Pozdravljeni!

Na ta forum sem naletela, ko sem v izvidih iz psihiatrične bolnišnice bivšega moža prebrala, da pri njem izstopajo narcistične značilnosti, kasneje pa se je pridružil tudi skupini z borderline motnjo. Prej se mi ni niti sanjalo, da takšna motnja obstaja, kaj šele, da bi za njo trpel kdo od mojih bližnjih. Odkar pa več prebiram o tem, se vsakič znova zgrozim ob misli, s kom sem živela, kaj vse sem vlagala v najin odnos in kako sem bila lahko tako zaslepljena. Skoraj vse, kar preberem iz izkušenj, ki jih opisujete, mi je še kako poznano. Prav zares pa sem ga začela spoznavati šele po ločitvi. Kljub temu, da se zavedam, kako manipulira z mano, kako obrača besede, kako laže, mu vseeno ničkolikokrat uspe vzbuditi v meni slabo vest, da sem ga zapustila. On se nikoli ne bi ločil, pravi. Prav za vse krivi mene. Jaz pa menim, da je bila to moja najboljša odločitev v življenju. Že takrat sem vedela, da ne bo lahko, saj mu nekako uspe prav vsako stvar obrniti tako, da bo imel on od tega čim večjo korist. Enostavno ne razume besede ne.

Pri vsem tem me najbolj skrbi to, kako zaščititi dva otroka. Oba sta bila ob ločitvi v skrbništvo zaupana meni. On se prej ni veliko menil za otroka, ni ju vzgajal in skrbel zanju. S stiki smo dogovorjeni vsak drugi vikend in enkrat do dvakrat na teden popoldne. Ob vikendih za otroka skrbi skupaj s svojo mamo, kar se mi zdi dobro, saj mislim, da bi sam težko skrbel za njiju. Je namreč zelo nervozen in ga stvari hitro spravijo iz tira. Večji problem so stiki med tednom. Ne drži se predvidenih ur in pride, kadar se mu pač ljubi. Otrok ne pride iskat, ampak preprosto vstopi v stanovanje. Pride tudi večkrat, ko sin pride iz šole in je sam doma, mene pa še ni iz službe. Poleg tega res kar naprej kliče sina po telefonu. Tudi z njim manipulira, saj mi je sin že zaupal, da mu ne upa reči ne. Na primer če smo dogovorjeni, da gremo popoldne v kino, mu sin to omeni, ker ga sprašuje in kontrolira, kaj počnemo, nato pa ga pregovori, da bi šel ta film gledat raje z njim ipd.
Zaenkrat še nimava rešenega skupnega premoženja, zato z otrokoma živim v hiši, katere solastnik je poleg mene tudi on. Bivši mož živi v drugem kraju, saj mu tu, kamor smo se preselili nekaj let nazaj, nikoli ni bilo všeč. Jaz pa otrok tudi ne bi rada na vrat na nos selila, saj je dovolj velik šok zanju že ločitev staršev, zato ju ne želim odpeljati tudi stran od prijateljev. Bivši mož bi, po njegovih besedah, hišo najraje prodal, meni pa namenil nekaj žepnine, saj je tako ali tako vse njegovo – kar seveda ni res. Mislim, da tudi če bi se z otrokoma odselila nekam stran, bi našel način, da bi nas kontroliral in hodil k sinu, ko bi bil sam doma. Včasih prav izsili prepir v prisotnosti otrok, samo zato, da okrivi mene, da se prepiram.

Po navadi se ne moreva dogovoriti niti o osnovnih zadevah, ker me po vsaki besedi, ki jo izgovorim, začne napadat. Enostavno ne vem, kako naj se zrelo in odraslo pogovorim z njim. Kako naj pred vso kalvarijo, ki jo doživljamo, zaščitim otroka. Včasih si želim le, da bi nam dal mir. Telefon imamo kar potiho, ker drugače ves čas zvoni.

