumna stvar, kajti družina se z službo nima kaj mešati). Kljub vsem pojasnilom zakaj in kako – to je zanj neumno. Če kdaj nismo želeli, je bilo krega v hiši, kaj bo šef rekel, da moramo, bomo njega osramotili… Skratka – vedno zaradi drugih. Tudi ob menjavi služb – v vseh podjetjih isto. Povedala sem mu, da bi me lahko vsaj predstavil komu, ne da pride kdo in moraš razlagati kam spadaš, kdo si, ker te pač partner pusti samega med tujci. Seveda – moje počutje ob tem ga nikoli ni zanimalo, kljub vsem mojim pojasnilom – mirnim! Nič se ni spremenilo, niti opravičila z njegove strani, da bo drugič ob meni ali pa, da bi vsaj rekel, potem pa ok, drugič ni potrebno priti, če se počutiš slabo.
In vmes se je zgodilo, da se je zapletel s sodelavko. Ni me zanimalo kako daleč, zakaj… Verjela sem, da do samega sexa ni prišlo. Mi je pa lagal v obraz, prisegal pri otrocih, o drugih stvareh, nato se je izkazalo, da sem imela prav. In da bi se gospod opravičil vsaj sedaj – ne! To on ne dela. Povem mu, da sem globoko prizadeta, ve da ne maram laži, prisegal je…nato pa ni zmogel en OPROSTI, zaneslo me je predaleč….Pa preživim, grem naprej….kljub vsem težavam…saj bom vzdržala
In sedaj…mislim da ne zmorem več. Praznoval, prišli sodelavci, sodelavke – posvečal se jim 300 na uro, mene še predstavil ni. Kot da me ni. Bil na službeni poti, osmi marec – niti en sms, da bi čestital (materialne dobrine ve, da me ne prevzamejo, meni več pomeni ena beseda, da se nekdo spomni nate, ne da ti kaj da). Ne, kot da ne obstajam. Tudi ko je prišel domov – nič, naslednji dan mi nastavi čokolado. Brez besed, pisnih ali ustnih. Ne, ne vzamem je. Povem vse kako in kaj….sem občutljiva. OK, ampak jaz več ne bom trpela. Grem, res si želim oditi. Ne bom njegova žena, ko me bo potreboval, ko bo sam, kdo bo v družbi, vstran od mene, pa bo pozabil, da obstajam. Ne zmorem več. Ni važno kam, kdaj – ko stopi skozi vhodna vrata, za sabo pusti družino, ženo – od takrat obstaja samo ON in tisto, kamor gre. (razen, če bo kaj osebno potreboval. Takrat pa bo kontaktiral. Da bi vprašal – kako ste, otroci…O ne, to pa je že preveč osebno. On je sedaj službeno odsoten, ali pa bilo kako povezano z kakšnim delom….) Ja, delo mu pomeni vse. Pa naj bo to pomoč kolegom, služba, doma…vedno delo, delo… Da je kriza z denarjem, da pač tako je, če bi bil denar bi bil drugačen – ne! Ne bi bil, on takšen je. Tako je vzgojen, včasih se je znal zabavat, danes… Se ne more, ker nimamo denarja. Obremenjuje s stvarmi, ki se morda lahko zgodijo (in nas finančno udarijo), ne samo s trenutnimi težavami. Da imava midva težave, ga pa ne skrbi preveč. Pa vendar…mene pa bolj to skrbi. Kako naprej? Njega nič preveč ne moti, tak sem (so njegove besede), jaz pa…sem takšna. To me moti. Potrebujem nekoga, ki me bo cenil, spoštoval…Povedala sem mu to, saj sva se pogovorila….delno mi dal prav. Ampak – nikoli pa ne zaključiva zadev – najdeva neko rešitev, kompromis… Jaz svoje povem, on svoje in – gre. Saj sva se pogovorila. Ja, sva se, dogovorila pa ne! In potem – se vleče ta jara kača naprej, ker pač – tak je, jaz pa preobčutljiva. Ampak res ….sedaj pa mi je dovolj. Vsaj zadnja leta sem raje sama, kot pa, da se sekiram zaradi nekoga, katerega ne brigajo moje želje, počutje… (razen, če se jih da rešiti z financami, potem bo na uslugo, kot človek, mož oseba pa….ne, tega mi ne bo dal). Če ne zmore besede oprosti, kako bo šele kaj več dal )a, oprosti mi ne reče, ker bi itak imel figo v žepu – torej potem tako smatra, da on lahko mene užali, me šikanira …če bi izrekel oprosti samo zaradi miru v hiši.
Se opravičujem za dolg zmeden zapis, pa vendar…morala sem dati iz sebe. Res se počutim na tleh, sama, zavržena. Dobesedno sem dobra za sužnja – gospodinjo, čistilko, kurvo. Za spremljevalko v življenju, s katero deliš svoje kompletno življenje pa ne.

