Panični napadi?!
Pozdravljeni,
Torej da začnem 🙂
Star sem 30 let in se mi že več let dogaja, da čisto iz ljubega mira postanem anksiozen, napet in začne me polivati pot in živčnost. Bil sem v zadnjem letu 2x pri kardiologu in mi je naredil:
24 urni EKG, ergonometrijo, UZ srca, pritisk in je vse brez problemov. Naredili so mi tudi celotno krvno sliko in je tudi BP kot tudi pregled ščitnice. Zraven tega, sem enkrat šel na slikanje srca in pljuč in razen majhnega bronhitisa zaradi prehlada ni bilo ničesar.
Drugače si merim pritisk in utrip zadnjih mesec dni zjutraj in zvečer in je vedno ok. Npr. meritev od danes:
SYS/DIA/PUL
Ura: 07:30 104/68 – 67 115/66 – 69 100/65 – 71
Ura: 19:00 115/75 – 62 117/68 – 61 116/65 – 63
Zdaj v teh napadih mi pritisk in utrip kar poskočita in sicer nazadnje je bilo: cca 140-150/90-100 in utrip cca 90-100. To se zgodi za par minut dokler se ne pomirim in je potem spet ok, vendar po teh napadih sem vedno zelo utrujen.
Ti napadi se pojavijo čisto iz nenada ali pa je kakšna stresna situacija, kar jih imam jaz zelo veliko (oz. me veliko stvari stresira, kar npr. ostale niti približno ne.).
Poizkušal sem npr. tudi z tabletami Dominor, ampak ni bilo nekako pretiranega učinka. Zdaj sem spet začel in bom poizkušal še enkrat.
Od vsega tega je najhujša zadeva, da se počutiš vedno izčrpan, kot da bi bil prehlajen, kot da bi imel vročino itd…
Zdaj to stanje se meni dogaja že verjetno več kot 10 let, kar seveda ni vedno bilo isto. Nekako sem se naučil živet s tem, ampak sem si zdaj dal izziv, da se poizkušam tega rešiti 🙂
Z športom se moram rečti lih ne ukvarjam redno, koliko mi čas dopušča se sprehajam (približno 4x na teden kakšnih 3-4km), grem v lepih dneh tečt in to je večinoma vse. Služba je res večinoma sedenje (informatik).
Struktura: Velikost: cca: 180cm – Teža: cca: 85kg
Zdaj sem začel razmišljati o Psihoterapiji in bom verjetno začel s kakšnim psihoterapevtom tukaj v LJ.
P.S. o antidepresivih niti nebom razmišljal 🙂
Če ima mogoče kdo kakšno mnenje, ki lahko poda, bi bil zelo hvaležen.
Hvala in lep pozdrav 😉
Pozdravljeni,
jaz vam bom kmalu odgovoril.
Lep pozdrav,
Pozdravljeni,
opisujete telesne simptome, ki so očitno, kot kažejo preiskave, psihičnega vzroka. Temu pravimo psihosomatika. Gre za psihične procese, ki se ne razrešijo psihično, se pa kot simptomi pokažejo na telesu. To je opozorilo, da nekaj ni v redu. Omenjate tudi anksioznost.
Psihoterapija bi vam pri vsem tem lahko pomagala. Predlagam vam poglobljeno obliko psihoterapije (npr. psihoanaliza). V takšnem procesu se lahko bolj poglobite vase in razrešujete notranje konflikte ali travme, ki so tudi vzrok za različne telesne in psihične simptome.
S prijaznimi pozdravi,
Lep pozdrav!
Pred kratkim sem bil pri osebnem zdravniku in mi je predpisala Sertralin, zanima me, če je to pametno jemati, ker ni to bilo predpisano iz strani kakšnega psiho strokovnjaka? Žal me pestijo panični napadi in posledično velika utrujenost in počutje bolezni. Dal sem skozi še enkrat celotno krvno sliko in je vse ok. Problem je, da me že vsake male stvari vržejo iz tira in sem potem celoten dan brezvolje in utrujen. Vse skupaj pa še spremljajo občasne bolečine po celotnem telesu. Zjutraj se že zbudim in sem živčen. Začel sem tudi s Psihoterapijo ampak me je strah, da bo do dolgo trajalo preden bodo kakšni rezultati in me zanima kakšna mnenja imate o takšnih antidepresivih kot je Sertralin?