Ne vem, mogoče pretiravam, mogoče res tudi jaz ne znam postaviti jasnih meja. Priznam, kljub temu, da vem, kakšen je, mu še vedno uspe manipulirati z mano. Zdi se mi, da karkoli naredim ali rečem, vse obrne v svoj prid. Ko že mislim, da gre na bolje, me zopet povozi in dobim občutek, da tega ne bo nikoli konec. Ko ga zagledam ali ko vidim da spet kliče, me začne stiskati v prsih. Včasih se mi zdi, da nad mano izvaja prikrito psihično nasilje. Ne vem niti, kam naj se obrnem po pomoč oz. kaj lahko sploh storim. Včasih imam občutek, da imam sama blodnje. Vse, kar si želim, je umirjeno življenje. Če bi lahko, bi zagotovo prekinila vse stike z njim, tako pa skušam nekako vijugati v odnosu zaradi otrok. Opažam, da predvsem sin zelo pogreša očetovsko figuro in mu je oče nekakšen vzornik. Hči, pa po navadi ne želi k njemu, vendar jo nekako prepričam, da gre. Verjetno je klub vsemu le prav, da imata otroka stike z njim, mar ne? Tolažim se, da lastnima otrokoma ne bo škodil, nisem pa prepričana, če je to res.

Vnaprej hvala za kakšen nasvet.

Čudovito, da si zbrala pogum in si poskušaš urediti življenje.
Kolikor vidim, je največji problem komunikacija z njim, še posebej glede otrok, saj so otroci glavno “orožje”, ki ga premore za kaznovanje tebe, da si odšla.
Zadeve lahko omiliš, preprečiti jih pa ne moreš, saj bo vsakič pojačal pritisk na otroke, ko boš postavila mejo. Za začetek ti predlagam uvedbo pisne komunikacije – mail ali sms, tako imaš vedno vse črno na belem, pa še direktnemu stiku in nabijanju slabe vesti se izogneš – vsaj deloma.
Predvsem pa se poskusi navaditi, da na NOBENO njegovo dejanje ne daš nobenega odziva .- ne pozitivnega, ne negativnega, delaj se, kot da ti je za vse popolnoma vseeno, da te nič ne prizadane.
Potem sledi preprečevanje njegovega vmešavanja v tvoje odločitve – kje boš živela, vstopanje v stanovanje…. sploh se ne pogovarjaš z njim o tem, ali v najslabšem primeru daješ nedoločne, medle odgovore, delaš pa absolutno po svoje.
Še en zimzelen nasvet – ne glede na stroške, bi si jaz omislila odvetnika in vso komunikacijo glede vseh premoženskih, pa tudi ostalih skupnih zadev preusmerila nanj. Prišparaš na tone živcev, izničiš možnost vplivanja na odločitve, preprečiš manipulacijo, kreg.
Srečno.

če sta hišo skupaj kupila ali naredila, potem sta solastnika do polovice. najbolj smiselno bi bilo, da ga izplačaš in ostaneš kjer si, ter zamenjaš ključavnico.
Kar se tiče vpliva na otroke, si žal ne moreš umišljati, da nima slabega vpliva nanje. Pojdi na forum Mejna osebnostna motnja, tam je vse opisano in si boš lahko našla pomoč.

Kot prvo postavi meje in ne odstopaj od njih. Tako, kot zdaj živite je škodljivo zate, še bolj pa za otroke. Nedopustno je, da kadarkoli lahko vstopi v tvoje stanovanje, čeprav je solastnik. Ne poskušaj se razumsko pogovoriti z njim, tega niso zmožni. Čim prej si poišči odvetnika in naj on komunicira z njim. Selitev se ti mogoče trenutno zdi slaba opcija ampak verjemi, da je na dolgi rok vse bolje od trenutne situacije.

Pozdravljena Liaja,

Strinjam se z vsemi odgovori, ki so jih ponudili predhodniki. Tudi jaz imam še nekoliko teh težav. In vidim, da je najboljše reagiranje, če mu res pokažeš, da ti je povsem vseeno, da se celo veseliš, da so otroci z njim. Jaz poskušam fokus obrniti tudi na sebe- s tem, ko mu pokažem, da se takrat, ko je on z otrokom jaz pač po svoje zabavam. A ne doma- grem iz hiše v fitnes ali s prijateljico nekam. S tem mu dam jasno vedeti, da imam svoje življenje in me njegovo početje niti malo ne gane (pa čeprav me kdaj še…). Na nič reagirati je zlato pravilo- predvsem z negativo ne. S pozitivo pa ga zmedeš- ampak je treba paziti, da ne dobi vtisa, da igraš. Ker ko to spozna, je še huje, ker spozna tisti njegov »AHA tu jo pa imam…«

