Pišem iz zelo čudne pozicije. Skoraj dve leti nazaj, je umrla moja bivša, ki je bila bivša 10 let plus. Skupaj sva imela otroka, ki je še mladoleten ostal brez mame. Kot zakoniti skrbnik mladoletnega, sem bil zato prisiljen v korist urejati zadeve bivše, in med drugim sem med njenimi stvarmi naletel na njen osebni dnevnik.

Med prebiranjem zapisov dnevnika, me je skoraj kap. Dobil pa sem uvid, kaj me je žrlo vsa ta leta (in kaj je pustilo posledice na najinem otroku).

Z mojo bivšo sva se razšla, dobesedno kot strela z jasnega, ko mi je nekega dne predočila, da ima drugega, da z mano preprosto ne more več dalje. In sva se ločila, ona pa je bila tako zaljubljena, da se ni prepirala zaradi delitve skupnega premoženja, moje zahteve za skupno skrbništvo otroka in nizke preživnine. Ni je zanimalo niti, da je bila ob zahtevi za ločitev brezposelna … skratka, ločitev se je meni zdela povsem iracionalna iz več vidikov, čeprav bi se strinjal, da je najina veza postala mlaka …

Prvi dve leti po ločitvi sva kot starša furala kar OK. Zelo kmalu po najini ločitvi je njen ljubimec in razlog za ločitev sicer spizdil in se njena velika ljubezen ni materializirala, ampak vseeno. Po dveh letih pa so se začeli očitki, da sem jaz kriv za razvezo, da ona z razvezo ni mislila resno in da bi moral vztrajati (!!??). Težave so se začele pri odnosu in vzgoji najinega otroka. Le malo stvari, ki sem jih še delal kot starš so bile pravilne. Čedalje bolj sem imel občutek, da se vsiljuje in vdira v moje življenje. V šolo je hodila po sina in skupaj z njim čakala, da ponj pridem jaz (ker otrok tisto uro raje čaka z njo, kot s sošolci), včasih ga je pobrala v šoli in mi ga vozila k meni domov (še prej pa toliko po ovinkih, da sem ga videval samo za pol ure). Ponudila se je celo, da ga bo hodila k meni iskat (kar je v nekem trenutku pomenilo že navsezgodaj zjutraj, čeprav je bil tisti dan z otrokom “moj”). Postavljanje vzgojnih meja otroku je imela za nasilje in tako sva se večkrat znašla na CSD zaradi mojih raznih “nasilnih” dejanj, za katere so CSD jevke samo skomigovale z rameni.

Klicarili so naju na govorilne ure iz šle, ker je otrok zjutraj kronično zamujal, bil nepripravljen, neprespan, brez naloge in to zmeraj, kadar je bil pri njej. Pri šolskih svetovalkah in učiteljicah, jo je praviloma odnesla brez prask, ker so ji vse verjela, kako je uboga in sama za vse in kako otrok trpi za posledicami ločitve, tiste redke učiteljice, ki pa so zaradi takšnega ali drugačnega razloga videle skozi njeno kopreno laži, pa so bile označene za psihotične in nevrotične.

Otrok je imel čudne zdravstvene težave, ki jih ni pojasnila nobena diagnoza, dokler ni bil poslan še na pregled k pedopsihiatru, ki je ugotovil, da ima otrok pri bivši carthe blanche za delanje karkoli hoče in, da je povsem brez obveznosti in zadolžitev (totalno razvajen), tako da trpi zaradi velikih razlik v vzgoji pri starših. Predlog bivši je bil, da otroku postavi strukturo, ko je pri njej.

