Lepo pozdravljeni! Okoli pol leta nazaj, junija 2017 se je vse skupaj začelo. Sanjala sem da mi je umrla oma, ki jo imam zelo rada. Ko sem se iz teh groznih sanj prebudila sem seveda začela razmišljat ali bo res umrla in kako zelo žalostno bi bilo ce bi res umrla. Kaksen dan sem razmisljala o njeni smrti nato sem začela razmisljat in se poglablajt kaj je smisel zivljenja. Začela sem razmisljat kako mi bodo umrli starsi kako bom sama ostala na svetu. Nato so se mi kar naenkrat pojavile misli o koncu sveta. 3 dni sem se tresla od strahu, razmišljala samo o tem kako se bo vse koncalo, paničarila sem za vsak zvokec in kako bomo vsi umrli. Po treh dneh se je situacija nekoliko umirila, nisem vec tako intenzivno razmisljala o tem, vendar me misel ni nikoli zapustila. 2meseca med pocitnicami je bilo dokaj za prezivet. Nato pa je sledil september-nazaj v šolo kjer se je zgodilo to da so seveda kar naenkrat začeli omenjat vse naravne katastrofe in strah se mi je vrnil. Spet sem začela intenzivno razmisljat o tem in tokrat ne samo 3dni ampak se mi vlece ze par mesecev. Najbolj me moti to da so ravno zdaj začeli omenjat te naravne katastrofe ravno zdaj ko je mene tega strah. Po radiju poslušam in slišim “konec sveta” a mogoče vejo kaj mislim? Kako oni vejo da je mene tega na smrt strah če pa nikomur nisem povedala? Kot bi mi brali misli. Za povrh pa pred parimi tedni pozvoni še Jehova priča in sem imela z njo eno urni pogovor kaj je smisel zivljenja itd. Je to kaksno znamenje? Zakaj ravno zdaj?? Če kdo samo omeni kakšne naravne katastrofe postanem panična in me je strah. Razumela bi če bi imela strah pred tem par dni in bi se potem nehalo zavedno ampak zdaj imam dobesedno epizode. Ves cas me je strah, ampak parkrat na mesec je pa tako intenzivno po par dni da je za znoret. Ponoči sploh nemorem spat ker samo o tem razmisljam. Ne zaspim do dveh zjutraj ali pa se pozneje ker nemorem nehat o tem razmisljat, zjutraj pa moram seveda v solo kjer sem zato nespocita in se mi pozna na ocenah. V glavi vidim scenarije kako se bo vse koncalo kako mi bodo vsi umrli, kako bo nekaj padlo name in bom umirala po par ur in vedela da je vsega konec. Kar dušit me začne. Še ven me je strah it saj me je strah da bi do česa prislo. Primankuje mi spanca, težave s tem pa so tako neznosne da sem tudi o samomoru že razmišljala. Nevem vec kaj naj naredim rada bi bila spet najstnica z skrbmi primernimi za moja leta (imam 18 let) ne pa da se tresem od straha kdaj bo konec sveta. Že od nekdaj sem sovražila filme o koncu sveta in take teme vendar nikoli ni bilo tako hudo kot je zdaj. Mi lahko kaj svetujete? Kako naj odženem take misli in se jih znebim zavedno in da ne postanem panična ob vsaki omembi konca sveta? Za pomoč vam bom zelo hvaležna.

Pozdravljeni,

opisujete vaše strahove, ki so vsi povezani s smrtjo – vašo ali vaših bližnjih in s tem, da boste ostali sami. Kaj se je dogajalo pred junijem 2017 in kaj se dogaja zdaj v vašem življenju? Kaj nenavadnega? So kakšne spremembe ali jih morda pričakujete?

Verjetno vam nihče ne bere misli, le, da ste zdaj bolj pozorni na te teme, ki so drugače tudi prisotne v pogovorih, tako kot vse druge. Ste o svojih strahovih s kom spregovorili?

S prijaznimi pozdravi,