Mislim čisto resno! V življenju sem pazila na kupe otrok, tudi na problematične, ampak moj petnajstmesečnik mi kuri živce s fantomsko hitrostjo! Tako intenzivnega, stikljivega, radovednega, živahnega in zahtevnega otroka še nisem videla, kaj šele da bi verjela, da je lahko moj (z možem sva oba bolj mirne narave).
Nedonošenček (bogi bogi!?) je v 15 mesecih zrasel v malo neukrotljivo pošastko, ki se ji ne da nič dopovedati. Zdajle sem ga osmič v štirih minutah vlekla iz omare, v kateri sta sesalec in likalna miza (ki bi krasno padla nanj, če jo malo potrese kot on zna!). In to ni še nič! Vtičnice, predali, pralni stroj, metlica za WC, telefoni, daljinci, posoda, čevlji, gate in nogavice iz omare, … vse se kar lepi na male prste, roke ima kot hobotnica povsod in ko pospravljam za njim eno razdejanje, že sedi v naslednji omari (ko pridem do konca je že v tretji!) in navdušeno z vso hitrostjo meče ven! Da ne omenjam stolov, omar, polic, škatel, kavča, okenskih polic, bideja in še gore drugih stvari, na katere se očitno da splezati v 3 sekundah, ko mulcu obrneš hrbet (in tudi pasti dol, seveda!). Prigovarjanje, opozarjanje, nič ne pomaga, tudi po prstih sem ga (ker se je lotil vtičnic), pa zaman! Enostavno ne zmorem več! Zdi se mi, da ga cele dneve samo še vlečem s stvari, ki so zanj nevarne, podim od stvari, ki jih bo uničil do konca (računalnik, printer, video, stolp…), ugotavljam, zakaj se cmeri, hladim buške in krvav nos… Pa ne mislit, da imamo mega moderno nevarno stanovanje – vse je obloženo, prilagojeno smrkolinu, zaman!
Ko sem nevrologinji potožila, da je neustavljiv, mi je rekla, naj ga enostavno pustim pasti! Da naj preprečim poškodbo, padca pa ne, da obstajajo otroci, ki se le tako naučijo. Super! Naj pustim tudi da ga strese elektrika, ko bo spet vtikal priključen adapter od varuške v usta?! Pa ne mi rečt, da naj bolj pazim nanj, saj cele dneve ne delam drugega! Običajno teka od stvari do stvari hitreje, kot jaz govorim! Po hitrosti tekanja od ene prepovedane stvari do druge je pravi pravcati virus!
Ko pride mož domov, imam vse lase pokonci sama pa komaj še stojim na nogah in sem včasih prava živčna razvalina. In potem me še on posekira, zakaj se jezim na malega! Jaz pa samo lovim minute, da bi postorila tisto najnujnejše, dela nikoli ne zmanjka, mali se dere takoj ko se ne posvečaš več samo njemu…. tako kot zdaj! Sem se hotela malo ohladit, pa je spet ploha solz… saj ne vem več, kaj naj! Res bi potrebovala nove živce! Pa dopust! Ali pa službo, ki bi bila po tejle porodniški pravi balzam!
Upam, da nisem komu stopila na žulj. Sina imam zelo rada, vendar sem čisto izmučena in obupana in bi rada malo normalnega življenja nazaj! Tako pa cele dneve poslušam samo “kako je srčkan”, “samo da je zdrav” in “vi pa morate imeti še enega, ko delate tako lepe otroke”. Ko se pogledam v ogledalo, se pa zgrozim, počutim se tako že kot da bi imela šesdeset let…
Se mi že meša? Ali pa sem mogoče kakšen poseben primerek, ki mu materinstvo ne leži? Najbolj neumno je pa to, da imam otroke rada, da sem z veseljem delala v vrtcu, da sem uspešno delala tudi z najbolj težavnimi, zdaj pa… ??? Počutim se neuspešno, nesposobno, nenormalno, jezna sem sama nase in na cel svet.
Prosim, ne me sekirat!