Zdelo se mi je, da ji njena služba v javnem zavodu, daje ves čas na tem svetu. Praktično na vsako pasjo procesijo, v kateri je bil udeležen sin, ne glede na čas, se je uspešno namalala.

moja bivša je bila Leonardo da Vinci v pasivni agresiji … otrok je hodil k meni na dopust brez veljavnih dokumentov, neurejenim zdravstvenim zavarovanjem … praktično ni bilo dopusta, ki ga nismo prestavili ali skrajšali zaradi razloga na njeni strani … ali je bilo nujno treba na slikanje za dokument, ki ga je rabila ob našem prihodu z dopusta (za kar je vedela 3 mesece prej), ali je bilo potrebno počakati do ponedeljka, ko je Zavod za zdravstveno zavarovanje delal in je lahko izdal konvencijsko potrdilo, ali je pozabila it v lekarno otrok pa ni imel s sabo recepta ali zdravstvene, otrok je ob napovedanih kopalnih vikendih prihajal brez kopalk …. ufff

V njenem dnevniku, sem imel možnost brati razmišljanja in strategije o tem, kako mi bo zagrenila življenje, večjo pizdarijo, ki jo je naredila, bolj ji je bilo všeč, ne glede na ceno, ki jo je plačal sin … oziroma otroka je v sodelovanje v svojih spletkah proti meni, kupovala z brezmejnimi ugodnostmi, kot so igrice kolikor hoče, televizija kolikor hoče, mobitel kolikor hoče celo z opravičili za v šolo, ko se je otrok odločil kar tako malo vzeti si dopust, junk food v neomejenih količinah (dokler njej ni bilo treba kuhat) …

V službi je vseskozi jokala, kako je uboga mati samohranilka brez podpore bivšega prasca in ji zaradi zamujanja, vmesnega ali zgodnejšega odhajanja iz službe ni noben težil … pazite to … na letni ravni je naklofala v povprečju 25 dni bolniške (poleg 30 dni dopusta in cca 5 dni bolniške za otroka)!! kar je pojasnilo od kod ji neomejene količine časa za dr*** mene v glavo

kar pa me je dobesedno šokiralo … na skrivoma je bila alkoholik, zlorabljala pa je tudi droge … in ves čas od najine ločitve dalje si je kjer se je dalo iskala spolne partnerje … bila je promiskuitetna tako, da mi je čeljust dobesedno na tla padla (ob taki količini tipov pri kakšni ženski bi jo sam označil za prostitutko).

Umrla je za posledicami “pretiranega” življenja …

Sodeč po opisih v dnevniku, je sama pri sebi zelo trpela in je bila zelo osamljena, jaz (in njeni umrli starši) pa sem ji bil za strelovod njene nesreče v njenem življenju in njena mala maščevanja, so ji dajala malo zadovoljstva v življenju. Služba se ji je zdela neskončno naporna (ampak denar je rabila). Svoje poslanstvo je videla v tem, da svojemu otroku omogoči “srečno življenje,” to je življenje brez skrbi, stresa in napora, tako da imam opravka z razvajencem, ki me zavrača kot starša, zato, ker mu postavljam običajne zahteve ….

Bivša se je zelo dobro zavedala, da je z njo nekaj narobe in je šla na psihoterapijo. Po pogovoru z njeno psihoterapevtko (zelo znano gospo v psiholoških krogih) in po tem, ko sem ji pokazal dnevnik, je terapevtka priznala, da jo je prinašala na okoli in da je ni spregledala ….

Otrok … po vsem kar pada ven in kar se kaže skozi vedenjske težave … obiskuje psihiatra.

Po lastnih izkušnjah vam lahko povem, da za mojo MOM-ovke noben v okolici in od inštitucij ali celo njene psihoterapevtke ni opazil, da je povsem zglajzana in nora. Neverjetno, kako je znala prodajati svojo podobo uboge sirote jerice, ločene samohranilke, ki ji ex teži z vprašanji glede čudnih zadev, ki se dogajajo okoli skupnega otroka.

