Pozdravljeni,

iščem primernega psihoterapevta za sebe in sem naletel tudi na vaš forum. Malo sem preletel dosedanje podobne teme, v katerih ljudje sprašujejo, katera vrsta terapija bi bi bila za njih primerna in sem nekako dobil vtis, da vedno odgovarjate podobno. Na splošno sicer odgovorite, da so psihoterapije različne, in da se je treba pozanimati, potem pa nekako vedno pridodate, da je najbolje kakšna globinska, recimo vaša. In potem še link, kako se je možno naročiti k vam.

To me malo navdaja s sumi, da v bistu tukaj ne odgovarjate kot strokovnjak, ampak je to PR za vašo psihoterapetsko šolo in reklama za vašo privatno prakso. Ampak to je za enkrat samo še sum. Zato bi vas vljudno vprašal (ne zameriti prosim) ali na splošno obstajajo kakšne smernice, za kakšne vrste motenj ali bolezni je indirana katera od vrst psihoterapije, mogoče celo kakšni z dokazi podprti argumenti in ali jih upoštevate pri svojem svetovanju? Oziroma kaj sploh upoštevate? Kje bi se sicer dalo to pogledati?

Hvala za vaš odgovor in lep pozdrav.

Uporabnik T.

Lepo pozdravljeni,

mislim, da je na vaše vprašanje težko odgovoriti. Res je. Veliko je modelitet. V psihoterapiji so rezultati ne glede na modeliteto povprečno enako uspešni…Odvisno je od tega kakšen tip človeka si. Kaj ti bolj ustreza. Sama sem specializirala iz psihoanalize, saj je najglobja in jaz sem morala “raziskovati sebe”…vedno me je to privlačilo. Poleg tega ima tradicijo, zaradi Freuda. Nekdo drug pa se najde na primer v “Reki življenja” družinske terapije, ali pa transakcijske, geštalt, vedenjsko – kognitivne.

Predlagam, da si o vsaki modeliteti preberete bistvo ter kako deluje, pa boste dobili najboljši vpogled. Ali pa poiščite različne kontakte terapevtov različnih smeri in direktno povprašajte, kaj je njih navdušilo, da so v točno tej smeri kjer so.

Lahko da dvomite v nas, vendar, mi odgovarjamo tu kot prostovoljci, ne moremo pa tudi terapirati kot prostovoljci, saj moramo tudi psihoterapevti živeti 🙂

Vse dobro vam želim;

Zdravo.

Na tvoje vprašanje bi odgovoril kako to izgleda v javnem zdravstvu, kjer so sicer zaradi pomanjkanja specialistov obupne čakalne dobe, a če se ti da počakati kakšno leto, je pa potem na kartico ZZZS. Zate brezplačno.

Delovni nalog za kliničnega psihologa ti napiše osebni zdravnik in potem se naročiš h kliničnemu psihologu. On opravi pregled v enem ali dveh srečanjih z uporabo intervjuja in veljavnih in zanesljivih psohodiagnostičnih preizkusov. Izloči recimo možnosti organskih poškodb ali bolezni možganov in se diagnostično opredeli za kakšno vrsto težav gre. On je tudi kvalificiran za priporočanje nadaljnih terapevtskih ukrepov, glede česar se na podlagi rezultatov pregleda opredeli v mnenju. Pri tem upošteva z dokazi podprte terspevtske pristope glede na tvoje težave. Najdeš jih recimo pod NICE smernice na internetu.

Potem pa se ponovno postaviš v čakalno vrsto pri tem istem psihologu, če opravlja tudi tovrstno terapijo, ali se naročiš k drugemu. Lahko v javnem zdravstvu (delajo psihologi in psihiatri) ali privat (delajo tudi psihoterapevti). Bodi pozoren na to, da RSK za psihologijo in klinično psihologijo kot dovolj ustrezne priznavata psihodinamske, vedenjsko kognitivno in sistemsko družinsko terapijo. Ampak tudi ostale po moje ne morejo škoditi.

Srečno.

Pozdravljeni,

hvala za vaš komentar. Izpostavljate pomembno vprašanje.

Obstaja več različnih psihoterapevtskih šol, ki imajo različne metode dela in različen fokus. Po mojem poznavanju se v grobem razlikujejo predvsem v tem ali se lotevajo simptomov ali vzrokov za njihov nastanek. Moje osebno mnenje je, da je pomembno naslavljati vzroke in ne odpravljati zgolj simptomov in svetovati pacientu kaj bi moral storiti (to zadnje zame niti ni psihoterapija, ampak kot že beseda pove – svetovanje).

