Odvistnost
Huh, več dejavnikov je lahko. Napačno prepričanje glede odnosov sebe, neizkušenost, nesamostojnost, predvsem pa nespremenjen in hkrati deformiran vzorec vedenja iz otroštva.
Predvsem nizka samozavest. Nizko vrednotenje samega sebe.
Če je nekdo poslušal v otroštvu veliko kritik na račun samega sebe kot človeka, in to od ljudi, ki naj bi mu nudili ljubezen, varnost in sprejetost (straša na prvem mestu), tak mlad odrasel človek ne bo zmogel realno in pravilno presojati drugih ljudi, njihovo vrednost, ne-spoštovanje do njih in nasploh.
Oprijel se bo vsake drobtinice prijaznosti, pozornosti, lepih besed in dejanj, pa tudi če so to laži in manipulacija..
Potreboval bo veliko več dela na sebi in časa v primerjavi z bolj zdravim človekom, da se bo naučil ločevati slabe odnose (ki mu še bolj škodijo) od zdravih..
In ker nas ponavadi podzavestno privlači tisto kar poznamo, smo navajeni, pa tudi če so to bili nezdravi odnosi, nas bo privlačil človek s podobnimi “pomankljivostmi”..da se iz tega nekaj “naučimo”..in enako velja za človeka na drugi strani. Na videz, na vzven lahko zgleda, da sta si oba popolnoma različna, a vajino osnovno povezovalno bistvo problema je podobno problemu drug drugega.
Podobno kot se otrok v vrtcu ne bo šel igrat v peskovnik s študentom in obratno, na določeni stopnji ne bomo ne videli, ne slišali bolj “zdravih” ljudi. Ne oni nam, ne mi zanje, ne bomo privlačni.
Iz odnosov se učimo. Tudi iz slabih.
Rešimo se pa lahko le tako, da če nam telo (npr.bolezen oz.ponavljajoče se “čudne” zdravstveno ponavadi nedefinirane bolezni, ali t.i.psihosomatske bolezni) ne začne sporočat, da je z našim življenjem nekaj narobe, oz. da je v tem odnosu veliko več slabega kot dobrega. In potem ne zarijemo glavo v pesek in se delamo, da je vse ok, ali pa da so ves svet in vsi naokrog krivi, ampak začnemo delat na sebi. Recimo gremo na terapijo, začnemo delat stvari, ki so za nas dobre (šport, rekreacija, narava, druženje z drugimi ljudmi, ki so pozitivno nastrojeni, branje knjig, ki nam pomagajo razmišljat in pogledat stvari iz drugačnih zornih kotov itn.).
Partner pa mora to dojeti in izbrati sam.
Če se nam pridruži, toliko bolje, če ne, pa je to njegova odločitev, do katere ima vso pravico.
Nima pa te pravice vsiljevati nam ali komurkoli.
Vsak živi svoje življenje in kako ga bo preživel, je odvisno od njega samega.