Pa še to … kolikor se je deklarirala za neskončno skrbno in oh in sploh mamo … po njeni smrti sem ob selitvi otroka k sebi opazil, da ima za obleč in obut samo tisto, kar sem mu nakupil jaz. Maminih nakupov skoraj ni bilo. Enako velja za računalnik, smuči, kolo …

Razkorak med podobo, ki jo je ustvarila in realnim stanjem, je bil ogromen, prava dr. Jeckill in Mrs. Hyde. KO sem skušal nekaterim, ki so jo poznali pojasnit, kaj sem prebral in odkril, so me najprej nejeverno gledali … potem pa so se umaknili in začeli mene obravnavati kot čudaka

Pozdravljen PozicijaEx. Prebrala sem tvojo zgodbo; kaj točno pa si želel vprašati?

Tale zapis, je moja prva izpoved glede problema, glede “demona” v mojem življenju, ki ga nikoli nsem znal opisat in opredelit in se mi je včasih zdelo, da sem preprosto nr ter da si njegov obstoj le domišljam. Sem v bistvu na nek način na začetku poti spoznanja, kam sem padel.

Ko sem našel ta forum, sem našel tudi ljudi, ki so doživljali podobno in so bili na enak način kot jaz “nori”.

Hkrati pa sem želel z vami deliti redko izkušnjo vpogleda v intimno razmišljanje NOM ženske. Želel sem vam sporočiti, da se NOM na nek način zavedajo (in trpijo), da je z njimi nekaj narobe, še posebej ko začnejo ugotavljati, da se jim ista iskušnja v življenju kar naprej ponavlja. Da pa napačno problem aplicirajo na okolico, ki je po mnjihovem mnenju zlobna in nesprejemajoča, egoistična.

Delanje škode osebam, za katere sami menijo, da so jih prizadele, je bilo v primeru moje ex zelo zavestno in namerno. Pri čemer je sama (kar je priznala) izbirala situacije, ki so delovale na stran žrtve povsem iracionalno in nerazumljeno. Moja ex je svojo žrtev udarila in prizadela, kadar jo je lahko. Sam sem se znašel na njenem seznamu (kljub temu, da je sama hotla ločitev iz razlogov na njeni strain), potem, ko jo je zapustil ljubimec in ko si je morala poiskati službo, ker ni bilo nobene budale več, ki bi jo financirale.

Midva sva se spoznala, ko je bila še študentka, sicer tista s “večno podaljševanim statusom” in je zanosila kljub tabletkam. Ko je bil enkrat otrok tu, se je vse vrtelo okoli otroka na precej nore načine, pri čemer sam skoraj nisem mogel do otroka. Zraven pa so bila čustvena nihanja amplitude od morja do Everesta. Takoj ko je lahko, je otrok nato šel v vrtec, ona pa je ostala doma, da bi skrbela za dom … ki pa je bil vse prej kot negovan … vsakič, ko sem prišel domov kupi usrane posode … otroka sem v vrtec in iz vrtca itak vozil jaz

Denarja sva imela komaj za pokrivanje sprotnih potreb, ona pa mi je vseskozi očitala, da sem tiran, da je moj zaslužek skupno premoženje, ter da bi morala imeti besedo pri razpolaganju z mojo plačo in otroškim dodatkom. Nobene številke, računi ji niso prišli do živega pri moji razlagi, da denarja razen za sprotne potrebe preprosto nimava. (ko je umrla, je imela dolg na karticah in limitu za več tisoč evrov, ki sem ga zaradi otroka predvsem pa da ga ne bi zadele posledice pokrival s kreditom).

