Pozdravljeni! Na videz popolnoma normalna, vesela, nasmejana, pozitivna dijakinja. Na notri vihar, potne roke, vcasih obcutek zadusitve, hitro bitje srca. Od nekdaj sem imela misli,ki so me ustrahovale. Spomnim se, da se je zacelo v vrtcu,ko si nisem upala jesti nicesar razen pire krompirju ker me je bilo strah, da se bom zadusila( videla sem sosolko,ko so jo resevali,ko se ji je kost zataknila. No strah se je resil sam od sebe mislm da. A misli so ostale le drugacne so bile. Vedno nekako isti vzorec ( Misel, sekiranje in v mislih razglablanje cez nekaj dni prisla nova misel in tako novi strahovi). 1. Ko je bilo hudo je bilo v 6. Razredu ko sem imela obsesivne misli,da me privlacijo zenske. Tako hudo da nisem morala hoditi vsolo konstantno sem jokala dusilo me je. Spomnim se, ko sem bila en dan vprasana matematiko in sem imela grozn obcutek,da se bon zadusila tak ogromen cmok sem imela vfor grlu bilo je res katastrofalno. A potem so bile pocitnice in postalo je nekako bolse. Se naprej sem imela misli res grozne a n kao sem jihimela spravila pod kontorolo oz sem vsaj mislila. Ko pa sem se na koncou os sole zacela sekirati da se bom ukuzila z virusom hiv in sempostala nekako obsedela in gledala po tleh da ne bi stopila na kaksno narkomansko iglo. Trajalo je vse do sredine prvega letnika potem se je situacija nekako umirila do lani. Ko je sosolec pri biologiji celo uro sparseval o virusu hiv kako ga dobis znaki itD. Potem smo s sosolkami slisale, da je govoril sosolcu,mda “sam se da mam hiv pol pa res…” Veckrat je nekaj govoril da ima hiv a potem je Nehal.ckmalu je zacel hoditi z eno iz sole in jaz sem se izmikila njej in njemu. NI sans da bi se vsedla na isti stol kot on vndo sem poskrbela,mda sem sla prej ali poznej iz razdreda kot on. Ce se me je dotaknil ko jesel mimo mene sem doma umila VSE. CELO polletje sem vsak dan prala solstko, torbo, cevlje in tista oblacila ki sem jih imela. Pod tusem sem bila tudi vcasih do 2 uri, lase prala vsak dan v solithe popustila ker sm pisala samo na liste infor potem vse vrgla v smeti se preden sem domov prisla. Cez poletje ni bilo nic boljse mela semfor misli, enkart da je ponoci prisel v hiso in me ukuzil z hivom. Ko sem sla z psom na sprehodom mije na misel prislo da sem gavidela in me je okuzil. Ali pa da se je z penisom dotaknil mojega psa. Dobesedno vse sem si narisala vglavi, da potem nisemand vedela kajje res in kaj ne. Nekak semis vedela da je vse vredu in da nobenega ni bilo a si nisem verjela. Zdaj ko for gledam nazaj se zav da, and kajje bilo da nobenega sploh nisem srecala a v tistem momentu nisem vedela nicesar. Predstavljaa oz namislejvaal sem si vsemogoce prizore tudi npr ko smo sli v btc z druzino, da je zmano v kabini in da me bo Okuzil. In se bi lahko nastevala. Bilo je kar peklensko. Le na morju jebilo nekao ok saj sem ga spremljaja na instagramu in ni bil on takrat na morju infor sem bila pomirjena. Hodila sem tudi ta cas k dve psihoterapevtama a ni bilo nic bolse. Letos se je zacelo hujse ko grem vsoli mimo njega sem prepricana da sem se dotaknila njegovega spolovila in tako dobila hiv saj potem se nekako prepricam cez nekaj casa da jaz to ze ne bi naredila. Vse operem ko pridem domov vsak dam roke mi dobesedno brazpadajo krvavijo zelo suhe razpokane. Groza! Te prisolne misliimam tutdi doma npr da delam nalogo in imam nek obcutek na roki kot da bi se ga dotaknila cprav smo bili doma samo jaz in moja druzina. Sedaj pa oz danessem izvedela da njegvo oce zivi v mojem okulisu in da bo on v petek v mojem kraju. Grozno mi je saj vem da imam komstatno misli da npr lezi na moji postelji in potem moram 100x pregledati da res nobenega NI. PO nekaj csasa se nekako prepricam da nobenega ni sej niti ve ne kako zivim kako bi potem sploh do mene prisel. A danes ko semsliasal da zivi njegov oce vfor mojem kraju bom skos v strahu. Saj ne bon mofla rect ah saj ne zivi tukaj. Plus to, but da mi je na misel prislo da sem mu povedalat ocno kje zivim in vse. Res nevemali sem ali ne. Grozno je vse skupaj naj omenim da niti spim ne vthe svoji sobi niti je ne uporabljam ker sem prepricana da bom okuzil hiva tam pustila in vedno ko bom cista se ukuzilain zato spimna kavcu ze skoraj eno leto. Stares, and jegrozno mami se zelo trudi in me poskusa razumeti tudi oce ceprav vsasih rece da se umivam zaradi tega ker iscem pozoronost takart mi jehudo ker se vbistu bojujem sama s seboj oz s svojimi mislimi. Res je groZno zavedam se da potrebujem pomoc. Bi mi lahko kdo priporocil dobrega pshioterapevta ker imam z njimislabe izkusnje. Aja pa vse to nisem povedala doma niti komirkoki. Mami ve priblizno pol ne pa vse, ker me je sram povedati. Upam,da boste razumeli moj zapis in stisko in mi pomagali ker je prislo do te stopnje ko ni poskusila prav vse.