P.S. Vem da sem napisal da so antidepresivi no go, ampak me zanima vseeno… 🙂
Pozdravljen,
Točno te razumem o čem govoriš iz lastnih izkušenj. Navajaš kar dolgo časovno obdobje cca. 10 let, kar verjetno pomeni, da te te simptomi, ki jih navajaš zelo motijo oz. bolje rečeno ti gredo močno na živce. Verjetno pa ni tako zelo hudo, ker če bi bilo, predvidevam, da bi že mnogo prej bolj zavzeto poizkušal poiskati rešitev.
Edina, in res edina pot ven iz tega je odprava vzroka, zaradi katerega se je to sploh začelo. Moraš razumeti, da to kar se ti dogaja že predolgih 10 let je tvoj velik prijatelj, ki te poizkuša opozoriti, da nekaj ni v redu v tvojem življenju, čeprav se tega ne zavedaš, ker izhaja iz tvoje podzavesti. Tako se moraš potruditi in zelo poglobljeno razmisliti, kaj se je dogajalo pred 10 leti oz. kakšno leto prej v tvojem življenju, kaj te je mučilo, z čim nisi bil zadovoljen, nisi živel v skladu z svojimi pričakovanji, kaj je to, kar te še zmeraj ohranja v tem stanju, ker nisi nič spremenil oz. odpravil vzroka. Očitno ignoriraš tega prijatelja kontrolno lučko na armaturni plošči, ki te že vseskozi opozarja, da nekaj ni v redu itd.
Če ne boš sam zmožen razmisliti, kaj te je žrlo že pred 11 leti in te očitno še vedno (ni nujno nek konkreten dogodek, lahko tvoje življenje nasploh), ne boš mogel odpraviti tudi tega stanja. Če ne moreš sam odkriti vzroka ti priporočam psihoterapevta in nikakor ne psihiatra, ker slednji v večini samo postavljajo diagnoze in kemično odpravljajo simptome. Se pravi dokler si na kemiji ti je mogoče malo bolje, čeprav ni nujno, nekaterim se močno poslabša, nekateri celo čez okno skočijo ne, da bi se tega zavedali (slednji primer znan tudi v Sloveniji), tako, da dokler se”drogiraš” se mogoče počutiš malo bolje z resnimi stranskimi učinki, kar pomeni, da se moraš drogirati do konca življenja, če ne odpraviš dejanskega vzroka. Tako, da antidepresiv, pomirjevala, dominor, šentjanževka, pivo, šport, zdrava prehrana, vera v boga, te ne morejo odrešiti tega stanja ampak ga lahko samo lajšajo.
Priporočam ti psihoterapevta, ki je tudi moderator tega foruma, saj se že iz njegovih objavljenih vsebin jasno vidi, da “šteka” zadeve, da stremi k odpravi vzroka ne pa k maskiranju stanja z kemijo, če pa si iz kakšnega posebne razloga želiš res top psihiatra pa ti lahko edino priporočam Dr.Klemna Rebolja vse druge ti odsvetujem. To je moje osebno mnenje, pri katerem ne zasledujem nobeno materialno korist, le željo, da opraviš z tem.
Drugače pa stisni pesti, razmisli dobro in korenito ukrepaj saj je teh 10 let opozoril prešlo vsako mejo.
Vem, da boš zmogel saj sem sam tudi, samo zato, ker sem odpravil vzrok ne pa iskal nekaj kar bi mi lajšalo zadevo.
Akcija!!!