Služba … vsaka je bila naporna, sodelavci žleht, nad njo pa so vsi izvajali mobbing …

Ja, dobro si opisal. In ja, seveda trpijo.
To jim pravzaprav nihče ne oporeka. Le da se vedno, ampak vedno, za njihov obstoj trudi nekdo ob njem, sam pa ga spravi s svojim neodzivanjem na SVOJE probleme, tudi do norišnice.
Zakaj pa borderline osebnosti niso prepoznane kot takšne?
Ker jih je preprosto veliko preveč in med njimi so to učitelji, profesorji, socialni delavci, zdravniki, psihiatri, sodniki, odvetniki, državniki……
To so ljudje, ki so na avtoritativnih in celo avtoritarnih položajih. Kako jih boš označil za nevredne, da ti svetujejo?
Preprosto nimaš orodja.
Zato seveda v strokovnih časnikih lahko preberemo, da obstajajo, vendar pa pri tem tudi ostane.
Torej, oboji smo žrtve. In borderline oseba je žrtev in tisti, ki živi z njo.
Pomemben je le uvid, kako rešujeta problem. Borderline ga tako, da si podredi naslednjo žrtev, mi pa tako, da enostavno rešujemo svojo bit tako, da prekinemo stike.
Nikoli končane zgodbe ….

Bivše ni dve leti in od takrat, če prav razumem, otrok živi pri tebi.
Je zdaj bolje z njim?

Tukaj je svojo zgodbo opisalo tudi nekaj otrok takšnih staršev, mogoče so ti lahko v pomoč.

Otrok

Na vprašanje, ali je z njim kaj bolje, je težko odgovoriti. Klju rednim in dokaj pogostim stikom, sem po smrti bivše ugotovil, da otroka sploh ne poznam. Iz najinega otroka je naredila šahovsko figuro, ki je igrala proti meni. Ta šahovsa figura se je v začetnem obdobju upirala, potem pa jo je bivša podkupila.

Ko je začel “drek leteti izpod kovtra” tudi glede spoznanj o tem, kdo je moj otrok, sem bil enako šokiran.

Na forumu pisarijo otroci na katere so se NOM matere znašale verbalno, fizično, skratka je bilo tem otrokom neprijetno. Moj otrok je bil deležen prijetne zlorabe, bivša mu je dajala vse svobodo, za oskrbo stvari, ki jih je bilo treba narediti pa je vpregla mene. Skratka, moj otrok njenega početja ni občutil in ne dojema kot zlorabo, ampak kot vzorec kako izkoriščati druge. Neverjetno je, kako je povzel njeno delovanje. Enako kot moja bivša, zahteve okolice, sploh družine, dojema kot nasilje.

Tako da, težko reči, ali je z njim kaj bolje, ker iskreno povedano, sploh ne vem, kako slabo je bilo z njim.

Pogovor o mami in o dogajanju pri njima je popoln tabu. Nič noče povedati. Moj vir informacij je dnevnik, v zelo omejenem obsegu njena psihologinja in pa seveda razna dokumentacija, pisma, maili, facebook in še neka skupina za samopomoč, kamor je kako leto hodila.

Osebno se sprašujem, ali je tudi najin otrok fasal osebnostno motnjo ….

Predvsem je to otrok brez kompasa – zdaj je verjetno že vsaj najstnik, če ne že odrasla oseba.
Otroci, ki so rasli brez meja in nikoli niso dobili signalov, da delajo kaj narobe, pravzaprav trpijo enako kot tisti, ki jih starši preveč in neupravičeno omejujejo (predvsem z grobostjo).
So pa to izredno zapletene stvari. Če nima motnje, bi ga znal pritegnit zgled kakega pametnega vrstnika – jaz sem včasih prav pomirjena, ko se pogovarjam s svojimi otroki in njihovimi prijatelji oziroma ujamem dele njihovih pogovorov, ker vidim, da znajo tudi zelo zrelo razmišljat o pomembnih stvareh. In tako dobro vplivajo drug na drugega.
Kako funkcionirata vidva/vi kot družina (imaš partnerko, so tu še drugi otroci, itd)?

