Imam vprašanje za vas ker ste na tem področju MOM dobro seznanjeni.
Ob prebiranju knjige Ne stopajte po prstih se mi je nekako zazdelo da so pogosto omenjeni simptomi ali reakcije , ki so opisani in omenjeni že v knjigah Sanje Rozman kjer omenjena opisuje ljudi odvisne od odnosov ali zasvojene z njimi .
Zdi se mi precej podobnosti in me zanima ali gre v tej vsej zadevi v bistvu za ene in iste ljudi , torej MOM in odvisnež oziroma zasvojeni z odnosi .
In kakšna je razlika med enimi in drugimi ,če sploh je ?
Repliko na vprašanje lahko podaste tudi drugi , ki se o te zadeve razumete.
L.p Mihaela

Odvisnost od odnosov je nekaj precej drugega, kot mejna osebnostna motnja. Če že, je bolj verjetno, da bo nekdo, ki je soodvisen, hitreje vzpostavil vezo z nekom, ki ima znake mejne ali narcistične osebnostne motnje, kot pa nekdo, ki ni, Kaj točno ste mislili s tem, da sta soodvisnost in MOM spodobna?

Sansoray, pozdravljena!

Glede knjige dr. Sanje Rozman v povezavi s knjigo »Ne stopajte več po prstih« in glede na podobnost opisanih simptomov, sprašujete. Če vas prav razumem sprašujete, če gre za ene in iste ljudi: torej ali so MOM/NOM isto kot odvisneži oziroma zasvojeni z odnosi?

Kolikor poznam to problematiko, je moje čisto laično in poenostavljeno mnenje naslednje:

Odvisnosti od odnosov in nekatere druge nekemične odvisnosti (odvisnost od iger na srečo, seksualna zasvojenost, odvisnost od interneta… ) so ene najtežjih prepoznavnih odvisnosti in neukemu poznavalcu popolnoma tuje. Problematika odvisnosti od odnosov je najbolj podrobno opisala v knjigah dr. Sanja Rozman. Njene raziskave nekemičnih odvisnosti je posebej nadgradil tudi Peter Topič (Inštitut za zasvojenosti in travme – tam se nahaja tudi seznam priporočene literature!).

Tudi za nekemično zasvojenost (v tem primeru gre za nekemične odvisnosti: od odnosov, iger na srečo, seksualna zasvojenost, zasvojenost z internetom…!), je značilna nesposobnost za trajno abstinenco. Prizadeta oseba ima popolnoma oslabljeno sposobnost nadzora nad svojim vedenjem, ker stalno hlepi po objektu omame. Prizadeta oseba zaradi odvisnosti od objekta omame, ne dojema svoje realnosti, v kateri živi in deluje. Resnosti svojih težav, v katere zahaja, enostavno ne prepoznava. Njeno vedenje postaja zanj in za okolico škodljivo in čedalje bolj asocialno (beri: oseba mora lagati, se sprenevedati, prikrivati, manipulirati…). V medsebojnih odnosih se običajno skrajno neustrezno čustveno odziva. Tako kot druge zasvojenosti (zasvojenost od alkohola, drog, lepila, tablet, itd…), tudi tako imenovane nekemično zasvojene osebe, enostavno ne morejo prekiniti svojega škodljivega ravnanja in se odtegniti od svojega objekta omame (odnosa, igre na srečo, interneta, seksa…). Brez pomoči in zdravljenja, s svojim odvisniškim vedenjem enostavno ne morejo prenehati. Če se zasvojena oseba ne zdravi ali ne vključi v proces okrevanja, postane zasvojenost progresivna in lahko povzroči trajne posledice, razne hude psihosomatske bolezni ali celo prezgodnjo smrt.

V tem delu so simptomi in ravnanja odvisnikov od odnosov (in vseh nekemično in kemično zasvojenih!) še najbolj podobni simptomom oseb z MOM/NOM. Tudi osebe z MOM in NOM niso imune na nobeno od vrst odvisnosti, pa naj bo ta kemična ali nekemična. Ni pa to nujno. Veliko oseb z MOM in NOM ni nujno, da so odvisniki, pa imajo v nekem delu podobne simptome kot odvisniki (manipulirajo, lažejo, se sprenevedajo, so prikrito ali odkrito agresivni, manipulirajo….).

