Pozdravljeni,
imam problem, ki se v bistvu vleče že zelo dolgo, nisem sigurna kaj je vzrok zanj, vendar sedaj sem se odločila, da bi nekaj rada spremenila v svojem življenju.Stara sem 30 let.
Če bi povzela vse skupaj v par besedah, je problem v tem, da sem preveč negativna. Pri vsem. Čeprav je dejstvo, da me ljudje dokler me zares ne spoznajo in jih spustim blizu, vidijo kot pozitivno osebo, osebo, ki ji vedno kaj dogaja, ki je vedno nekje okoli in uživa svoje življenje ter predvsem, osebo, ki je močna in ki se ne sekira za vsako malenkost in se ima rada. Takšen vtis dajem navzven od nekdaj. Kako to vem? Ker tako govorijo o meni kolegi in znanci, ki mi niso dosti blizu in pa tisti prijatelji, ki mi danes so blizu in me zares poznajo, so mi povedali, da so me tako videli, preden so me zares spoznali. Kakšna je pa realnost? V resnici se sekiram. Vedno najdem nekaj. Vedno vidim najhujše možne scenarije na vseh področjih – npr. zadnjič sem bila nekaj omotična par dni in jaz sem zaključila in verjela v to, da imam MS ali pa vsaj tumor v možganih. Večino življenja sem preživela kot samska oseba, imela sem nekaj fantov, vendar nič kar bi dejansko imelo prihodnost in bi bilo na tej točki vredno omembe. Vedno sem mislila, da je to dejansko moj problem – samo fant mi manjka in bodo vsi problemi, ki jih imam izginili. Naivno. Slabo leto nazaj, sem se dejansko zapletla s fantom, s katerim sva skupaj še danes. In ja, moji problemi niso kar izginili. Sedaj se v bistvu bojim, da ga bom zaradi tega izgubila. Mogoče je tole wake up call, da bi nekaj spremenila. Res je, da sva imala “rough start”, zakaj, ne bi tukaj opisovala. Bilo je pa kar nekaj stvari, ki bi lahko dejansko bile, v primeru, da bi se imela dovolj rada, razlog, da bi vse prekinila z njim. Včasih se bojim, da je bil takrat edini razlog, zakaj nisem, to, da nisem hotela biti spet sama, ker sem verjela, da bom potem sama za vedno, da itak ne bo več nobenega zame. Ne me razumet narobe, fanta imam rada in danes sem vesela, da sem nekatere stvari sprejela in šla mimo njih, saj sva prišla v “good place”. Vendar tale good place občasno jaz uničujem. S tem, ko se jezim na njega zaradi stvari, ki res niso pomembne in ta jeza izgleda tako, kot bi bilo konec sveta… In najtežje mi je bilo, ko mi je rekel, da sem negativna in da naj življenje jemljem bolj na easy. V glavnem ,lepo prosim za nasvet, če lahko karkoli naredim sama (če priporočate kakšno knjigo ..) ali je nujno, da si najdem psihologa… Res bi rada obrnila svoje življenje zaradi sebe in svojega zdravja, ker konstanten stres vem, da ni dober zame.
Hvala vam!

Pozdravljeni,

sprva omenjate, da dajete ljudem drugačen vtis, ki ni v skladu s tem kako se počutite. Drugim dajete drugačno sliko sebe in hkrati pravite, da jih ne spustite blizu. Kako si to razlagate? Omenjate svojo “negativnost”, ki jo vidite v sekiranju, v strahu pred boleznijo bolezni, v vaši jezi.
Ali je to nujno negativno? Kaj niso tudi takšna čustva del vsakega človeka? Strah pred boleznijo je lahko tudi simptom anksioznosti. Ali ste imeli kakšne podobne misli/strahove že prej?

Običajno je, da se nam težave v odnosih pojavijo z ljudmi, ki so nam bližje. V teh odnosih se nam pogosteje pojavijo vzorci iz naših primarnih odnosov (npr. s starši, sorojenci). So kot senca, ki jo nosimo s seboj v nove odnose. Ozaveščanje in predelava primarnih odnosov je tako pomemben del pri vzpostavljanju boljših odnosov “tukaj in zdaj”. Ne omenjate podrobnosti odnosa s partnerjem (npr. na kaj se jezite pri partnerju?), zato težko kaj več komentiram.

S prijaznimi pozdravi,

Pozdravljeni,

hvala za hiter odgovor.
Kar se tiče vašega prvega vprašanja. Ne vem, kako si to razlagam, vem samo, da takšna sem. Od nekdaj. Že v osnovni šoli se spomnim, da če sem imela problem in sem bila žalostna, so za to lahko vedeli le moji najbližji prijatelji, pred vsemi ostalimi je bilo vedno “vse v redu”, kot bi se nekje v sebi bala, da se mi bo kdo posmehoval, ker se počutim slabo ali pa bil vesel, da sem jaz nesrečna (vem, da to nima smisla in vem kako to zveni). In takšno obnašanje je očitno prisotno še vedno… Samo tisti, ki jih spustim res blizu, vedo za moje počutje in težave, vsi ostali morajo misliti, da je vse super z mano.
Kar se tiče bolezni, da se strinjam, vsak človek se verjetno boji hudih bolezni. Ne vem pa, če vsak pri neki malenkosti vedno pomisli na najhujši možen scenarij. Hipohonder sem tudi že kar nekaj časa in že v šoli sem pred vsakim sistematskim trepetala, da bodo odkrili kaj vse je narobe z mano. In še danes mi obisk zdravnika predstavlja ogromen stres.
Kar se tiče partnerja – jezijo me npr malenkosti. Če se ukvarja s svojim hobijem uro več kot je sprva planiral, je kar naenkrat vse narobe, ker imam občutek, da je vse bolj pomembno kot jaz. In tisti trenutek se mi zdi kot, da je konec sveta. Jezna sem na njega, strmam se itd. Čeprav mi je že po 1h vedno jasno, da pretiravam, da ima čisto logičen razlog, da je 90% prostega časa z mano. V glavnem kar bi želela je to, da me vsaka malenkost ne vrže s tira, da bi življenje jemala bolj z lahkoto in ne bi sama sebi povzročala toliko stresa. lp

Pozdravljeni,

bom začel na koncu vašega sporočila. Imate željo, da bi se spremenili in to je že dobra popotnica do spremembe.

Omenjate hipohondrijo (ko smo telesno zdravi, a vseeno doživljamo neprestan strah pred resnimi boleznimi), ki se ponavadi pojavi ob naših zavrtih čustvenih impulzih. Ponavadi z razlogom, ker so za nas nesprejemljivi (npr. jeza). Sem pomislil, da se vam jeza zdaj vzbudi v odnosu s partnerjem, ko imate občutek, da je vse bolj pomembno kot vi, a čez nekaj časa se zavedate, da pretiravate. To bi lahko bila senca o kateri sem govoril v prejšnjem sporočilu. Senca nekega drugega odnosa, ki vpliva na odnos tukaj in zdaj. Od tu naprej lahko bolj poglobljeno raziskujete sebe (npr. kdaj ste doživeli podoben občutek? itd.) in se tako še bolj poglobite vase.

Če imate možnost vam priporočam obisk psihoterapevta/tke, kjer bosta lahko skupaj raziskovala/i vaše doživljanje (omenjate tudi več različnih tem – npr. skrivanje žalosti, strah pred posmehovanjem, zaprtost vase, jeza, ustvarjanje slike za druge, …). Sčasoma v takem procesu prihaja tudi do dolgotrajne spremembe.

S prijaznimi pozdravi,