Poznam vec oseb z NOM. In ena od njih je zenska kakrsno opisujes ti. Identicna zgodba. Seveda oseba z NOM. Nocem izpostavljati njene zgodbe, samo toliko bi napisala glede otroka. Zivi s sinom, do njega ni nikoli fizicno nasilna, otrok vsega na pretek, pa vseeno….to kar prestaja njen otrok je mucenje. Mali trpi, vidim ga. Seveda so ga razmere prisililie v to, da zelo spretno manipulira z vsemi okoli sebe. Vseskozi laze, mehanizem prezivetja pac. In ti povem, da je ta fantek zelo pameten, cutec. Vidi, dobro ve, da je nekaj zelo narobe. Vednar ne more ven iz tega zacaranega kroga.

Evo, in tako nastajajo te motnje. Lahko da je otrok neverjetno čuteč in pameten – pa ker je zrasel v takšnem okolju, kjer je laganje preživetvena tehnika to potem nese tudi v zunanji svet. Isto z manipulacijo, bi si mislil. Vsak otrok enkrat odraste. Tudi mom/nom in ne vem kaj še vse so bili enkrat otroci. Sam poznam podoben primer iz oddaljene žlahte.

Uff, lahko bi rekel wellcome to the club. Zanosila ‘kljub tabletkam’ je zelo verjeten scenarij pri MOM. Pa ostati doma, zanikrnost, lenoba…
Drži se.

Mene zanima, ali je kdo tule naletel na kakšno literaturo, ki bi opisovala posledice zlorab otroka, ki pa ni “klišejska” zloraba (s pretepanjem, modricami, kričanjem, jemanjem hrane), ampak zloraba z ugodnostmi, podkupovenjem in nepostavljanjem mej. Skratka, z zlorabo, ki je za žrtev zelo prijetna in pričakuje od okolice, da ji to pripada.

tvoje vprašanje glede otrok in posledic zivljenja v takem okolju pod vplivom MOM – je v kar nekaj temah napisano, ni pa enostavnega odgovora.

se najvec lahko naredis sam, z delom na sebi, s pravim zrcaljenjem ko te bo otrok kaj vprasal, preverjal… da mu bos lahko ena stabilna oseba v njegovem zivljenju

vazno, da mu potrdis njegove prave primarne obcutke, da nekaj ni bilo ok, da mu das moznost, da sam postavlja prave in zdrave meje, in tako mu das izhodisce, da se razvije v zdravo osebo.

lp SVO

Mogoče ti bo v pomoč literatura o razvajenih otrocih, ki starše prav prosijo, naj jim postavijo meje … da boš prepoznal te vzorce in se znal ustrezno odzvati. Razvajanje in popuščanje je pravzaprav tudi zloraba, saj otroku starši s tem ne dajo smernic za primerno odzivanje, ne naučijo ga sprejemati omejitev kot del življenja, zato otrok zelo trpi, ko naleti na meje (in življenje mu itak prej ali slej postavi meje).
Tukaj boš težko kaj dosegel s pretirano strogostjo, prej z doslednostjo. Jesper Juul zelo lepo piše, meni ustreza že samo njegov slog pisanja, kaj šele razmišljanja. V knjigi 4 vrednote, ki jih otroku daste za vse življenje, imaš opisane primere iz prakse … Pojdi v knjižnico, vzemi par knjig v roke in jih malo preglej, katera bi ti sedla. Težko je na pamet svetovat.

Bom bolj natančen …

moj otrok, ki je sicer že polnoleten, hodi k psihiatru, vendar pa dejansko tam ne sodeluje na terapiji. Osebno tudi ne vidi nobenega problema v tem, kar je počela njegova mama (in da je imela težave zaradi tega z vsemi; ljubimci, partnerji, priložnostnimi fu*kerji, prijateljicami, sodelavci, šolo itd). Psihiater me je poklical na razgovor in mi predočil neke stvari, ki jih je otrok razlagal, nakar smo imeli pogovor še skupaj. Psihiater je nato rekel, da ga je otrok skušal postaviti v vlogo mame, ki bi “disciplinirala” moje zahteve do otroka. Otrok je psihiatru povedal tako štorijo, da sem samo gledal, po soočenju, pa je bil tudi psihiater čisto paf …