Problem pa je tu bistveno globlji. Upam, da mi bo čisto laično uspelo prikazati najbolj poenostavljeno razliko: Narcistična osebnostna motnja je definirana nekako takole: da se kaže v obliki pretiranega občutka lastne pomembnosti, globoke potrebe po občudovanju in V POMANJKANJU EMPATIJE. Več o tem si poglejte v ustrezni literaturi o narcizmu!

Izraz psihopat se danes redkeje pojavlja v strokovni literaturi, saj ga nadomešča antisocialna (disocialna) osebnostna motnja (ali MOM) . Pojavlja se tudi izraz sociopat. Nekatere raziskave pa kažejo, da je psihopatija na nek način ekstremna oblika narcisistične osebnostne motnje in da je ne moremo enačiti z antisocialnimi tendencami, ki se lahko pojavljajo tudi pri drugih osebnostnih motnjah. Ta osebnostna motnja zajema več podtipov, vendar tudi več o opisu te motnje, si lahko ogledate v ustrezni literaturi.

Skupno obema NOM/MOM je NEZMOŽNOST EMPATIJE. Skrajšano sporočilo takih oseb je: jaz sem o.k. , vsi drugi so slabi, vsi drugi so krivi za vse… Najbolj nazoren prikaz takih oseb je prikazan tudi v literaturi iz Tansakcijske analize.

Pri osebah, ki so zgolj odvisne od odnosov (in tudi nekateri drugi odvisniki) pa je možnost rešitve ravno v tem, da se ob strokovni pomoči, izkažejo da so tudi EMPATIČNI, to je , da so zmožni vživljanja, tako v sebe in posledično temu, tudi v druge. Uvid v svoja stran pota in v razumevanju sebe in posledično temu razumevanje drugih ljudi, je temelj in pogoj za vsako spremembo v nas. Osebe, ki te zmožnosti nimajo, se žal ne zmorejo spremeniti.

Tako nekako izgleda poenostavljena razlaga. Problematika je vsekakor bistveno širša, vendar se mi ta forum ne zdi primerno mesto za to. Za obširnejše znanje je potrebno poseči po številni literaturi, ki jo naštevata tako dr. Sanja Rozman, kot Peter Topič in drugi. Lp Odmev

Odmev, odlicno spisano… Vesel sem, da vas je tu na forumu nekaj tako izjemno pozrtvovalnih. Hvalezen sem vsem, ki s konstruktivnim pristopom pripomorejo vsem nam v razumevanju tezav in spopadanju z njimi.. Lp

Spoštovana Giita Ana hvala da ste komentirali . Pre vsem sem imela v mislih nekemične odvisnosti v ljubezenskih odnosih saj obe knjigi opisujeta tako od Rozmanove kot knjiga Ne hodite po prstih enake reakcije pri ljudeh z motnjami . Naprimer jeza , strah pred zapuščanjem , težave z bližino , destruktivni odnosi ,izbruhi ,težave v otroštvu ,manipuliranje in še veliko podobnega zato me je zanimalo ali zasvojeni z nekemični odnosi tudi MOM . Izčrpen odgovor so podali Odmev . V obeh primerih bi lahko šlo za spremembe v možganih saj se le ti z leti prisilnega nezavednega težavnega obnašanja spremenijo . Prebrala sem knjige Rozmanove in naletela na podobne ali skoraj iste razlage . Sicer sem laik na tem področju smpak ne morem mimo tega da mi je to močno padlo v oči .