Lepo pozdravljena,

razumem vas, vašo situacijo in tudi spoznanja do katerih ste prišla…

Pravite, da je bilo včasih drugače? Da se je znal smejati in zabavati, ko sta bila skupaj? Morda veste kdaj in zaradi česa ni več tako? Kaj mislite kaj se je med vama tako močno spremenilo?

Običajno slišimo odgovore iz druge strani: “Ti si kriva, nisi več ista kot na začetku, živciras me, zate nič ne naredim prav…” Vam je znano?

Res je, tako ne bo šlo več naprej. Se vedno čutite ljubezen do njega? Kaj pa on? Si želi zopet v postaviti bližino med vama? Je morda odprt do psihoterapije? Pari, ki prihajajo k meni imajo vsi težave s komunikacijo v odnosu. Saj vsakič, ko eden od partnerjev izpostavi svoj problem, drugemu odnese pokrovko, saj je občutljiva tema v odnosu, povzroči eksplozijo. Jaz kot tretji vidim odnos iz druge perspektive. Običajno se ne znamo slišati in vsak od partnerjev govori “svoj jezik” v katerem vztraja…

Kaj si pa želite vi? Bi si želeli ta odnos obuditi, vzpostaviti bližino? Greste lahko skozi prevaro? Verjamete se v vaju? Kje ste tu vi?

Lep pozdrav in vse dobro;

Bila sva na svetovanju po tisti čustveni prevari (ali zapletu s sodelavko). Žal se ni nič spremenilo. Prizna, da sem se spremenila na bolje, sama ne morem reči zanj, da se je spremenil. Enostavno mi ne zaupa oz selekcionira kaj in kako bo povedal – pa ne delam drame nikoli. Ve, da bo prej drama, če kasneje izvem nekaj, kar se tiče mene, družine. Seveda, če se izkaže drugače, kot je bilo povedano meni. Očita mi za stvari, ki so bile pred leti, ko sva bila mlada, sama. V zakonu mi očita, da premalo sexava. A sem mu razložila, da če me ignorira, me ne upošteva, mi ne da vedeti, da me ceni kot žensko, ženo, mi ne zaupa…da enostavno ne zmorem pa se potem v postelji narediti, da pa sem sproščena zadovoljna ženska/žena. Če te nekdo nenehno postavlja na stranski tir, te ima ločeno od svojih znancev, kolegov, te ne vzame s sabo kamor bi te lahko (ker strogo ločuje moje tvoje) potem – morda res neprimerno gledano, ampak tako me prešine večkrat – potem še me v postelji ne potrebuje. Ali za zadovoljevanje bilo kakšnih njegovih potreb. Če že moje prošnje, potrebe ne razume, potem verjetno jaz njegovih tudi ne potrebujem? Če so to zanj žal samo posteljne usluge, mu pač potem v teh ne bom ustregla.
On v najinem odnosu ne vidi nekih velikih težav, čeprav sem mu sama povedala, kje jih jaz vidim. Niti ni pokazal, da bi jih bil pripravljen nekako rešiti skupaj – ker pač to niso težave oz ima vsak par težave. Samo s tem se jaz (po njegovih besedah) moram sprijazniti, ne pa bežati vstran.
Ljubezen do njega – ne vem. Resnično ne vem, če je še to ljubezen. Z moje ter njegove strani. Mislim, da je to zgolj že navada. Kaj točno on čuti, mi tako nikoli ne bo povedal. Oz nobenemu. Kazanje čustev je slabost, očitno.
Resno sem predlagala ločitev, komentiral pa samo s tem, da bežim. Ampak da bi predlagal neko skupno rešitev – to pa ne. Samo rekel je, da on pač tak je. OK, sprejmem da je tak, ampak jaz pa tako naprej ne morem. Ne s takim človekom, ki ne najde/predlaga nek kompromis, ki bi nama ustrezal. Res sem se mu izpovedala, mirno, odkrito. Kaj želim v življenju, od partnerja…Kaj me boli…In vse kar je zmogel so bile besede – da bežim, ter da on pač tak je.

Lepo pozdravljeni,

vprašajte ga, ali on ne bi bil rad zadovoljen in kaj je zanj partnerstvo oziroma srečno partnerstvo? Enako vprašajte tudi sebe. V kolikor bo povedal, da njemu ustreza kot je, pomeni, da svoje “navade” ne bi menjal, ne glede na to, kaj v življenju naokoli doživlja.

Spolnost je pomemben vidik zveze. Ženske jo gledamo skozi čustveno plat. V kolikor v sebi nosimo bolečino, se ta bolečina prenese tudi na maternico… Želje pa ni. Pri moških ni tako. Zato pravim, da partnerja običajno gledata vsak iz svojega zornega kota ter pozicije spola… Mnenja eden o drugemu pa so enaka.

Mislim, da se boste morala na koncu vendar le vi odločiti ali vidite skupno pot ali ne. Pot na kateri sta resnično ne vodi nikamor.

Zelo pomembno je kaj čutite in do katere mere se lahko sprejmete kompromis?

Lep pozdrav in vse dobro;