Otroku se zdi fino, kako je po spisku vse okoli prinašala in to aplicira zdaj tudi sam. Sicer precej manj uspešno kot ona, ker so njeni triki zelo popisani v njenem dnevniku …

Morda ta psihiater ni primeren zanjo.
Vseeno si preberi te knjige o vzgoji, čeprav govorijo o otrocih, ne o razvajenih odraslih. Predvsem se mi zdi ključno za vsakega težavnega najstnika oziroma mladega odraslega, da začutiš, preveriš, kako je z njihovo empatičnostjo. Je ali je ni?
Bi jo zanimalo prostovoljno delo? To je odličen način, da spozna manj prijetne plati življenja. Možnosti je veliko, tudi za srednješolce. Pa počasi jo bo treba obravnavati kot odraslo osebo, ki tu in tam še potrebuje kak pameten nasvet, ne kot otroka, ki ga je treba držati za roko.
Pri čemer ne smeš pozabiti, da ima težko dediščino na ramenih.
A ste s psihiatrom rekli kakšno o tem, da bi prebrala mamine dnevnike? Kot si ti opisal razmere, mama kljub manipulacijam ni bila zmagovalka, saj je trpela. Npr. glede moških – pustila te je zaradi drugega, pa ni bila srečna, in si je želela nazaj k tebi. Ne diši ravno po srečnem ljubezenskem življenju, a ne.

Jaz imam mamo z mom. Ni da ni, trenutno je nafurala enega ljubimca in sedaj je ugotovila, da ji je dolgčas, jaz pa naj bi bila dolžna odganjat njen dolgčas. O meni razlaga naokoli neverjetne stvari, kar ji trenutno paše: če se hoče pred kom postaviti z mano, v to smer, največkrat pa v drugo, negativno, zato da izpade ubožica. Živimo v majhnem kraju, kjer se vsi poznamo. Tako mene včasih kdo kaj vpraša ali mi celo očita, jaz pa debelo gledam in se od šoka niti braniti nisem sposobna. Mene je sram, opazila pa sem, da se od mame odmika tako žlahta kot tudi drugi ljudje, saj se nenehno zapleta v laži, kar očitno le prihaja na dan….
Svetujem ti, da skopiraš iz dnevnika svoje bivše strani, ki se tičejo vajinega odnosa s sinom, in mu jih daš v branje. Celoten dnevnik pa njegovemu terapevtu. Ne šparaj ga, ker mu s tem ne delaš usluge: spoznati mora, kako zgrešena osebnost je bila njegova mati, in spoznati mora svoje težave in svoj vzorec, da ga lahko popravi, saj bo sicer celo življenje nesrečen in vsi okoli njega tudi. Srečno!

Pozdravljen PozzicijaEx!

Najprej res hvala za tvoje zapise, eni oblj jasnih zapisov, kako takšne stvari v resnici potekajo. Ker dokler tega ne doživiš, je celo najbljižjim težko opisati, kaj se v resnici dogaja, oziorma ti ne verjamejo, ker se skupaj zveni tako noro ali pa so nasedli manipulacijam momsterja. Tako da res upam, da boš še z nami.