Pozdravljeni,

slišim vas, da ste v veliki stiski. Simptome, ki jih opisujete so lahko zelo moteči. Opisujete simptome obsesivnosti, ki pa so velikokrat posledica naših potlačenih čustev. Koliko ste se doma pogovarjali o vaših čustvih? Koliko je (bilo) prostora?

Pravite, da o vsem tem ne želite spregovoriti z nikomer. Verjamem, da vam je potem še težje, še posebej če se ne počutite slišane in razumljene – tudi v vaših simptomih.

Mi lahko opišete kako je zgledala psihoterapevtska obravnava? Koliko časa ste hodili? Kakšne slabe izkušnje imate?

S prijaznimi pozdravi,

Pozdravljeni! Na obravnave sem hodila v 6. In7. Razredu (brex koncesije) a ze takrat me je bilo sram povedati cesa se v resenici bojim a so kmalu misli izvenele do te mere, da niso bile vec toliko motece. Potem sem zacela tocno eno leto nazak decembra zaradi moji strahovoh o okuzbah. Ker sem vsak dan videla nekaj rdecega na tleh,mizah in takoj sklepala da se lahko okuzim z hivom. Potem sem nehala,ker iskreno pocutila sem se nerazumljeno in neprijwtno. Potem sem junija in julija hodila k eni a je bilo grozno, no je govorila da se tako pocutim, ker sem prisla na svet z umetno oploditvijo. Groza!! Zdelo se mi je res absurdno. Govorila je o pretelkem zivljenju da sem bila najbrs takrat okuzena. Zdelo se mi je da damo 50 eur na uro na teden brez pomena ce mi sploh ne zeli prosluhniti.

Res mi je neprijetno ker pomislim na nekaj in potem sploh ne vem vec a se je zgodilo ali ne res bi prosila,ce mi lahko poveste za kaksnega psihoterapevta, ker tole je nemogoce in komaj zdrzim v soli… Hvala za pomoc!

Pozdravljeni,

slišim, da ste imeli tudi slabe izkušnje s psihoterapevti. Naj vas to ne odvrne, da poiščete pomoč kje drugje. Je pa pri psihoterapiji pomembno, da poveste vse kar se vam dogaja. Če je prisoten sram, potem spregovorite o tem. Na tak način boste imeli veliko več od psihoterapije in bo do izboljšanja prišlo hitreje. V primeru, da vam je prejšnji psihoterapevt/ka ustrezal/a lahko poizkusite nadaljevati tam, drugače pa mi sporočite na katerem koncu Slovenije se nahajate in vam bom sporočil kakšen kontakt. Pošljite mi sporočilo na [email protected] ali me pokličite na 031759205.

S prijaznimi pozdravi,