MOM/NOM je popolnoma kompatibilen z osebo, ki je zasvojena z odnosi. En v drugem vidita priloznost, da uresnicita svoja najgloblja hrepenenja. Oseba od odnosov v MOM-u prepozna cudovito priloznost za pravljicno ljubezen, ki jo bosta zivela do konca svojega zivljenja. Hkrati pa je ta pravljica glavno gonilo njenega zivljenja, zaradi cesar je ze na samem zacetku zveze pripravljena spregledati obcasne opozorilne znake, kasneje pa se trudi razumeti nenavadna dejanja MOM osebe. MOM pa je nadvse zadovoljen, da je srecal osebo, ki je opremljena z neverjetnimi sposobnostmi socustvovanja, vzivljanja in vedno pomagati na nacin, kot rabi tisti trenutek, hkrati pa ve, da se zgodba lahko konca takoj, ko stvari ne bodo sle po njegovo. Strasten ples se zacne, z razlicnimi nameni obeh plesalcev. Ko pades v trans ritma in usodne povezanosti, je konec ze na obzorju, samo se vprasanje casa je, kdaj. Koliko si zlomljen, strt, vsestransko unicen, morda zacutis sele precej casa po tistem, ko je plesa definitivno konec. Ce imas sreco, ne glede na posledice, v sebi cutis nek premik, gotovost, da te igre ne bos igral vec. Od sedaj bos pravila svjega zivljenja postavljal sam. Ni lahko, a vsak dan se pojavi novo upanje, zelja, da okusas se druge ljubezni, ki jih v casu, ko si bil popolnoma omamljen od pravljicne ljubezni, nisi niti opazil. Vse skupaj postaja manj intenzivno in neturbolentno, a izpolnjujoce in pomirjajoce.

Budnica! Se strinjam in podpišem pod zapisano. “Neverjetna sposobnost sočustvovanja in vživljanja”, ki meji tudi na patologijo, se začne že v zgodnjem otroštvu… Navajen si, da služiš drugim, najprej nezrelim staršem, predvsem materi, ne sebi… Potem služiš drugim osebam, ob katerih podoživljaš podoben film iz otroštva, kupuješ ljubezen tam, kjer je ni in svoje prvinske potrebe še bolj zamrzneš… V bistvu se teh sploh ne zavedaš dovolj… In to vse dotelj, dokler te na zablodo z vso krutostjo opomni življenje… Uh, še bi se lahko pisalo … Lp Odmev

Da, Odmev strinjam se s teboj. Clovek, ki je odvisen od odnosov z drugimi, sploh ni v stiku s svojimi pristnimi potrebami in zeljami. Ne cuti svojih obcutij in custev, saj se je v otrostvu naucil, da moras spostovati in ljubiti druge, skrbeti zanje in upostevati custva drugih ljudi. On sam zase ni pomemben, saj ga tega nihce ni naucil. Sili se v nekaj, kar bi moral cutiti in biti, a tega kar ni in ni. Nenadoma ugotovi, da sploh nic ne cuti in zgodi se mu nocna mora, saj s z vedno bolj narascajoco praznino ne zna ziveti. S svojim bistvom je ne zna napolniti, saj ga tega nihce ni naucil, zato edinole lahko
brezpogojno verjame v svojo ljubezensko pravljico, o kateri se povsod veliko govori in pise. In kot taksen romanticni idealist postane imun za vse, kar se dogaja v njem, v njegovi notranjosti. Ko je custveno popolnoma izmalicen ali celo custveno mrtev, je lahek plen za MOM ljudi ali kogar koli, ki se namerava okoristiti na njegov racun. Najbrz marsikdo te svoje tragike ne prepozna do konca svojega zivljenja. Tisti, ki zeli pogledati nad breznom, v katerem se je znasel, se sooca s frustracijami ljudi, ki so ga zvlekli v temo njegovega bivanja. Kmalu spozna, da od ljudi, ki so ga najgloblje ranili in poskodovali, ne bo dobil zanj pomembnega razumevanja in opravicila. Nenadoma spozna, da je sam, samcat na tem svetu, zapuscen in odrinjen na rob. V nekem trenutku spozna, da nekoga pa vendarle mora imeti rad tudi on. Rane se mu zacnejo celiti, ko zacne, dalec od MOM ali drugace poskodovanih ljudi, prepoznavati in cutiti svoja globoko zakopana obcutja, ki so zelo neudobna, vendar silijo na plano, da jih koncno prav on izzivi in razume njihov namen. Crno-bele romanticne pravljice je konec, razvija se zgodba, v kateri v novi luci spoznavas samega sebe in tudi vlogo drugih ljudi. Zacne se pot v neznano.