Poleg tega je treba ločiti med psihičnimi in telesnimi simptomi (npr. bolečine v trebuhu, prebavne motnje, migrene, avtoimune bolezni, kožne bolezni itd.), ki jih oboje povzroča naša psiha. Simptomatsko usmerjene psihoterapije se ukvarjajo zgolj s psihičnimi simptomi, medtem, ko se s telesnimi ne. Take simptome potem ljudje (ponavadi neuspešno) obravnavajo pri raznih specialistih, ki ne najdejo vzrokov in skušajo potem zgolj lajšati simptome.

Simptomi so znak, da prihaja do notranjih konfliktov ali nerazrešenih travm, ki sprožijo različne simptome. Psihične simptome lahko s simptomatsko obravnavo zmanjšamo z raznimi tehnikami ali pa z zdravili, vendar vzrokov za nastanek s tem ne razrešimo. Simptom se ob simptomatski obravnavi lahko zmanjša ali celo izgine, vendar se tudi lahko zgodi, da se sčasoma pojavi isti ali namesto starega kakšen nov simptom. Hkrati pa kvaliteto življenja ne merimo samo s simptomi, ampak tudi s splošnim življenjskim zadovoljstvom.

Sprašujete ali obstajajo smernice za vrste motenj ali bolezni, ki bi indicirale katero od vrst psihoterapije. Delno sem vam odgovoril že zgoraj (simptomatsko zdravljenje in zdravljenje vzrokov za nastanek simptomov). Nekateri terapevti se oglašujejo, da so “specializirani” za določeno motnjo, vendar vzroki za isto motnjo so pri enem ali drugem pacientu lahko zelo različni. Zato jaz pri sprejemanju pacientov ne dajem poudarka na simptome. Simptom je kot lučka na avtomobilu, ki opozarja na neko napako. Vzrokov je lahko več – npr. za panične napade je lahko pri enem pacientu popolnoma drugačen kot pri drugem. V osnovi gre za potlačena čustva in spomine, ki smo jih skozi življenje mogli izriniti, da smo preživeli in potem skozi nezavedno vplivajo na nas – na psiho in telo. Skozi poglobljeno psihoterapijo skušamo priti do teh spominov in čustev ter predelati notranje konflikte in/ali travme. Pot do tega pa ni enostavna, saj smo zgradili obrambne mehanizme, ki nas ščitijo pred bolečimi dogodki. Zato je tak proces tudi dolgotrajen, vendar je za dolgoročno in temeljito izboljšanje to edina pot.

Izbira vrste psihoterapije je tudi odvisna od ciljev, ki si ga zastavimo v terapiji. Če je naš cilj zmanjšati moteči (psihični) simptom, bo lahko obravnava kratkotrajna (okoli 10 srečanj) in sčasoma se tudi sami naučimo teh tehnik, ki imajo natančna navodila. Takšna obravnava se mi zdi smiselna v primeru, ko pacient nima drugih težav ali nima motivacije za poglobljeno delo na sebi. Medtem, če bo naš cilj osebnostna sprememba, ki bo s seboj lahko prinesla ne samo zmanjšanje simptomov, ampak tudi večji uvid vase in svoje nezavedno, poglobitev duše, izboljšati odnose, povečati življenjsko zadovoljstvo in še marsikaj, bo poglobljena psihoterapija lahko trajala ob rednih tedenskih terminih tudi več let (več sto ur). Uspeh takšne obravnave je v veliki meri odvisen od pacientove motivacije.

Ravno zaradi zgoraj opisanega se v večini primerov (tudi večina uporabnikov, ki se obračajo na tem forumu imajo več različnih simptomov) predlagam poglobljeno obliko psihoterapije. To je lahko psihoanaliza oz. psihoanalitična psihoterapija, ki v osnovi dela z nezavednim, našimi odpori in odnosom med pacientom in psihoterapevtom. Obstajajo tudi druge modalitete, ki tako ali drugače uporabljajo odnos za zdravljenje, kar je po raziskavah najbolj pomemben element. Koliko pa delajo z našim nezavednim, ki skriva rešitve za marsikatero našo težavo, pa je odvisno od posameznika, ki deluje znotraj svoje modalitete. Po mojem vedenju takšne elemente uporablja še integrativna psihoterapija, geštalt psihoterapija, psihodinamska psihoterapija in še nekatere druge.

Na forumu se trudim dati ljudem v stiski največ kolikor v danih razmerah lahko. Ljudem nam pomaga, da smo slišani, predvsem pa želim ljudi vzpodbuditi, da si najdejo pomoč. Težav se ne da odpraviti z nasvetom, poglabljanje v človekovo stisko pa zna preko foruma biti tudi škodljivo.

Sem vam odgovoril na vaše vprašanje?

S prijaznimi pozdravi,