In vem: tudi moj išče in je iskal prepire med nama vpričo otroka samo zato, da bi me naredil krivo za nekaj, jaz pa sem se pridno branila. Zdaj se vem braniti nekoliko drugače: prvič imam mir v sebi, poskušam biti zavedno pozitivna v sebi, odganjam v sebi vse negativne misli in jih nadomeščam s pozitivnimi in nasmeškom na licih. Ko pa že privede kakšna beseda dalje, pa znam tudi odgovoriti: “ah ja, kaj mi spet to prepoveduješ”, “kaj mi spet ukazuješ” ipd. Čisto kratko vprašanje, potem pa nobene debate več. Samo kratko vprašanje v tej smeri mu postavi, potem ga pa opazuj-če se umiri, je to tvoj odgovor- moj NOM se takrat 100% umiri. Ker v tem primeru obrneš krivdo na njega. In kriv biti- to je zadnje, kar bi si on sploh lahko zamislil. In tudi ne želi, da bi kdo drug mislil tako on njemu. In pa seveda na ta način tudi spoznava, da te njegove manipulacije več ne ganejo- kajti vsa ta kreganja so dejansko manipulacije za prazen nič, oz. v njegovih očeh za njegov ego, ki je na nuli.

Tudi moj mi skuša še vedno vzbuditi slabo vest, a vedi, da pride čas, ko te s tem ne bo več ganil. Poskušaj si dopovedati, da te res nima rad, da si zaslužiš (RES ZASLUŽIŠ) veliko boljšega partnerja in da si vredna ljubezni. Druge poti tukaj ni. Vedi, da se ne bo nikoli spremenil, res nikoli. Pa da vmes postane še tako meden. Naslednji dan se obrne spet isti krog in ista pesem dalje… Uči se o manipulaciji, da boš znala na njo reagirati- potrebno je vedeti na kašen način jo on vse izvaja.. to ti bo v veliko pomoč.

Mojemu NOM jaz odkrito povem »a to je spet tvoja manipulacija?!« Niti mi ni potrebno razlagati kako jo vidim. On točno ve, da sem ga spoznala. Potem se rahlo nasmehne, včasih še doda «hotel sem ti samo pomagati…ipd.«. Ha, ha, ha kdo bi še temu verjel… Jaz se samo smejem nazaj, brez komentarjev, grem vstran… in verjemi, tudi on spozna, da nima več moči.

Res je treba postaviti tudi meje. A vem tudi, da včasih to ni tako lahko, ker so narcisi zelo vztrajni, kar se tiče maščevanja in ravno meje jih lahko razjezijo, zato je bolje izvesti stvari premišljeno. Vendar sledi svojim notranjim občutkom, ker ni vedno tako, da bi bilo vse primerno za vsakogar. Najdi pot, ki se ti bo zdela najbolj prava, ki jo boš ti v tvoji notranjosti občutila za pravo. Moja opažanja so, da me moja pot, ki sem jo čutila znotraj sebe- intuicija pelje po pravih poteh v mojo svobodo.

Je pa nekaj res: pokaži mu, da te ni ničesar strah (pa čeprav te je). To jim je potrebno pokazati. Sama delam tudi izkušnjo, da ko vidim v nečem res težavo, vse skupaj IZPUSTIM- pomeni, da zavestno prekinem takšno razmišljanje in si rečem: vse se bo uredilo v mojo prid- to si ponavljam dokler ne neham razmišljati v negativni smeri. Takšen pristop ti bo pomagal, da boš nehala razmišljati kako bo/bi lahko bilo v prihodnosti. Nauči se razmišljati samo v sedanjosti- ne skači v preteklost in ne v prihodnost. To pomaga in to resnično razreši stvari. In s tem preženeš tudi strah pred prihodnostjo.

