Pozdravljeni. Rada bi postavila nekaj vprašanj in upam, da mi bo kdo lahko odgovoril.

Ko sem v družbi je vse vredu, ko pa sem sama se spet vrne tisti slab občutek. Ni navadna žalost ali jeza. Počutim se prazno. Ne vem kaj bi sama s sabo. Imam dobro družino, tudi v šoli nimam problemov. A še vedno se počutim prazno. Saj bi zaupala komu, pa ne vem, kako naj to opišem. Kako naj mi kdo pomaga, če mu ne morem povedati, kaj mi je? Včasih se počutim tako grozno, da ne razmišljam več jasno. Enkrat me je nekdo vprašal, zakaj je vredno živeti. Ko sem razmišljala o tem, sem ugotovila, da v življenju nimam nikakšnih ciljev, za katere bi se potrudila. Zelo težko se odločam o stvareh. Ne moram si predstavljati, kaj bo z mano. Preprosto ne zmorem. Grozno je, ko imaš tak občutek, pa ne veš, kako se ga znebiti….

Pozdravljena Moonlight92,

Hmm, res je težko povedati kaj nam manjka, če niti sami dobro ne vemo kaj bi to bilo ali kako bi to ubesedili. Dobro pa se mi zdi, da imaš dobro družino in da ti v šoli tudi gre dobro. Obstaja en pojem, ki ga je Viktor E. Frankl poimenoval ” bivanjska praznina”- http://www.mladina.si/160165/viktor-frankl-volja-do-smisla/ , nekaj o tem sem že napisala tukaj: https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?t=7086799
Tvoje življenje zagotovo ima smisel, včasih ga je treba še poiskati, včasih najti v maleh stvareh vsakdana, ki se sicer ne zdijo pomembne, včasih je v tem, da pomagamo bivanje osmisliti drugemu…
Vsekakor pa so vedno poti, vse dobro,
lp
Bernarda