Za vtičnice si kupi varovala, prav tako se dobi nekaj za predale in omare, pa za straniščno školjko. Dostopno naj mu bo tisto, kar je kolikor toliko varno. Če bo splezal na stol ali polico – ja, tudi to se mora naučiti, lahko tudi kdaj dol pade. Bodi zraven in ga lovi, da ne pade na glavo. Toliko pa ga le pusti, da se ustraši in da ve, da nekaj ne štima.

Ne vem, kakšno imaš stanovanje, ampak naredi si tako, da boš imela čim manj dela. Po možnosti igralnico, ali otroško sobo naredi “varno”, notri fotelj zate in knjigo v roke (vsaj za 15 min).

Srečno!

Haha, Anejka, kot bi sama napisala… Upam, da ima kdo kaksen nasvet.
LP!

Aja, naj se dodam, mi imamo sicer vse zavarovano, ampak kaj, ko si moja buba pristavi stol in pol veselo na mizo in elemente…

Hojla!

Te čisto razumem! Ampak na srečo se naši živci izgleda kar sami renovirajo! Ženske smo super stvar, skoraj neuničljive. Tudi kadar se prekurimo še vedno migamo!

Zvedaj se, da nisi slaba mama imaš le otroka, ki je zelo radoveden, živahen itn. Taka sta tudi moja. Zato ti želim le veliko miru. Pa ko otrok spi, si vzami čas zase. Pusti perilo, posodo…. Uleži se in uživaj v tišini. Pomaga!!!

Želim ti vse najnaj!
poli

Hvala za nasvet, lahko mi verjameš, da stanovanje JE urejeno tako, da bi moralo biti varno: vse vtičnice so zavarovane, namesto tega pa sname vtikače in adapterje iz telefonov. Omare so brez ročajev ali so zvezani – pomaga nič – je pač rabil 2 tedna več, da je pogruntal način, kako jih odpreti. Stole postavljamo pod mizo, do omar nima dostopa – pa si ga naredi sam, samo pristavi konjička ali privleče zaboj za igrače! Skratka: vsi varnostni ukrepi delujejo le toliko, da ti misliš, da je varen! Potem te pa rukne, ko ugotoviš, kaj je pogruntal!
Kar se pa tiče branja knjig in sedenja v fotelju: če se mu ne posvečaš 100%, cvili, javka, sitnari. Da bi bral ali delal kaj drugega je čisto nemogoče ob njem, ker se te loti na vse načine, dokler mu spet ne posvetiš vse pozornosti. Spi pa v vsem dnevu 45 minut! Ob tem, da mu je treba skuhati kosilo, pomiti, poskrbeti za cunje itd. – če ne naredim jaz, ne naredi nihče, nobene babice ipd.
Vseeno hvala za nasvete in dobre misli. Me malo tolaži to, da očitno ni edini, in da nisem edina, ki je včasih čisto preč! Hvala vsem!

Edina nisi, imaš pa presneto bistrega smrkca. Ne vem, mogoče bo bolje sedaj, ko bo poletje, pojdita ven, na kakšno igrišče, tobogan. Tudi bazen, ko bo topleje. Naša je po par ur prelivala vodo in “kuhala”. Pa je sicer tudi precej živček.

Ej, pa drži se! Mislim, da je tole vseeno najhujše obdobje. Začele ga bodo zanimati bolj konkretne stvari, pa se bo malo zamotil. Mogoče bi prav prišel tudi kakšen prijateljček?

To je EMŠO. Pri tej starosti NIČ ne zaleže, pa lahko rečeš karkoli. Ravno prav so že samostojni, da vse pretaknejo in ravno prav so še premajhni, da ne slišijo ničesar in da se jim ne da ničesar dopovedat.

Vsekakor dopusti, da “sproba” nevarnost – kakšen ne prehud padec – da se malo prestraši, da bo tudi vedel, kaj pomeni, ko mama tuli “ne, boš padel”. Če spleza npr. na mizo, bo že toliko časa kolovratil, da bo padel. Če si zraven in ga prestrežeš tik nad tlemi, se bo pošteno prestrašil, posledic pa ne bo. To smo mi prakticirali na previjalni mizi in je bil potem MIR.