Hvala za odgovor, hodim trenutno vsak petek na psihoterapije ampak je to komaj mislim da 5 sej. Imam predlog, da vprašam psihoterapevta za nasvet, če je pametno jemati te tablete zraven psihoterapij. Ker osebni zdravnik mi jih je predpisal samo za 1 mesec torej 30 tablet in nič več!!! Bom se posvetoval in videl, ker so mi zagotovili, da te tablete niso tako hude…
Lp,
Si pripravljen jesti antidepresive do konca življenja? Ker če ne boš odpravil vzroka za to stanje boš moral, z občasnimi prekinitvami. Lahko se jemljejo nekje od 6 mescev pa dalje, 30 dni pa nikoli, saj naj bi takrat šele pričeli delovati, pa če sploh, lahko da bo potrebno zamenjati par vrst antidepresivov preden boš sploh zaznal kakšno izboljšanje in če sploh. Osebna zdravnica ti je zagotovila, da ni stranskih učinkov? Preberi si navodila za uporabo, ki so priložena v škatlici.
Lepo bi bilo, da bi ljudje že enkrat razumeli, da antidepresivi ne ozdravijo anksioznosti-tesnobe, depresije, PTSM, ampak samo eventualno lajšajo stanje. Za ozdravitev pa je potrebno odpravit vzrok zaradi katerega je stanje nastalo.
To slednje bi morala zelo jasno poudarjati predvsem stroka, osebni zdravniki, psihiatri, a žal le redko se to sliši iz njihovih ust.
Ja pa saj kaj pa je psihoterapija kot odpravljanje vzroka?! Mišljeno je bilo AD v kombinaciji z psihoterapijo. Tako je rekla, da so v prvih dveh tednih možni stranski učinki kot so slabost itd… Ampak kot sem z vsemi govoril glede točno teh tablet bi naj bile zelo rahle. Hmmm poiskati vzrok? 🙂 Ti pišeš zelo na izi 🙂 Če imaš mogoče kakšni predlog kaj lahko jaz pripomorem k iskanju vzroka? 😀
Pozdravljen, tudi jaz sem imel podobne težave, ki pa se mi niso vlekle 10 let kot pri tebi.
Ko enostavno nisem več zmogel, sem šel k psihiatru. S psihiatrom se nisva niti pogovarjala, kaj mi je, ampak bolj, kaj sem doživel, da se mi to dogaja.
Zaključek je bil seveda, da sem dobil antidepresive. Kljub temu, da sem jih imel že doma, jih nisem hotel vzeti, dokler nisem niti mogel vstati iz postelje.
Eno škatlico so dobil zato, da po mesecu dni zopet prideš na kontrolo k zdravniku in se pogovorita o nadaljnem zdravljenju, ki mora trajati vsaj pol leta.
Jaz sem komaj kasneje, ko sem že jedel AD in sem začel normalno živeti naprej, ob branju različne literature spoznal, da sem bil anksiozen.
Vendar, kot so ti že napisali zgoraj, so AD samo bergla v življenju, moraš ugotoviti, kaj ti “škoduje” in tisti vzorec vedenja spremeniti, si oljašati življenje.
Lp, upam da čimprej ozdraviš.
Pozdravljeni,
antidepresivi so lahko skrajno nepogrešljivi v določenih globokih stiskah. Ker imamo na voljo takšna zdravila, ki nam olajšajo trpljenje je smiselno v takšnih akutnih primerih po njih tudi poseči. Kot je že pred mano napisal “Antidepresivi”, so psihofarmakološka zdravila “bergla”, ki nam pomaga hodit. Od vaše presoje glede na trenutno počutje je odvisno ali želite v tej fazi jemati antidepresive ali ne. Antidepresivi začnejo delovati šele po nekaj tednih in morda vam je osebna zdravnica predpisala mesečno dozo z mislijo, da boste prišli v roku 30 dni še enkrat na pregled?
Ne glede na to ali se boste odločili za jemanje antidepresivov ali ne pa je smiselno nadaljevati s psihoterapijo. Rezultati ne morejo priti čez noč. Ponavadi se simptomi začno umikati, ko začnemo skozi pogovor razreševati naše notranje konflikte ali travme. V večini primerov pa je za dolgotrajno duševno zdravje pomembno, da gre za daljšo psihoterapevtsko obravnavo.