Budnica, kompliment za tvoj zapis. Res izredno pronicljivo

Joj budnica kako sem se prepoznala v tvojih besedah. Celo zivljenje se trudim skrbet za druge, jih poslusat, razumet, a za sebe ne znam poskrbet. Oz. Se ucim na tem forumu pa je enkrat lazje drugic spet ne. Odvisna od drugih totalno. A imas kaksen recept. Pri 45 letih se sestavljam skupaj kot lego kocke. Jih nisem znala nikoli sestavit pa ocitno tud sebe ne bom 😣 kaksna beda. Kaksen dobr psihiater vrjetno, sem vse prebrala na tem forumu pa vcasih kot da nisem. Res je tezko nam poskodovanim dusam. Pa res kapo dol za tako cudovit uvid 😊

Januar24 in Lilijana24, vesela sem, da se vaju je moje pisanje dotaknilo. Ce imam recept? Zal ga najbrz nimam. Mene neka notranja nuja ze dooolga leta odlocno vabi, da z vso vnemo in zarom raziskujem odnose z ljudmi, zadnje mesece pa me se posebej vztrajno klice, da poslusam, slisim, cutim sebe. Zdi se, kot da sem po stevilnih tezavnih odnosih od vrtca dalje ravno pri zadnjem tezavnem partnerju z odliko koncala izpit iz potrpezljivosti, predanosti, zaupanja, socutja, ljubezni, razumevanja, financne pomoci … Svoje notranje stiske in boje sem resevala sama, kakor sem vedela in znala, in ob tem zanj ostajala kot vesel, neobremenjen in svoboden pticek na veji, ki zivi varno in udobno zivljenje. Po najinem zadnjem razhodu se je v meni nekaj zlomilo in premaknilo, tudi zaradi vztrajnega studija tega foruma, preko katerega sem dozivljala globlje uvide (in jih se vedno dozivljam, HVALA VAM :-)) in vprasanja v smislu, kje sem bila vsa ta leta jaz, oseba s svojimi pristnimi potrebami in zeljami. Orjem tezavno zivljenjsko ledino, saj vsak dan zacudeno spoznavam, kako sem bila omrtvicena, zivi fosil. Kdaj, zakaj in kako sem dopustila, da so drugi ljudje zaceli tako usodno vplivati name, me teptali, ignorirali, zavracali, jaz pa sem jim nezavarovana ponujala se drugo lice. A zares ni bilo osebe, ki bi mi namignila, da zivim v utvari, ko tako iskrenio sledim drugim, hkrati pa se tako usodno odmikam od sebe? Da sem imela tezko otrostvo, ni dvoma, a globoke rane sem zelo pogosto dobivala tudi kasneje, v vseh zivljenjskih okoliscinah. Z lahkoto bi rekla, da sem vse zivljenje vrgla proc, a ce sem iskrena, tega ne morem reci, kajti ze vec kot polovico svojega zivljenja s svojim nacinom zivljenja uspesno krepim svojo notranjo moc. Sedaj mi prav pride v stikih z mojimi bolecimi in neudobnimi obcutji in obcutki. Ne vem, morda je recept ravno ta, da ko zacutis klic iz notranjosti, ki se mu ne mores upreti, da mu brezpogojno sledis, saj te poziva nazaj k sebi. Pot je neznana, sredstva in navodila dobivas sproti, toda sele ko si zareees pripravljen.

—
Clovek, ki je odvisen od odnosov z drugimi, sploh ni v stiku s svojimi pristnimi potrebami in zeljami. Ne cuti svojih obcutij in custev, saj se je v otrostvu naucil, da moras spostovati in ljubiti druge, skrbeti zanje in upostevati custva drugih ljudi. On sam zase ni pomemben, saj ga tega nihce ni naucil. Sili se v nekaj, kar bi moral cutiti in biti, a tega kar ni in ni. Nenadoma ugotovi, da sploh nic ne cuti in zgodi se mu nocna mora, saj s z vedno bolj narascajoco praznino ne zna ziveti. S svojim bistvom je ne zna napolniti, saj ga tega nihce ni naucil, zato edinole lahko
brezpogojno verjame v svojo ljubezensko pravljico, o kateri se povsod veliko govori in pise. In kot taksen romanticni idealist postane imun za vse, kar se dogaja v njem, v njegovi notranjosti. Ko je custveno popolnoma izmalicen ali celo custveno mrtev, je lahek plen za MOM ljudi ali kogar koli, ki se namerava
—