Od vtičnic smo naša fanta spravili na dokaj neboleč način. Mi smo jima pokazali, kako elektrika strese – ga primeš za rame in ga “zrukaš”. Po pričakovanjih jima ni bilo všeč in od takrat dalje je bilo v večini primerov dovolj, da vprašaš, če pokažeš, kako strese.

Sem ti hotela napisati cel roman nasvetov, bom pa samo tole:

1. če se res “dereš” nanj, nehaj. Tako ali pa tako te ne razume in še fino se mu zdi (vsaj mojemu se!!!) in potem še bolj “izziva” ker je takooo dober odziv!!

2. jaz svojega pri marsičem kar lepo discipliniram. Ko naredi “prekršek” mu rečem 1. NE! 2.Ne, šel boš v sobo! 3. Ne, greva! Ter ga odnesem v sobo. (če sva zunaj ga zapnem v voziček).
V večini primerov je za menoj v dnevni po 2sekundah in se dere/razburja, ko pride do mene utihne. Vendar stvari ne ponovi takoj, pač pa čez dve minuti, odnesem ga spet v sobo. Drugo ohlajanje v 90% pomaga, tretje pomaga v zadnjih 10%.

Večino stvari sva tako odpravila v treh – štirih dneh, razen pomivalnega stroja, tega še vedno prižiga in gre na ohlajanje vsaj 1x tedensko. Opažam pa, da starejši je manj ga stikanje in prepovedane stvari zanimajo, morda tudi zato, ker sva veliko zunaj. Ampak tudi zunaj izziva nevarnost in sledi ohlajanje v vozičku, tudi do 15 minut, ampak potem je mir!

Poleg tega mu jaz kaj tudi dovolim (recimo njegove cunje lahko zlaga kolikor hoče iz dveh predalov), prav tako lahko sesa ali pometa.

Naredi kompromis, disciplinarj za nekaj stavri, za nekaj pa najdi kompromis, pa na zrak pojdita, da se bo RES utrudil (ti pa prišla do svežega zraka!!!)

Zgodba mojega sina! Za vtičnice se ne sekiram, ker imamo varovala in zaenkrat je oK. Če telefon pri nas zvoni v prazno, vsi vedo, da je treba klicat mobi, ker je tamal izklopil adapter. Omare so zdaj pri 17 mes kolikor toliko mimo, pa tudi kakšen NE sliši in upošteva. Ročajev nismo pobrali dol, tudi zvezali jih nismo, smo se pa doseldni vsi drli NE in zdaj končno zaleže. Ima pa eno omaro in en predal, ki je njegov in lahko zmeče vse ven, ampak mora zvečer tudi not.

Kar se tiče padcev: naš samo na luster še ni zlezel, drugače povsod. Beležimo samo en omembe vreden padec čez rešetko od postelje in eno prebito ustnico. Do zdaj, hitro trkam. Spreten je kot mačka, zlepa ne pade, če pa telebne, sam nekako ublaži padec, da prileti ali na roke ali pa na rit. Če joka, mu popiham, dam lubčka in čao! Izuči ga tako ne nič, čez pet minut bo lezel ravno tam. Ne samo, da zleze na stole, tudi privleče jih tja, kjer jih rabi. Tako je plezanje na dvometrsko omaro v veži čisto vsakdanji šport. Do prve police s stolom, naprej pa, kakor nanese.

Rezervnih živcev ni :)) SPrijazni se, da imaš zelo razikovalnega otročka, ki je zraven še bister in zahteven. Kakšno cmeranje lahko mirne duše ignoriraš, vsaj jaz ga, pri redu malo zamižiš, drugače ga pa poskusi čimbolj vključiti v vsa opravila. Daj mu v roke metlo, sesalec, cunjo za prah, izvijač, kladivo – skratka vse, kar počneš ti in ni ravno smrtno nevarno. Ne dam mu likalnika, dam mu pa en desertni nož, da mi “pomaga” rezat korenje, recimo. Ima svojo metlo, svoj kiblc z močotom, svojo cunjo za prah – in dela!