S prijaznimi pozdravi,
Hvala obema, jaz mislim, da pri meni ni tako hudo, da nebi mogel brez njih, ampak bi pa rad s pomočjo njih lažje tudi psihoterapijo dal skozi. Ampak koliko gledam te zgodbe mislim da bom samo z psihoterapijo poizkušal. Če se že toliko let to dogaja ni potem še kakšno leto potrpeti in predelati te stvari z psihoterapevtom taki problem 🙂 Imam jutri spet psihoterapijo in se bom tudi z psihoterapevtom pogovoril glede antidepresivov, kakšno je njegovo mnenje, ker itak že mojo situacijo nekako pozna 🙂
Težko ti odgovorim kako, ker je vzrok pri vsakemu drugačen. Lahko pa ti naprimer predstavim pač en določen vzorec vzroka, seveda ne tvojega.
Naprimer ženska pri 16-20 letih načrtuje veliko kariero, se izobražuje in tako preko kratkoročnih ciljev potuje dolgoročnemu cilju, da bi ustvarila uspešno kariero, je pač karieristka. Preden vse to doseže se na hitro zaljubi, hitro rodi otroke, kar ji naloži ogromno odgovornosti, skrb za otroke, družino, pri čemer opusti kariero, ker se odloči, da so ji otroci in družina pač več, kar je seveda pričakovano. Nadalje njena zaljubljenost v partnerja mine, začne opažati ogromno njegovih napak, za vse je sama itd., kar začne močno pritiskati na njeno psihično počutje. Začne dvomiti v zvezo, ni srečna kot misli, da bi lahko bila. Razmišlja, da bi se ločila, ker misli da ni srečna (čeprav ne misli pravilno, ker je vzrok drugje) vendar tega ne stori zaradi otrok, sosedov itd. Živi v takem življenju dalje. Po nekaj letih pa jo začne psiha in telo opozarjati, da ne živi, kot bi hotela, naprimer postane nespečna, razdražljiva, vzkipljiva, vse ji postaja breme, ker slednje opozorilo ignorira se po določenem času pokaže vse to še v hujši obliki, naprimer tesnobi/anksioznosti, občasno razbijanje srca, tresavica, oblivanje, strah iz lepega mira (panični napad), seveda ona ne ve kaj se ji dogaja, sledijo kontrole pri zdravniku, ščitnični hormoni, kontrola srca itd., vendar je vse ok. Osebni zdravnik ji pojasni, da je vse zaradi psihe/stresa, ona mu niti ne verjame ampak misli, da je z njo nekaj narobe z srcem itd. Osebni zdravnik ji ponudi antidepresive, za prehodno obdobje še pomirjevala ali pa jo napoti psihiatru, ki pa veliki večini stori enako. Začne z antidepresivi, recimo, da ji je po 1 mesecu malo bolje, počuti se bolje (ni pa nujno). Po določenem obdobju 6 mesecev ali 1,5 leta z dogovorom z psihiatrom opustita antidepresive. Po določenem obdobju parih mesecev oz. ob nekem stresnem dogodku se ji zopet vse ponovi, zopet psihiatru in zopet terapija z antidepresivi. Vse se ponavlja, začaran krog, ker ni bil vzrok odpravljen, ki pa je v tem njenem primeru bil, da je zanemarila svoje sanje/kariero, otroci, skrb za družino je bilo stresno, mislila je, da z možem ni zadovoljna, ker tudi ni mogla bit, saj tudi sama z seboj ni bila itd., vse to pa je še dodatno doprineslo, da je njen psihični sistem postal preobremenjen/nestabilen, na podzavestni ravni je “krvavela” zaradi nedosežene kariere, vse te dodatne težave/stresorji pa so bile še pika na i. Skratka ni živela tako, kot si je želela/pričakovala, telo pa jo je poizkušalo preko teh simptomov (paničnih napadov) opozoriti/nagovoriti, da ni na poti, ki si jo želi. In kdaj ji bo bolje? Ko bo zopet zaživela v polnem smislu (po njenem z delom na lastni karieri), in ko bo dosegala na poti svoje kratkoročne cilje, ki bojo nadalje tvorili dolgoročne bo srečna, kar je do sedaj zanemarila in telo jo je lepo začelo opozarjati na to preko paničnih napadov.
