Pred leti sem napisala tole pesem, ki govori o narcisu, ki se verbalno znaša nad žrtvijo. Objavljam jo kar tukaj, ker menim, da jo lahko popolnoma razumejo zgolj tisti, ki so kaj takega doživeli. Valček se imenuje zato, ker je iz trizložnih stopic, tako kot ima valček tridobni takt.

Žrtvin valček

V svojih krvavih solzáh poplesava.
Brezčuten oblak ji veselje zastira,
po njej mu je hoja napuh in zabava.

Otožen je valček in poln nemira,
mu klone šibkejši povsem brez upora.
V plesu veni, mu nasilje taktira.

Da smeh bi donel, ni v senci prostora;
je zgolj za udarce pekočega biča
besed, ki pokornež jih slišati mora.

Nasilneža vsaka grobost poveliča
v zlobo z nakičeno krinko dobrote,
zato ne zaveda nasilja se priča.

Tem manj se predano ubožec na note
odziva in bolj ko si drzne ječati,
tem strožji je ples prizadete sirote.

S turobnim plesalcem pozornost se trati,
domisli kasneje si vir hudobije;
ne splača se več ga v nadzoru držati.

In krinka za vselej namere zakrije.