Zanimivo,

na nek način sem tudi jaz odvisen od odnosev, se prepoznam v tem, ampak je diametralno z MOM:
– on se je moral tudi fokusirati samo na druge v otrostvu, da je v toksicnem okolju svojih starsev prezivel, da je lahko “prebral” druge in se tako izognil kricanju itn… a iz njega je zratsel MOM – brez empatije, custev, itn…
– jaz pa sem tudi nek povezovalni otrok, ki dobro cutim druge, a iz mene ni nastal MOM, pac pa nekdo ki slabo postavlja meje, ugaja, se odreka za druge… itn…

in jaz in MOM se sedaj odlicno ujameva…zanimivo, nikoli se nisem tako gledal na to. Iz istega/podobnega izhodisca, sva zrasla dva popolnoma drugacna cloveka, ki pa se privlaciva.

lp SVO

Da, SVO, tako kot si napisal ti, dozivljam tudi jaz. Hvala tudi za za tvoj pogled.

Zanimivo vprašanje, mi je dalo misliti…
Sem pa ob tem naletela na izsek neke objave, ki je vzeta iz wikipedie, pod naslovom Codependecy. Žal je v angleščini, je pa tema podobna. Mogoče bo komu v pomoč pri spoznavanju sebe.

Enmeshed romantic relationship[edit]

In a codependent relationship, the codependent’s sense of purpose is based on making extreme sacrifices to satisfy their partner’s needs. Codependent relationships signify a degree of unhealthy “clinginess”, where one person does not have self-sufficiency or autonomy. One or both parties depend on their loved one for fulfillment.[22]

Particularly problematic pairings include:
Personality disorder and codependent pairing
– Borderline personality disorder. There is a tendency for loved ones of people with borderline personality disorder (BPD) to slip into “caretaker” roles, giving priority and focus to problems in the life of the person with BPD rather than to issues in their own lives. Too often in these kinds of relationships, the codependent will gain a sense of worth by being “the sane one” or “the responsible one”.[23]
– Narcissistic personality disorder. Codependents of narcissists are sometimes called co-narcissists.[24] Narcissists, with their ability to get others to “buy into their vision” and help them make it a reality, seek and attract partners who will put others’ needs before their own.[25] Codependents can provide the narcissist with an obedient and attentive audience — the perfect backdrop for a self-absorbed narcissist.[26] Among the reciprocally interlocking interactions of the pair are the narcissist’s overpowering need to feel important and special and the co-dependent person’s strong need to help others feel that way.
Codependent and/or impulse-disordered individuals and codependent pairing[27] Attention-deficit hyperactivity disorder (ADHD).
Obsessive-compulsive disorder (OCD)
Manic state of bipolar disorder

lp, Bertolina

Joj Gitta…s čim sem si zaslužila, da brišeš moje teme…res sem.v stiski. In nasvet, ki sem ga dobila, mi je pomagal, pač da sem pustila, da se dere, ne da trzam na to. Pazim, da ne pišem neprimernih stvari, s sem res v stiski zdaj. Sej mi cela družina pomaga, tudi njemu ostro postavljajo meje. Sem dala na facebook, da je nevzdržno in če bi me kdo vzel za cimro za kak mesec, dokler naśpatam za flet. Ma hudo mi je zelo tudi zato, ker mam tok lepih spominov nanj na tako lepo otroštvo, ki mi ga je podaril, a to ni več ista oseba…ker bi ga rada mela v lepih spominih…kaj je bila tema neprimerna ali jaz nisem zaželjena na forumu…sem pač čustvena in mi zdej ni lahko…

Seherezada, pozdravljena. Moje mnenje je, da za zacetek poskusis izlociti neprimerno izrazoslovje v tvojih komentarjih saj nismo v vaski gostilni. Javni portal ni ravno primeren za tak precej “oseben” nacin kot da si med starimi prijatelji.. Lep dan ti zelim. Lp HOP

Hvala ti HOP. Zelo lepo znam pisati in se izražati, ampak konpa nekaj pišem s čustvenim nabojem, takrat pa leti iz mene tok misli in ga kot takega tudi ubesedim, brez cenzure. No sam da vem, v katerem grmu tiči zajec.