Kar se pa otroka tiče, posledice se mi zdi so lahko težje, če gre za “pozitivno” manipulacijo. Moja mama je bila borderline, oče narcis. Sama sem bila dežuren krivec za vse, medtem ko je imela moja sestra podobno obravnavo kot tvoj sin ( običajno otroke ali demonizirajo ali pa postavljajo na prestole). Meni je bilo zaradi grozljivega ravnanja z menoj lažje odkriti, da je nekaj hudo narobe ( pa še za to sem potrebovala ogromno časa, saj te zdresirajo v dežurnega krivca) medtem ko moja sestra ni nikoli zares dojela, kaj se dogaja in kako grdo so v resnici delali tudi z njo To, da je bila “zlat” otrok je plačala s povsem oprano glavo, popolno podredljivostjo tudi na lastno škodo , s hudimi psiihičnimi težavami, ki jim ni mogla najti vzroka, ker ni bila zmožna, oziroma niti ni hotela, da bi se soočila s čustveno zlorabo, ki jo je v resnici doživela. Tudi, ko je bila zaradi mame življensko ogrožena, ni bila posobna dojeti, da je mami v resnici povsem vseno zanjo, da jo zgolj izrablja. Če sem karkoli omenila o preteklosti, me je čudno gledala, ker je dobesedno izbrisala vse grde stvari oziroma jih je prekrila s plaščem ugodnosti ( ker so njeno zvestobo ves čas kupovali) in s tem zmanjševala pomen grdih stvari, ki jih je tudi sama kasirala, četudi na drugačen način, kot jaz.

Zlate otroke ponavadi dobesedno prilepijo nase , z darili, ne postavljanjem meja, popolno pozonostjo in pogosto tudi z skoraj incestuoznim ondosom ( četudi zgolj čustvenim) ki je bolj “partnerski” kot pa otrok- starš . Obenem pa jih kaznujejo za najmanjši odklon , če na kakršen koli način drugače razmišljajo, delujejo, čustvujejo, kot momsterji pričakujejo od njih. In tu gre lahko za malenkosti. Že za to, da ti ni všeč ista barva puloverja kot njim, kaj šele, da bi imel o ljudeh drugačno mnenje. Občutek krivde če želiš ohraniti vsaj malo samega sebe, je ob vsem obsipanju pozornoti in načrtnem nabijanju krivde starša ob najmanjšem odklonu je potem ogromen, Momsterji ne ločijo ti in jaz, za njih so njihovi bližnji zgolj podaljški njih samih, zato vsakršno drugačno vedenje, čustvovanje, mišljenje dojamejo kot izdajo. Lažje se je ukloniti in pozabiti problem in se zamotiti z vsem, kar ti ponujajo. Če to traja dolgo, zgubijo samega sebe, oziroma ne morejo samega sebe niti zgraditi in vsakršna omemba, da so stvari morda drugačne jim sproži exsistenčni strah in tudi globoko načrtno vcepljeno krivdo.

Pri takšnih stvareh lahko pomaga zgolj zelo dober in izkušen terapevt. Do sedaj smo imeli dobre izkušnje z [email protected] ki obravbavo tako otrok, kot staršev, ki so žrtve momsterjev odlično obvlada. Če ne drugega, pojdi ti sam, da ti pomaga pri strategijah, kako ravnati z otrokom.

Kar se knjige tiče – ena najboljših je How to understand borderline mother, kjer opisujejo različne tipe borderline mam in kakšne posledice ima to za otroke. Priporočjivo tudi Strupeni starši in pa How to survive borderline parent. ( book depository je najcenejši in brez poštnine).

GittaAna

GittaAna,

hvala za zapis.

Glede težav z otrokom sem trenutno na točki, ko resno razmišljam, da bi mu spakiral stvari in ga preselil v stanovanje, ki ga je podedoval po mami.

Do mene in moje žene se obnaša, kot da sva ga dolžna sterič spredaj in zadaj, čeprav je polnoleten in bi se moral obnašati kot tak in ne pričakovati postrežbe kot kak 3 leten otrok.

Mulc se potepa, ne sporoča nam kje in kod ter s kom hodi, če paže, se marsikdaj zlaže. Za marsikaterega od njegovih prijateljev, sploh ne vem kdo so in od kod jih pozna. Domov hodi, jest, spat in menjat usrane gate. Ugotovil sem tudi, da eksperimentira s sintetičnimi drogami, enkrat celo z učinki na meji psihoze. Šola je za enkrat še OK.

Skratka, občutek imam, da otrok rez delujočih racionalnih zavor bezlja na okoli na isti način, kot je to počela njegova mama.