To je zaenkrat od vsega še najbolj vžgalo. Pa debela koža in veliiiiiiko domošljije ter ob sončnih dnevih čim več peskovnika, igral in sprehodov.

Zelo podobna zgodba tudi pri nas. Enaka starost in nedonošenček.

Pogruntala sem da je najboljše, če se ne razburjam. Ker nimamo denarja za opremo, je v dnevni sobi samo ena omarica in televizor, ter 30 let stara postelja. (he he, vsaka slaba stvar je tudi za nekaj dobra) Vrata se odpirajo na trdo, zato do stranišča in kopalnice sam ne more, če pa je v mojem spremstvu, pa ni tako hudo. Vtičnice so zavarovane, polnilci redno izključeni,… (se telefoni največkrat polnijo ponoči) Igrače redno razmetava po celi dnevni sobi (saj drugega tako ali tako ni notri:)), jaz pa jih pospravljam 10 x na dan (ali pa pustim). V vrtcu so ga naučili pospravljati, tako da doma tudi pomaga kakšno minutko.

Lp, Ela S

Ja, tile petnajstmesecniki… :)) Nenehno v gibanju, pa z zaprtimi useski…:))

Pri nas smo se na zacetku trudili za alternative…
Ko je nenehno napadal daljince, smo nasli enega starega, pa mu ga dali v uporabo…. ko je silil na tipkovnico rac, smo tudi zbrskali eno staro, pa mu jo potunkali med igracke… ko je zacel odpirati predale in omarice v kuhinji, sem napolnila spodnji predal s plastiko, trakci, loncki, zlicami, kuhalnicami… ko je zacel trgati revije, sem mu na dosegu pustila en kup strarih katalogov… ko nama je nenehno pulil kulije iz rok, je dobil celo goro barvic in papirja… itd…
A mislite, da je “zaleglo”..?!… Figule…mogoce za nekaj trenutkov… Ker vse, kar je “dovoljeno”, ni zanimivo…se vedno ima najrajsi tisto, kar skrivamo in umikamo pred njim…
Ja, pri nas je kot na razstavi…ko vseeno moram kaj skuhat, se on vrti okoli mojih nog, pa veselo nosi stvari iz omaric… na tleh imam ob koncu skuhanega kosila celotno kuhinjo… Vcasih je celo pri volji, da mi potem prinasa nazaj stvari…

Ja, tudi jaz sem pogruntala, da tale mravljica potrebuje res zelo zelo veliko gibanja… drugace zivcki resno trpijo… Po cele dneve korakava po igriscih, loviva zogo, plezava na vsa mozna plezala, rijeva po peskovniku (in zraven pojeva za cele lopate mivke…grrr), hodiva ob vozicku in se ustavljava na vsakih 5korakcev, da si se od blizu ogledava vsako smetko na tleh…
Ja, vse z namenom, da bi zvecer “lazje” zaspal… pa v ne-spanju tolceva rekorde…

Anejka, kaj naj ti recem… Dobrodosla v klub…hehehe. Ja, seveda pridejo trenutki, ko mislis, da ne bos vec zdrzala… Ampak, se predno zivcki pokajo, si je treba dofilat baterije. Kakorkoli… ce ni babic in nobene prijazne tetke naokoli(tako kot pri meni…), pa takrat, ko mali zakinka, ko moz pride domov…deset minut tisine, samote,… Mene trenutno “ven vlece” vrtickanje, hehehe…
Cez pol leta bomo javkale zaradi kaksnih drugih stvari…
Do takrat pa…saj imajo 15m tudi lepe strani: tiste navihane ucke, pa pristno radovednost in radozivost… in ponos, ko jim kaj prvic uspe… ja, prav srckani so…
Drzi se… In Lp! S.

