Pozdravljeni. Zadnjih nekaj let imam občutek, da je z mano nekaj norobe. Upam, da mi bo kdo lahko pomagal.

Gre za to, da se počutim prazno in žalostno. Vendar pa to ni navadno žalost. Včasih jočem, pa ne vem zakaj. Počutim se kot, da to nisem jaz. Kot, da se sploh ne poznam. Zelo težko se odločam o stvareh in o moji prihodnosti. Ne predstavljam si svojega življenja. Vem, da nekoč nisem bila taka in je to prišlo nekako samo od sebe. Ne morem reči, da nimam prijateljev ali da imam slabo družino. Nimam takih težav, a se še vedno počutim tako samo. Saj bi o tem povedala komu, a kako mu naj povem, če še sama nevem točno kaj mi je. Mislim, da rabim kak hobi ali kaj takega. Problem je, da nevem, kaj sploh hočem in kaj lahko sploh pričakujem. Trenutno se še iščem. Rabim odgovore, ker nisem še povsem obupala sama nad sabo.

Hvala, da ste prisluhnili.

Kolikokrat govorite o tem, kaj čutite, kolikokrat podelite svoje misli, kolikokrat si dovolite biti to kar ste, spontano, kolikokrat si rečete briga me, kaj si mislijo drugi, če mi paše npr. obleči rdeče krilo, ki kar bode v oči, ga bom oblekla. Spontanost, brez nadzora-včasih je nujno. Sprostite se in se vprašajte: v čem se razlikuje od drugih, kaj na meni je drugačno, unikatno? Kje oživim? Kdaj se počutim res dobro?
Lep pozdrav!

Lahko kaj več poveš? Kakšno podrobnost, kaj več o tebi, časovna opredelitev tega počutja in kakšni pomembnejši dogodki. Stanje v družini in šoli/službi…

Včasih se v življenju zgodijo grde stvari, prevara, ločitev, smrt. ostaneš sam… ne veš kaj bi rad, ne veš kaj hočeš, ne veš kdo si. hodiš v službo, skuhaš, opereš, zabijaš čas, ko si zvečer sam si želiš da nisi sam, blodiš naokoli kot senca… ko imaš kako dobro uro se oprimeš vsega kar te zanima, greš ven hodit, se družit, na koncert, v naravo, med ljudi. Važno je da se gibaš, dinamika, čim obstaneš se sprašuješ, vprašanja prinesejo žalost. Bodi čimbolj aktivna, prisili se, čas vse pozdravi…