Ker pa je moj otrok, bi želel izčrpati vse druge možnosti, preden naredim ta skrajni korak. Problem je v tem, da slovenske psuhologinje in psihoterapevtke ne pridejo dalj od fraze, ki sem se jo naposlušal že na CSD in pri psihoterapevtki svoje bivše, “tao zelo se trudi,” saj je obljubila, da bo drugače, saj ni mislila tako, narobe j razumla situacijo …. v resnici pa zadaj manipulacija na manipulacijo.

Svojo ženo si opisal kot bi opisoval čustvenega otroka… MOM, ki naj bi bila posledica hujših zlorab, bodisi čustvenih, telesnih itd pusti točno take posledice na osebnosti oz čustvenem razvoju osebe…

V tej zadevi bi lahko delil še nekaj (za koga) uporabnih informacij … oziroma še kakšno opažanje …

Obravnava problemov, ki jih povzročajo osebe z MOM, s strani slovenskih psihoterapevtov in psihiatrov.

Moja bivša je kar precej obiskovala psihoterapevtke. Prav vse so jo obravnavale, kot da bi šlo za odvisnost od odnosov (s pridruženo težavo) odvisnosti od alkohola in drugih substanc, vendar slednjega niso štele kot bistveni problem bivše. Pri nobeni ni kontinuirano vztrajala. Prav nobena psihoterapevtka se ni vprašala, zakaj njena psihoterapije ne deluje. (Verjetno nobeni ni bilo niti v interesu, ker jim je bil zagotovljen vsaj začasno dotok denarja.) Osebno se sprašujem, koliko je tu v ozadju pobebljenega babjega solidariziranja.

Zanimivo je, da jim je mene (in najine spore okoli vzgoje otroka) uspešno predstavila, kot vir vseh težav, psihopata, ki neutemeljeno izvršuje pritisk nanjo in na otroka, ki se na psihosomatskem področju kažejo pri otroku.

Psihiatrinja h kateri je nekaj časa hodil otrok, je najprej meni svetovala, da naj malo spustim standarde, ki veljajo pri meni doma, ker otroka spravljajo v stisko. Ko sem je vprašal, kateri standard naj spustim, ker sem štel da so za starost in zrelost otroka tako ali tako prenizki (13 letnik je imel za dolžnost; učenje, opravljanje domačih nalog, skrb za lastno higieno in 1 vikend/mesečno pomivanja posode, občasno (nekajkrat letno odnesti smeti in iti po kakšno malenkost v trgovino, ki jo imamo čez cesto, pa posesati otroško sobo) in prepoved, samovoljnega jemanja iz omare sladkarij, prižiganja TV in računalnika ter igranja igric na telefonu … me je najprej čukasto gledala, na kar je rekla, da je na podlagi pripovedovanja otroka in bivše zgledalo, da imam pri nas uveljavljeno vojaško disciplino in je nato sama priznala, da tudi pri meni struktura ne dosega minimuma, ki bi nekje morala veljati za enako starega otroka.

Delavke CSD-ja so posebna zgodba v zvezi s katerimi se še danes sprašujem, ali je kritična masa tam zaposlenih so lenih, retardiranih, ali pokvarjenih (oziroma kombinacija tega). Njihov modus je, da se ne pogovarjamo o starih problemih (čeprav problem, ki je v tistem trenutku nastal ima korenine in razloge stare že ulala let), ampak rešujemo problem, ki je v tistem trenutku pereč, pri čemer se problem “reši” tako, da se ga, če se le da z vzbujanjem občutkov krivde, oziroma z grožnjami, da počneš nekaj, kar CSD-jevke štejejo za nasilje, pritisne na enega od staršev (običajno manj problematičnega), da v svojih zahtevah popusti. Kje je seveda korist otroka, noben bog ne ve.

S takim pristopom se dejansko ne more ugotovit, da je kateri od staršev osebnostno resno problematičen.