Anejka, kot bi brala sebe kaj sem napisala!!!!!!!!Naša je bila stara v pon. 2-leti in je isto!!!Povsod pride zraven, če ne pa postavi stol!Tudi vhodna vrata odpre, če niso zaklenjena.Pa vsak dan kasneje hodi spat.Popoldan me tok spije, da prej zaspim zvečer kot ona.Ne vem od kje vleče tok energije, kot da bi bila priklopljena na štrom!Tudi jaz ne uspem za njo pospravt tok hitr kot ona razmeče, potem se ji pa še fajn zdi!Ko se npr. polije ni samo mokra po puloverju, ampak tudi na bodiju, hlačah, nogavicah in po tleh je vse mokro!Potem mi pa reče ŠE!!!Lama!Dej mami no…Zadnjč sem pomivala posodo ona pa je bila v sobi.Jaz sem bila zelo vesela, da me pusti 5-min. pri miru, a glej jo fračo, ves gosti sok mi je polila po postelji.Vse morava delati skupaj.Zadnjič sem obešala cunje, onaa pa mi jih je nosila.Ker nisem tako hitro obešala kot jih je ona nosila, mi jih je začela metati v školjko!!!!!!!!!!!!!!
Tudi jaz bi rada nove živce, nikoli si nisem mislila kako je to imeti otroka 24-ur na dan!!!(sploh tako fračo kot jo imam jaz)

Tudi moj 15-mesečnik “pospravlja” cele dneve. Najraje je z mano v kuhinji, obožuje pomivalni stroj, kar je v redu, saj tako skupaj pospravljava posodo. Dajem mu žlice in žličke, pa jih vtika v posodo za pribor. Pokrovke pospravlja v predal za pokrovke, ki je njegov. Velikokrat seveda pomeša, če pospravljava čisto ali umazano posodo in umazano pokrovko vtakne v predal. Včasih tudi želi postati posode in že pleza proti notranjosti stroja.
V kuhinji ima sicer dva svoja predala, v katerih ima razne stare žlice, šlatlice, prtičke, vendar -glej ga zlomka!- ravno tadva sta najmanj zanimiva in najmanjkrat ju odpre. Zelo rad pa ima omarico, kjer tičijo prazne plastenke, mleko in sokovi v tetrapaku. To omarico “pospravlja” kar pogosto v enem dnevu in med kuhanjem veselo brcam v plastenke.
Slabo je, ko se spomne na gumbe na štedilniku in pečici. Potem pa se začne moj Ne! Ne! Ne!, on pa se neznansko zabava. Ponavadi ga moram preusmeriti, če pa je že utrujen. ga moram vzeti v naročje.
Potem odkoraka v spalnico, kjer prelaga svoje in moje knjige z nočne omarice na posteljo, potem je že v kopalnici, kjer odpira pralni stroj, pa že vleče cunje iz košare za umazano perilo. Vendar vse to lahko počne, ker ni nevarno.
Dejansko pa ti naši malčki najbolj uživajo pri tem, da nam pomagajo. Ko sem nekega dne razmišljala, kako bom šla na balkon in obesila perilo brez njega, saj je naš balkon ob glavni cesti in precej smogast, mi je rešitev ponudil kar sam. Iz posode polne njegovih bombažnih plenic mi je podal eno.
In tako sva skupaj obesila celo žehto.
Njegove igračke pa so mu zanimice več kot pet minut samo, če sem zraven
tudi jaz. Najbolj uživa ko brska med njimi in mi jih podaja.

Pomagajo pa res strašno radi. Jaz zdaj najbolj zoprn del obešanja perila – nogavice – preložim kar na moja fanta. Pa še kakšno stvar, za katero ni nujno, da je lepo obešena, spravim zraven, recimo njune gatke. Tako neznansko uživata v tem, da jima res ne morem odreči veselja, ne? :-)))))