Otroke pa seveda narcisi kontrolirajo, manipulirajo in uporabljajo jih, da lahko preko njih z nami manipulirajo- in otroci veliko tega ne vidijo, ker niti ne vedo kaj manipulacija dejansko je. To poznamo le mi sami, a tudi šele od takrat ko smo spregledali. Jaz sem sedaj mojemu otroku ponudila literaturo, za katero je prvo menil, da je ne želi brati, ker gre za 70 strani literature. Ker je pa dovolj star sem mu lahko obrazložila, da gre za njegovo nadaljnje življenje, za poosebljanje istih vzorcev obnašanja- pa je privolil, da si bo prečital- sem mu omenila, da si lahko prečita samo poglavja, ki mu bodo zanimiva. Upam, da ga bo ob čitanju pritegnilo čim več tega. Vedeti mi je pa dal, da ve veliko tega o očetovih slabih vplivih… Nič mu ne bom več govorila ali ga spraševala. Vse prepuščam in PREPUŠČAM času.

Odraslih pogovorov z narcisom pa ni mogoče voditi, zato si ne beli s tem glave. Nereagiranje na njegovo vpitje, na njegove obtožbe, žaljivke… je edino kar ti bo pomagalo. In upam, da ne gojiš več ljubezni do njega. Kajti to lahko še omejuje. Zavedaj se, da te ni vreden. In imej se rada.
Nad teboj pa sigurno izvaja psihično nasilje, le spoznati moraš kako. Potem lažje mirno reagiraš oz. NE REAGIRAŠ na nič. Tudi sama sem imela včasih občutek, da se mi bo zmešalo od vsega tega kar je govoril. Najdi način, da se boš imela res rada, da boš vedela, da takšnega obnašanje NE DOVOLJUJEŠ več. Jaz sem mu to vedno znova zvonila in on je vedno bolj spoznaval, da je nekaj kao »narobe« z mano, ko sem se tako spreminjala. Povedal mi je odkrito, da sem drug človek. Seveda tisti, ki ga več ne more spraviti s tira.

Ne želim ti delati strahov glede vpliva na otroke, ampak takšne osebe otrokom škodujejo na način, da otroci kot prvo ne vidijo realne slike. Ta realna slika kot izgleda pride na dan šele, ko sami zaidejo v težave (če prej niso spoznali resnice) in začnejo brskati po svoji preteklosti. Kot drugo pa jim škodijo vzorci obnašanja. Poskušaj biti nadvse dobra do otrok, polna ljubezni, topline, ohrani telesne stike z otroci, jih božaj, daj jim občutek varnosti… Jaz sem mojemu otroku sedaj povedala, da želim, da ima oba rad. Sem mu pa seveda povedala tudi o očetovi motnji in naj se nauči tudi iz literature kako se bo sam obranil pred njo, če bo to potrebno. Sicer pa se tudi otroci znajo postaviti zase oz. postaviti meje. Saj otroci vidijo, da je nekaj narobe. Le razumejo lahko narobe, ko jim oče vedno znova prikaže mamo kot najslabšo na svetu. Menim pa, da otroci znajo boljše spremljati odnos oče-mama in da vidijo dokaj hitro kdo je tisti, ki mu lahko zaupajo vse svoje skrbi. Čeprav pa sta oba še starša in s tem tudi del otrokove družine.

Sedaj sem se namenoma pogovarjala še z mojim NOM: kako on vidi zakaj več toliko ne vpije na mene? Odgovor je bil sledeč: pa saj mi ni treba…komu pa to kaj koristi? Koristi tebi? (me je vprašal)…ali meni? (je dodal). Torej zelo odkrit odgovor. Razmisli o njem. Ne koristi več vpitje, ker ne reagiram… Zavedaj se, da narcis izvaja vse zelo premišljeno samo, da bi te spravil s tvojega tira…in se seveda s tem hranil…
Seveda je moj narcis še na koncu moral dodati,da sem takrat pač jaz na njega vpila in se je kao on branil…bla, bla… Pomolila sem mu pod nos moj odgovor:”aha, to je pa zdaj projekcija, projeciraš vame tvoje obnašanje a?” Kaj se je zgodilo? Debata je bila prekinjena, le njegov rahel nasmešek je potrdil, da imam prav in da vidi, da mi ne more do živega.
Po motu: vse vidim, vse vem…hranil se pri meni več ne boš…

Sicer to ne pomeni, da me ne manipulira- sedaj uporablja pač mirnejše tehnike- ampak jaz sem notranje zrasla, zato tudi te najpogosteje nimajo vpliva na mene. In tako preideš v mir…želim ti iz srca, da čim prej spoznaš to čudovito pot.

Lp,