Če pa bo nadaljevala tako kot do sedaj, se stvari ne bodo izboljšala kvečjemu slabšale.
Predvsem važno je, da se zavedaš, da te stvari panični napadi, razdražljivost, nespečnost, brezvoljnost, bolečino itd. sprejmeš kot resnega zaveznika, ki ti hoče pomagati, te preusmeriti, da dejansko nekaj spremeniš v svojem življenju, ker to tudi dejansko je. Težava je v tem, da večina problematizira te občutke, panične napade, razdražljivost, seveda ker jih direktno zaznava/doživlja, in ko se jim posveča se oni še okrepijo.
Vzrok za tvoje težave je nastal pred temi tvojimi zdajšnjimi težavami, ki so samo posledica vzroka, se pravi nekje pred več kot 10 leti kot si navedel. Zagotovo, če boš dobro premleval kaj se je zgodilo pred 10 leti v tvojem življenju oz. kakšno leto dve prej boš lahko odkril vzrok. To je tudi namen psihoterapije, da se odkrije kaj se je takrat dogajalo v tvojem življenju, kaj se je takrat zgodilo, da ti še sedaj in že od takrat dogaja vse to. Si imel kakšne plane v življenju pa jih nisi pričel uresničevati, si si želel drugače živeti itd. Mogoče se ti takrat pred 10-12 leti to kar se ti je zgodilo ni zdelo preveč težko, ker si se odzval na zadevo obrambno tako, da si jo potlačil namesto razrešil.
Obstajajo tudi neke zadeve, ki lajšajo težavo, naprimer globoko dihanje, meditacija, joga, EFT tehnika (tapkanje), vendar pa bi vse to pomenilo, da hočeš temu prijatelju, ki te opozarja, da nekaj ni v redu odvzeti moč a on se bo zagotovo vračal in te še huje opozarjal.
Predvsem ves svoj fokus usmeri v tisto kritično obdobje izpred 10-12 let, ker lahko samo tam najdeš vzrok in ga nato tudi lahko odpraviš.
Lepo pozdravljeni,
tudi jaz sem mnenja, da je za vas psihoterapija pomemben proces. Najprej morate raziskati vse vzroke, ki so vas pripeljali do teh posledic, ki jih doživljate. Potem bo moralo priti do nekaterih sprememb. Naše telo in psiha sta vedno pokazatelj ali smo na pravi poti…Svojim klientom vedno svetujem, kar bi storila tudi sama…Poskušala bi vztrajati brez AD-jev, v kolikor ne bi bilo nujno.
Želim vam vse dobro;
Pozdravljeni,
hvala uporabnikom foruma za svoja mnenja. Navajate zanimive primere.
Velikokrat se težave začnejo s sprožilci, ki so ponavadi razni stresni življenjski dogodki ali notranji konflikti, vendar to ni edini možni razlog za simptomatiko. Lahko gre tudi za manjke, ki izhajajo iz primarnih odnosov s starši oz. skrbniki ali pa travmatične dogodke. V teh primerih razrešitev ni tako enostavna.
Ker te vsebine večinoma ležijo v nezavednem, do njih velikokrat nimamo dostopa. Prva linija, ki nam stoji nasproti so naši obrambni mehanizmi. Ti nam preprečujejo, da bi ozavestili za nas težke dogodke in tudi resnico o sebi. Naloga psihoterapevta je, da nam sčasoma pomaga ozavestiti te vsebine in jih tudi predelati, saj samo racionalni uvid ne omogoči izboljšanja.
S prijaznimi pozdravi,