Dobro jutro . Hvala, da si me spomnila, da je bilo včasih hujše. Ja, res je. Zdaj, pri tej starosti so res naukrotljivi, čedalje starejši bo, boljše bo. Siceer ne tako, kot bi si me želele, ampak se zdaj, pri skoraj 3,5 letih čedalje več sam zaigra (cca 15 min), pa tudikakšno risanko rad pogleda, tako, da lahko vsaj na hitro kaj skuham.
Drugače pa te čisto razumem, sem film zavrtela nazaj, enako je bilo pri nas.S tem, da je polizal se mi zdi, da varuško in ga je malo streslo, od takrat je hodil na daleč od elektrike in vsega, čeprav mu padci niso prinesli takih izkušenj in je še vedno ponavljal napake, pa tudi spekel se je, pa ga naslednjič ni to nič motilo, pazu bol – je rekel in rinil dalje.
Ja, to obdobje je najboljša preizkušnja za živce, pa se obnovijo, ker z vsakim obdobjem rabiš nove, bolj čvrste.Ampak počasi se zboljšuje.Jaz tudi nimam pospravljeno, bog pomagaj, ker smo vsak prost trenutek zunaj, če se le da, notri je mami pejt se z mano igrat, zvečer pa zaspi šele ob 22, jaz pa bi najrajši tudi, pa samo povrh pospravim n se vržem v posteljo ali pa grem študirat. Pa z veliko nestrpnostjo in upanjem čakam na tisto obdobje, ko bomo lahko šli mirno v trgovino, brez kakšnih izpadov, pa da ne pridem vsa mokra (od živčev) domov. Res si samo še to želim.

Si mogoče kaj razmišljala, da bi ga dala v vrtec za 4 ure? Ker si brez službe to ne bo tako velik finančni strošek, pa še na kakšen razgovor boš lahko šla?

Sicer je pri nas isto, ampak moram rečt, da je zdaj, ko je v vrtcu malo boljše. V kuhinji ima svojo omarico s plastiko in kuha tam, vtičnice zaščitene, cunje obesim ko spi… Največji problem je stol, ker ga odvleče tja kamor hoče, najhuje je ko odklene vhodna vrata in gre ven (stopnice!). Naš se celo zna odpeti in avtosedeža, tako da greva že težko kam, ne da bi ustavila vsaka 2 km.

Marjana

Poleg vseh nasvetov, ki si jih dobila, bi ti rada povedala samo kako smo mi poskušali omejiti našega razbojnika:

– samo en predal je “njegov” (kjer imamo plastiko),
– v kopalnici je njegov samo bide (ventilčke za vodo smo pod pipo zaprli),
– v spalnici se ne sme odpirati predalov,
– v dnevni sobi se odpira samo en element, kjer je njegova posteljnina,
– pilot za TV je atijev (in to vedno reče, ko ga prime v roke in ga da takoj atiju),
– v hodniku lahko posluša kaj se dogaja v domofonu (nič, ker je ponavadi nem),
– njegova soba je pa tisti kraj kjer je vse njegovo (priznam: razen previjalne), njegova soba je ponavadi polna igrač in če se mi zvečer ne da pospraviti za njim, ostane tako do drugega dne, pa se za to nič ne sekiramo.

Upam, da ti bo kaj prav prišlo. Katja

Pozdravljena,

mi imamo doma eno podobno mrcino. Mogoče se še katera spomni mulca, ki je v wc školjko 2x vrgel moj mobitel (služben!!!), daljinca… Ki je imela liter bučnega olja na parketu v kuhinji?

Rešitev je prišla sama od sebe.
a) res nevarne stvari:
V vtičnice sem vstavila zaščite, nevarne snovi (npr. čistila, zdravila) sem pospravila tako visoko, da sama komaj dosežem s stolom, naučila žlahto in morebitne obiske, naj pazijo na svoje stvari.

b) ne tako zelo nevarne pa nadležne zadeve:
Mamica je malo spustila kekno (bi rekli mi na Koroškem). Glede padcev pa: opozorila sem ga, da bo padel in ga pustila pasti. Če je polival vodo iz banje (pa ne šprical, 2-3 litre vode je zlil ven), sem si odločno vklopila IGNORE TIPKO in mu rekla, da se s takim fantom ne bom družila, spustila vodo iz banje in rekla o.k. očitno hočeš ven in ga pospravila v spalnico.

Ja to je pa čar starševstva. Mene nihče noče razumet, da grem rada v službo in dam malo v vrtec. Sužba je zame počitek in priprava na naporen popoldan.